Igor Ziernfeld (1. 1. 1934 - 1. 11. 2023)
Sporočamo žalostno vest, da nas je v 90. letu življenja zapustil cenjeni kolega in častni član Slovenskega okteta, tenorist Igor Ziernfeld.
V imenu generacij Slovenskega okteta se cenjenemu prijatelju in pevskemu kolegu zahvaljujemo za predano in zvesto prijateljstvo v vrstah tega ansambla, družini pa izrekamo iskreno sožalje.
Naj počiva v miru!
Slovenski oktet
Ljubljana, 2. novembra 2023
Odlomek iz knjige B. Pangerc: Slovenski oktet, Ljubljana, 2007
Igor Ziernfeld se je rodil v Ljubljani 1. januarja 1934, sedaj pa živi na Rodici pri Domžalah. V Slovenskem oktetu je pel prvi tenor od leta 1978 do leta 1996. Pridobil si je tehnično izobrazbo in je po opravljeni srednji šoli postal vodja tehničnih služb. Najdlje je bil zaposlen v Maksimarketu kot vodja vzdrževanja.
Ljubezen do petja se mu je vzbudila že v rosnih letih življenja, tako da je pel že v otroškem frančiškanskem zboru v Ljubljani, nato od leta 1952 v Akademskem pevskem zboru »Tone Tomšič«, leta 1955 v zboru Slovenske filharmonije, pa v Radijskem komornem zboru, od leta 1978 do 1996 pa v Slovenskem oktetu.
Igor Ziernfeld si je šolal glas pri prof. Jasni Špilerjevi, pri kateri je šest let študiral solopetje; k oktetu pa ga je pripeljal Danilo Čadež.
Njegovo pevsko udejstvovanje je s pripadnostjo Slovenskemu oktetu doseglo vrh; tako kot vsi ostali njegovi člani, je tudi sam pel z dušo in srcem in prav to izredno veselje do glasbe je bilo najbolj zdrava osnova za kakovostno rast. Na vajah, še posebej pa na odru, je vedno poskušal dati vse od sebe. Ziernfeld je zelo rad pel pravoslavno liturgijo; pritegovala ga je namreč njena mogočnost. Ležale pa so mu tudi priredbe ljudskih pesmi. Moderna zborovska literatura, posebno tista, ki je nastajala po letu 1970, mu ni bila najbolj pri srcu, čeprav se je tudi tem skladbam posvetil z vso resnostjo in pozornostjo, saj je moral Slovenski oktet kot vrhunski izvajalec segati tudi po sodobnih avtorjih.
Pri Slovenskem oktetu mu je bil všeč pristop do dela in do nastopanja. Oktet je na odru vedno dal največ od sebe, vedno so peli maksimalno zavzeto in odgovorno. Koncertov tudi niso nikoli odpovedovali, niti zaradi bolezni ne. Če je bil kdo od pevcev ob glas, je raje na odru statiral, kot da bi manjkal.
V skoraj dveh desetletjih petja pri Slovenskem oktetu se je tudi Igorju Ziernfeldu nabralo toliko spominov in doživetij, da jih z mislijo komaj dohaja. Med razgovorom so padali ko zrele hruške in tako jih bomo tudi navedli, kot so se porajali:
»Ah, nekoč – ko smo peli v Krakowu na Poljskem – je povedal Igor – me je med hojo na oder (prva skladba je bila Ascendit Deus;Gallus) zajel popoln black out. Naekrat me je zapustil spomin! In ker začnem prvi, sem bil prestrašen, kot malokdaj. Šele, ko je Danilo dal intonacijo se je spet odprlo in se mi je kamen odvalil od srca ...
Marjanu Štefančiču so na letališču v Oslu ukradli kovček. Prijavili smo policiji, policija pa takoj na lov in sredi mesta je našla kovček in prijela tatu. Ko smo potem šli na policijsko postajo po kovček, smo videli tudi oba nepridiprava, kako sta skrušeno sedela v uradu na klopi in zmajevala z glavo, ker kar nista mogla verjeti, da so ju prijeli tako naglo po tako 'skrbno' opravljeni tatvini.
Močne vtise sem odnesel iz Angole, kjer so zaradi predsednikove smrti odpadli vsi koncerti; smo pa na željo Netove vdove peli ob parah in na pogrebu.
Obisk Brazilije sta nam omogočila gospodarstvenika z Gorenjske, brata Hlebanja, ki sta v Sao Paolu izjemno uspela.
Kitajska je svet zase. V Pekingu je bil na koncertu ves politični vrh. Namesto Jožeta Baniča, ki je bil zaseden z orkestrom Slovenske Filharmonije, je za turnejo vskočil Stane Mancini. Oba sva se prehladila prav nekaj dni pred koncertom in so naju naši gostitelji peljali h kitajskemu zdravniku. Mancini je bil popolnoma brez glasu.
Meni je zdravnik dal šest vrst tablet. Manciniju pa je zapičil iglo naravnost v glasilke in mu vbrizgnil injekcijo. Zvečer je pel. Kaj pel! Žvrgolel je.
Ko smo se vračali s Kitajske smo na letalu , zaradi časovne razlike, dvakrat doživeli novo leto. In dvakrat smo praznovali in dvakrat so nam postregli s šampanjcem.
Po ZDA smo se vozili s svojim avtobusom – imeli pa smo šoferja, ki je organiziral čisto vse, od hrane do prenočišča. Zvečer na koncertih pa je še prodajal naše kasete!
Na koncerte po ZDA je prihajalo veliko Slovencev. V Montani se nam je zgodilo, da je prišla na koncert Slovenka od 800 km daleč in nam prinesla potico.
Ali pa prijaznost in poštenost Nordijcev. Na Norveškem sem izgubil denarnico, v kateri sem imel znatno vsoto denarja in na nesrečo ni bilo v denarnici nobenega mojega dokumenta, samo recept tamkajšnjega zdravnika. In na podlagi recepta me je najditelj izsledil in mi po dveh dneh vrnil denarnico z vso njeno vsebino. Iz enakih poštenih nagibov je Tomaž Tozon dobil nazaj svoj fotoaparat, Marjan Štefančič pa – po enem letu – svoje čevlje. Neverjetno! Sicer pa imajo mala naselja po Norveškem vedno vse odprto; svojih domov sploh ne zaklepajo.«
Igor Ziernfeld ima v svojem osebnem arhivu več kot 1400 fotografskih posnetkov o turnejah Slovenskega okteta po svetu. S turneje po ZDA leta 1989 pa obsežen dnevnik, ki ga je sproti pisal v obliki (neodposlanih) pisem, ki tvori pomembno pričevanje o vtisih in doživetjih v tej veliki obljubljeni deželi, ki je na Vzhodu in Zahodu gosto naseljena »po sredini pa tudi po 400 km ne vidiš ene same hiše«.
(Ljubljana, 6. decembra 2005)
