Sloven�cina English Deutsch
In memoriam prijatelju Marjanu Trčku

In memoriam …

Marjan Trček (1957 - 2016)

Težko je umiriti begajoče misli, ki kar ne morejo razumeti in sprejeti bolečega dejstva, da ga ni več med nami ter najti prave besede, ki bi lahko orisale naše skupno sobivanje. Skupaj smo preživeli mnogo trenutkov, ki nam bodo za vselej ostali v lepem spominu. Še pred nekaj dnevi smo skupaj stali na odru ter s pesmijo vasovali. Tako kot vedno smo vso pot v avtomobilu kramljali in predelali vse, kar smo počeli v dneh, ko se nismo videli. Kot si povemo doma v krogu svoje družine ali pa morda celo malo več. Bili smo si več kot samo pevski kolegi. Postali smo iskreni in predani prijatelji. Prijatelji, katerim potožiš o svojih zadregah, jih povprašaš za nasvet ter se z njimi veseliš v lepih trenutkih življenja. In teh trenutkov z Marjanom je bilo mnogo.

Kako radostno in otroško preprosto se je veselil trenutkov, ki jih je preživljal v krogu svoje družine, v katero je kmalu privabil tudi nas. Postali smo del njihovih družinskih praznovanj. Rojstni dnevi, poroke hčera, druženja v senci domačega vrta … Kadarkoli smo prišli naokoli, nas je sprejel z odprtimi rokami in svojo sproščeno gostoljubnostjo. Pa tedaj, ko je prvič rekel: “Fantje, dedek bom postal”. To so bile res ganljive besede, ko je v njegovih očeh zasijala iskra. Iskra, ki je imela drugačen lesk. Lesk veselja, da gre rod naprej ter z njim  zadovoljstvo, da sta z Mirjam oddala svoji hčeri pravima zetoma. Njegov telefon je bil mali zaklad ujetih spominov, ki jih je zbiral v foto album. S telefonom v roki je lovil utrinke prvih besed in korakov ter jih pridno beležil. Pogosto smo vse to videli že naslednji dan, ko je prišel na vajo ali nastop. Veselo je stopil v pevsko sobo, pozdravil, se usedel k svojemu notnemu stojalu, nanj odložil note ter še pred začetkom vaje rekel: “Fantje, poglejte.” In tako so se pred našimi očmi odstirale podobe malih vnukov, na katere je bil ponosen čez vse.

Nekoč smo se pripeljali na koncert v idilo zasneženega Bohinja. Vse okoli nas je bilo polno snega. Iz žepa je potegnil svoj telefon in na njem pokazal, kako je vnuk doma v snegu naredil angelčka ter hitro rekel: “A boste lahko naredili eno fotografijo za mojega vnuka, da bo videl, kakšnega angelčka naredi ata?”

Ja, družina mu je pomenila mnogo. Iz dneva v dan več. Ob njej pa je bil vseskozi trdno povezan z glasbo. V zadnjih letih ponovno tudi s Slovenskim oktetom.

Marjanovo poslanstvo v Slovenskem oktetu smemo deliti na dve različni obdobji. Prvega, ko je prišel v legendarno zasedbo, ki je počasi jemala slovo, ter drugega, ko je postal del generacije, ki je želela graditi tudi malo drugačno pot glasbenega poslanstva. Kar na lepem je bil obenem častni in redni član okteta. Na svoje prvo, kot tudi drugo obdobje v Slovenskem oktetu, je bil iskreno ponosen. Ponosni in počaščeni pa smo bili tudi vsi mi, kajti z njim smo dobili v svojo družbo res izjemnega pevca z ugledno solistično kariero, obenem pa preprostega in iskrenega prijatelja, ki si je znal vzeti čas za pogovor in druženje. Včasih tudi na škodo časa, ki bi ga lahko preživel s svojo družino. Ampak strast do petja in res lepi odzivi, ki smo jih bili deležni od naših zvestih poslušalcev, so odtehtali tudi to. Iz skupnih koncertov in nastopov je domov odhajal srečen in nasmejan. In tak se je vedno znova rad vračal v našo družbo.

Ko smo v lanskem letu, ob slovesu od pokojnega Slavka Avsenika, vzeli v študij njegovo “Kadar bom vandral”, mi je čez nekaj časa, ko se je pesem že malo upela, rekel: “Veš, tudi meni bi jo lahko zapeli.“ V odgovor je dobil začuden pogled in nasmeh: “Ja, Marjan, ampak to pesem ti bodo zapeli naši nasledniki. Mi bomo tedaj že dolgo v pevskem pokoju.”

Ampak usoda je hotela drugače in na hitro spremenila vse načrte. Zadnje slovo v domači cerkvi sv. Antona na Brezovici pri Ljubljani, kjer je kot mlad fant tudi sam začenjal svojo glasbeno pot, kot organist in zborovodja mladinskega cerkvenega zbora, nam bo za vedno ostalo globoko zapisano v spominu. Slovesno in spokojno je bilo.

Sedaj bo tudi naš jubilej zvenel v drugačnih tonih. Ob njih pa nam bo še naprej odzvanjal njegov izjemni glas kot drag in neprecenljiv spomin na lepoto našega skupnega sobivanja.

Jože Vidic