Sloven�cina English Deutsch
Nekdanji pevci

 



 

 

JANEZ LIPUŠČEK - TENOR

janez_lipuscekRodil se je v Trnovem v Ljubljani leta 1914; oče in mati sta bila delavca. V Slovenskem oktetu je pel od 1951 do 1966. Že kot otrok je s svojim čistim sopranom zbujal pozornost med pevskimi učitelji; med šolskimi mašami je v trnovski cerkvi pel solistične vložke. Po osnovni šoli in dveh letih gimnazije je postal mehaniški vajenec. Delal je eno leto kot pomočnik, nakar ga je mojster odpustil zaradi pomanjkanja dela. Okrog leta 1932 so njegovi vrstniki v Trnovem ustanovili kvintet in Janez je moral prevzeti nalogo prvega tenorja, ker je pel najvišje med vsemi fanti v trnovski fari. V kvartetu je drugi tenor pel (pozneje) skladatelj Karel Boštjančič; ta ga je leta 1935 tudi pripeljal k prof. mojstru Juliju Betettu, ki je bil takrat ravnatelj Glasbene matice v Ljubljani, da bi ga učil solopetja. Za toliko želeno pevsko izobrazbo je bil dodeljen prof. Westinghausenovi, ki je nemudoma uvidela izjemno muzikalnost in čisti lirični tenor mladega pevca in se zanj zavzela z vso ljubeznijo. Leta 1941 je bil Lipušček sprejet v operni zbor, junija 1942 pa je prvič nastopil kot Rudolf v operi La Boheme in je odtlej poznal samo uspehe. Na pevskem natečaju v Belgiji leta 1952 je v hudi mednarodni konkurenci zasedel med vsemi glasovi drugo mesto, med tenorji pa prvo. Postal je prvak ljubljanske operne hiše; doma in v tujini je bil poznan kot odličen koncertni in operni pevec. Slovenskemu oktetu pa je kot ustanovni član in kot njegov prvi glas dal poseben pečat. Njegov delež pri ljudski pesmi v priredbi Frana Venturinija »Nocoj pa, oh, nocoj« je še danes pojem solističnega petja v zboru.

 

Janez Lipušček je umrl tragične smrti 5. Januarja 1966.

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh

 

GAŠPER DERMOTA - TENOR

gasper_dermotaRodil se je v Kropi na Gorenjskem leta 1917. V Slovenskem oktetu je pel od 1951 do 1966. Njegova družina je štela štirinajst članov in je bila po svoji zavezanosti petju znana daleč naokoli. Njegov brat Anton Dermota je kot tenorist zaslovel po vsem svetu. Po osnovni šoli se je Gašper Dermota učil strojnega ključavničarsta, na ljubljanski srednji tehnični šoli pa se je izučil za strojnega tehnika. Medtem se je vpisal tudi na srednjo glasbeno šolo na solopevski oddelek in študiral petje pri prof. Kseniji Kušejevi. Ker je vidno napredoval in dosegal v petju vedno večje uspehe, je bil sprejet v zbor Slovenske filharmonije. Leta 1951 mu je bila v Operi zaupana vloga Alfreda v Verdijevi Traviati. Od tedaj se je njegova pevska pot strmo vzpenjala in dosegla enega svojih vrhuncev, ko je postal ustanovni član Slovenskega okteta.

Gašper Dermota je umrl v prometni nesreči 3. avgusta 1969.

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh

 

RUDOLF FRANCL - TENOR

rudolf_franclRodil se je leta 1920 v Ljubljani, kjer je 15. junija 2009 tudi umrl. V Slovenskem oktetu je pel prvi tenor v letih 1966 in 1967.

Rudolf Francl je bil prvak ljubljanske opere in skupaj z Janezom Lipuščkom doslej najslavnejše ime slovenskih lirskih tenorjev vseh časov. Številnim častnim naslovom, nagradam in priznanjem je leta 2006 dodal še častno meščanstvo Ljubljane.

Po prijaznem posredovanju Danila Čadeža, ki je z Rudolfom Franclom pel v paru na turneji po ZDA leta 1966, mi je imenitni nekdanji član Slovenske- ga okteta naklonil prijazen pogovor v toplem po- letnem jutru v kavarni sredi mesta.

Rudolf Francl je prijeten in duhovit sogovornik, ki s svojim spominom preletava plodovita obdobja svoje dolge in bogate kariere vrhunskega opernega pevca.

Rad se tudi spominja svojega sodelovanja s Slovenskim oktetom.

»Slovenski oktet je bil poznan z Lipuščkom. Osebno sem Slovenski oktet zelo občudoval. Bil je tako kvaliteten, da ni potreboval drugih pomoči, ne glasbenih ne političnih, dovolj za razpoznavnost je bilo že njegovo petje.

Ko je Lipušček nenadoma umrl, je bila že dogovorjena turneja po Združenih državah Amerike. Za sodelovanje so prosili mene, ker so vedeli, da sem edini, ki se bo v enem mesecu naučil na pamet 34 pesmi. Torej, k oktetu nisem pristopil rad, ker sem se moral prilagoditi dirigentu in drugim pevcem. V operi sem se moral podrediti samo dirigentu in režiserju, vse drugo je bila moja zadeva; kot solist sem svoj lik ustvarjal sam. Pri oktetu pa sem vedel, da se bom moral podrejati, nisem mogel 'strčati ven', nisem torej smel preglasovati drugih. Razen pri solističnih partih – tam sem seveda ustvarjal jaz, oktet pa mi je sledil.

Toda, ker sem oktet cenil in fante spoštoval, sem si rekel, da moram rešiti ameriško turnejo. No, turneja se je dobro obnesla in nisem imel slabe vesti. V skupino sem se dobro vklopil, spal sem skupaj z Marijem Kogojem, s fanti pa sem se z vsemi dobro razumel.

Po turneji v ZDA sem še nekajkrat nastopil s Slovenskim oktetom, tudi v Trstu. Potem pa so dobili Jožeta Koresa, ki je bil moj študent in sem ga pozneje uspel spraviti v teater.

Na oktetovsko obdobje imam lepe spomine ...« (Ljubljana, 21. julija 2006)

Rudolf Francl je umrl 15. junija 2009.

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh

 

DANILO ČADEŽ - TENOR

danilo_cadez

»Srečen sem, da sem imel čast zapeti našo himno ob razglasitvi državnosti v naši slovenski skupščini s svojimi kolegi v Slovenskem oktetu 20. marca 1990, ob 12. uri!«

Danilo Čadež se je rodil 4. julija 1932 v Solkanu. V Slovenskem oktetu je pel od 1966 do 1996, vendar je bil oktetu blizu že leto prej.

Po izobrazbi je strokovni učitelj glasbe. V svojem bogatem in pestrem življenju je poklic glasbenega učitelja opravljal takoj po vojni na osemletki Valentina Vodnika v Šiški v Ljubljani, kjer je tudi vodil 100-članski šolski zbor in orkester, nato je prevzel ravnateljstvo glasbene šole v Solkanu (Nova Gorica). Od leta 1969 do upokojitve leta 1992 je bil v službi na RTV Ljubljana (pozneje Slovenija) kot urednik za zborovsko glasbo (njegov nadrejeni je bil pevski kolega v Slovenskem oktetu Božo Grošelj), nato pa je postal odgovorni urednik za zborovske glasbene programe; do leta 2000 je z RTV Slovenija sodeloval še honorarno.

Še bolj kot poklicna je bila bogata, razvejena in razgibana Čadeževa pevska in glasbena pot. Kot pevec – barvit, visok, liričen, prodoren, mehak in zaokrožen prvi tenor – je začel že kot kratkohlačnik v Solkanu pri MoPZ Jožeta Srebrniča. Leta 1952 je Univerza v Ljubljani ustanovila Akademski študentski oktet, v katerem je Čadež takoj našel svoje mesto; vodja okteta pa ni bil nihče drug kot Anton Nanut. Ko so fantje prerasli študentsko dobo, so nekateri izmed njih, ki so peli v PAZ Vinka Vodopivca, kazali željo, da bi tudi pevci koroškega dela Slovenije imeli svoje pevsko telo, ustanovili Koroški akademski oktet, pri katerem je glavno besedo imel umetniški vodja Ciril Krpač. Danilo Čadež je v Koroškem akademskem oktetu pel petnajst let. Ves čas študija in delovanja v Ljubljani je pel tudi pri Komornem zboru RTV Ljubljana, nato še v Črnskem duhovnem kvartetu, ki se je tudi oblikoval znotraj primorskega akademskega zbora, pozneje pa v Kvartetu Do. V nam bližjem časovnem obdobju je bil umetniški vodja Goriškega okteta in Tržaškega okteta. V mladosti pa se je preizkusil tudi kot hokejist in letalec (pilot).

Pevska pot ga je zanesla tudi v narodnozabavno glasbo. Kot talentiranega mladega glasbenika ga je odgovorni inšpektor za glasbo v Sloveniji, violinist Stanič, priporočil Internatu za glasbeno vzgojo v Ljubljani, v katerem se je po vojni zbrala najbolj nadobudna glasbena mladina iz celotne Slovenije. Drugo takšno središče je bil Dom Ivana Cankarja, kjer je denimo študiral Anton Nanut. Čadež je v Internatu pel v narodnozabavnem ansamblu, kjer je na kontrabas igral nihče drug kot Jože Kores, s katerim sta pozneje pri Slovenskem oktetu sestavljala legendarno prvo tenorsko skupino. Narodnozabavne viže pa je pel v dvojici s Stanko Kovačič, ženo Borisa Kovačiča, ustanovitelja znamenitega istoimenskega ansambla, ki je slovel tako kot Avseniki, Veseli planšarji, Zadovoljni Kranjci, Beneški fantje, Štirje kovači in nazadnje še Ansambel Lojzeta Slaka.

Danilo Čadež je prišel v stik s Slovenskim oktetom že decembra 1965. Slovenski oktet je imel dogovorjen koncert v Solkanu, in sicer v Primorskem dramskem gledališču, ki je imelo svoj sedež prav na Danilovem domu. Uprava Primorskega dramskega gledališča ni poskrbela za ogrevanje. Ker so bili med člani okteta tudi operni solisti, je to povzročilo veliko negodovanje. V takih razmerah koncerta niso hoteli izvesti in so se preprosto obrnili in vrnili v Ljubljano. Če bi nastop bil, bi bil to zadnji koncert Janeza Lipuščka, in to dobesedno na domu njegovega naslednika.

Avdicijo pri Slovenskem oktetu je Danilo Čadež namreč opravil takoj po tragični smrti Janeza Lipuščka. Tistega nesrečnega dne, 6. januarja 1966, je imel Slovenski oktet dogovorjen koncert v Pulju.

»Pevci so se zbirali pri bencinski črpalki na Viču (na viški pumpi, so se sporazumevali oktetovci),« pripoveduje Čadež. »Prva skupina je že sedla v enega izmed dveh avtomobilov in se odpeljala na pot, druga skupina pevcev pa je čakala na Janeza Lipuščka, ki ga ni hotelo biti od nikoder. Ko so izvedeli, kaj se je zgodilo, je bilo jasno, da koncerta v Pulju ne bo.«

V skupini prvih tenorjev je ostal Gašper Dermota sam. Bližala se je turneja po ZDA in Slovenski oktet je nujno potreboval novega pevca. V oktet so sprejeli Rudolfa Francla, znanega solista ljubljanske Opere. Zavoljo časovne stiske glede priprav sporedov turneje po ZDA se je oktet odločil, da vključi v skupino tudi Danila Čadeža, kar je bilo za mladega tenorista pravo presenečenje; mesec januar zaznamujejo namreč zimske šolske počitnice, ki si jih je privoščil tudi Danilo z družino. Ko se je vrnil, so mu sporočili, naj se nemudoma oglasi pri Božu Grošlju. Ko je vzpostavil zvezo z Ljubljano, sta mu Božo Grošelj in Tone Kozlevčar »ukazala«, naj nemudoma pride v Ljubljano, kjer ga v Narodopisnem inštitutu pričakujejo za preizkušnjo. V komisiji so bili umetniški vodja dr. Valens Vodušek, predsednik Slovenskega okteta Bogdan Pogačnik ter prvi predsednik okteta Boris Trampuž. Danila so – razen v celotni zasedbi – preizkusili še v duetu, tercetu in kvartetu. Takoj po avdiciji so ga napotili v bližnjo krojačnico, kjer so mu vzeli mere za smoking in narodno nošo, takoj nato pa še k čevljarju, da mu vzame mero za škornje. Teden dni pozneje je imel že prvi nastop v Zagorju ob Savi; pred vrati pa je bila turneja po ZDA, na kateri sta pela v alternaciji z Rudolfom Franclom. »Nekaj časa je Slovenski oktet premogel kar tri prve tenorje. Vendar je bilo znano, da je Francl le začasno prisoten, Dermota pa je avgusta 1966 umrl v prometni nesreči. Razmere so se ustalile šele zgodaj jeseni leta 1967 s prihodom Jožeta Koresa.«

Danilo Čadež je kaj kmalu postal vodilni tenor, podedoval pa je tudi večino solističnih pesmi, ki so postale zaščitni znak Slovenskega okteta, med njimi Nocoj pa, oh, nocoj in Večernij zvon, ki sta dobili Čadežev glas in obraz. Trideset let je občinstvo slišalo njune akorde preoblečene v Čadežev stas in značilno dinamično držo na odru. »K tema dvema bi dodal še Solveigino pesem, ki smo jo mogoče manj izvajali doma, na Norveškem pa je bila obvezna; v tej severni deželi pa smo gostovali devetnajstkrat. Osebno sem se navezal na vse tri pesmi.«

Danilo Čadež je imel najrajši mednarodne sporede in klasični štiridelni spored, iz katerega se je razpoznavalo tako glasovno kot umetniško potenco pevske skupine. »Ti dve značilnosti sta zaznamovali Slovenski oktet in sta obenem ustvarjali njegov uspeh doma in po svetu. Ko smo peli denimo v Berlinu, je glasbeni kritik zapisal, da mu je osem pevcev na odru ponudilo prav tisto nekaj več, kar je pričakoval. Prav to dodatno vrednost oktetovega petja so cenili glasbeno izobraženi ljudje.«

Danilo je bil najbolj srečen, kadar je pel angleško renesanso ali Schuberta, Schumana in druge velike klasične mojstre. Sicer ni bil pevec Danilo Čadež, vedno zavezan petju več kot z dušo in s srcem, nikoli izbirčen. »Nikoli nisem delal razlik, vedno sem rad pel vse, tudi novosti sodobnih ustvarjalcev, če so bile primerne umerjenemu glasbenemu okusu. Golega eksperimentiranja nisem maral, ker sem imel vtis, da cilja v prazno.« Ob teh ugotovitvah ni mogoče obiti spomina na 30-letnico Slovenskega okteta, ki je na jubilejnem koncertu predstavil deset odličnih novitet sodobnih slovenskih skladateljev, »primernih umerjenemu glasbenemu okusu« poslušalcev.

To je bil dosežek, ki se do danes še ni ponovil.

Sicer je Danilo ognjevit sogovornik, tako prežet s spomini, da pripoveduje v klastrih. Spomin poveže z drugim sočasnim dogodkom, tega pa spet z neko posebno dogodivščino, kar mu sproži novo podoživljanje spet nekega drugega daljnega spomina v še dodatni retrospektivi, povezani z okoliščinami, osebami, posebnimi pripetljaji, in tako naprej... In pripoveduje kot vrelec.

»Bistvo mojega pripovedovanja je v tem, da želim razmotriti vez, ki se je prepletala iz zasedbe v zasedbo Slovenskega okteta. Ko so pevci odhajali, sem sam prevzemal nalogo, da poiščem nadomestne in jih predlagam sopevcem. Najtežje je bilo nadomestiti baritone, ko sta oktet zapustila Tone Kozlevčar in Andrej Štrukelj. Potencialni novi člani so – ko sem jih vprašal, ali bi se nam pridružili – začutili, da bi sprejeli nase težko dediščino. No, pa smo končno dobili Petra Bedjaniča in Tomaža Tozona, ki sta se imenitno dopolnjevala. Problem je nastal tudi pri prvih tenorjih, ko je nenadoma odšel Kores. K sreči sem že dolga leta poznal izvrstnega tenorista in prijatelja, člana zbora Slovenske filharmonije in Komornega zbora RTV Ljubljana Igorja Zierenfelda. Povabil sem ga na dom in med pogovorom v Slovenski oktet. Že med dolgim pogovorom sem pričakoval ugoden razplet. In je sprejel. Rad bi povedal še, da sem pomagal iskati pevce tudi za novi Slovenski oktet, tisti, ki prepeva danes.«

Tudi pri zamenjavi umetniških vodij ni bilo lahko! »Vodušek je bil fin, Nanut pa je dajal energijo. Bil je odrski človek, od pevcev je zahteval značajno petje!«

Čadež je od Kogoja podedoval tudi piščalko. »Sicer jo je Kogoj, ko je zapustil oktet, izročil Marjanu Štefančiču. Štefančič pa se ji je rade volje odpovedal; nastopali smo prav tu, v Novi Gorici, in jo je med prvo koncertno pavzo izročil meni.«

Na vprašanje, ali mu je oktet navrgel trajna znanstva in prijateljstva, se je Danilo pravzaprav navezal na svojo službo. »Skozi mojo službo je šlo zborovstvo cele Slovenije in zamejstva. Z večino teh zborov sem gojil stike, ki sem jih navezoval ne samo po službeni dolžnosti, temveč tudi iz lastnega nagiba kot pevec in kot član Slovenskega okteta. Te stike sem potem tudi gojil in sogovornike cenil skozi svojo oddajo Zborovska glasba po želji poslušalcev. V tej oddaji je imela velika množica pevcev možnost, da spregovori o slovenski zborovski pesmi in o svojih pogledih na zborovstvo v Sloveniji. Sin Vladimir mi še zdaj prinaša pozdrave iz vseh slovenskih krajev, kjer se poje v zboru in kamor so segla moja znanstva, povezana z oddajo.«

Sin Vladimir je prejel očetovo dediščino v Slovenskem oktetu. »Moj sin je prišel k Slovenskemu oktetu po svoji zaslugi in zaradi svojih sposobnosti. Meni ni lahko, to je zame veliko breme – in obenem sladko, da bo jasno –, ki me veže na prejšnji oktet in mi nalaga dolžnost skrbeti za nadaljnje delo Slovenskega okteta. Meni ni vseeno, kaj se v oktetu dogaja, in verjamem, da se mogoče preveč vmešavam s čustvi, zato se borim sam s seboj, da ne bi preveč posegal v delo sedanjega okteta.

Skrbi me, da ne bi Slovenski oktet propadel, in želim, da bi živel s takim globokim čutom dolžnosti, kot smo ga imeli tisti, ki smo v prejšnjih generacijah peli v njem.

Želim jim, da bi s svojimi uspehi nadgradili naše nekdanje nepopisne uspehe.

Srečen sem, da sem sodoživljal Slovenski oktet in da sedaj doživljam pripadnost svojega sina v njem.«

Danilo Čadež je živel, živi in bo živel za Slovenski oktet... »Nocoj in vselej!«

(Solkan, 2. avgusta 2006)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

  Nazaj na vrh strani  Na vrh

 

JOŽE KORES - TENOR

joze_koresRodil se je v Sv. Križu pri Rogaški Slatini leta 1930. V Slovenskem oktetu je pel prvi tenor od 1966 do 1978. Dokončal je učiteljišče in višjo pedagoško šolo in se usposobil za učitelja glasbe in zgodovine. Učil je na raznih šolah v Celju. Solopetje je študiral pri prof. Juliju Betettu, pel pa je v Učiteljskem zboru »Emil Adamič«, v Komornem zboru Celje in v zboru Slovenske filharmonije v Ljubljani. Avdicijo za Slovenski oktet je opravil septembra 1966, nasledil je tragično preminulega Janeza Lipuščka. Leta 1978 je oktet zapustil, ker je dobil stalni angažma v Operi v Mariboru.

Jože Kores je svoj mehki, zveneči tenor za vedno povezal z rusko ljudsko »Kalinko« v priredbi Sergeja Žarova. Sicer pa je pel vse zvrsti glasbe, od renesanse prek klasike do slovenskih in tudi tujih ljudskih. Pritegovala ga je renesansa, kjer ni bil dovolj samo lep glas, temveč je bilo treba znati ustvariti tudi pravo svetostno razpoloženje. Pri klasiki je potrebna stroga disciplina, saj mora izvajalec slediti melodičnemu tempu in frazam. Koresa je tudi močno pritegovala elementarnost ruskih in koroških pesmi, predvsem pa pesmi pravoslavne liturgije. Najraje je pel programe, ki so prinašali prereze stilnih obdobij.

Tudi Jože Kores meni, da pomeni peti v Slovenskem oktetu najvišji dosežek za vsakega pevca tako zaradi vrhunske umetniške izraznosti skupine kot zaradi bogate koncertne dejavnosti doma in po svetu, predvsem pa zaradi poglobljenosti in resnosti pri študiju.

Jože Kores se spominja številnih doživetij, od katerih je mogoče izluščiti le kratek prerez najznačilnejših. Tudi zanj je bila Norveška nekaj izjemnega in neponovljivega; že število turnej – devetnajst po vrsti

– dovolj zgovorno priča o tem. »V Ålesűnd – kjer smo z oktetom redno nastopali – so me nekoč povabili tudi kot predsednika komisije mladinskega zborovskega natečaja. Ljudje so me prepoznavali po trgovinah in po cesti, za vse sem bil Mister Kalinka!

Kakšno stisko smo doživeli, ko smo leteli na Japonsko; do Teherana je šlo normalno, iz Teherana je letalo še smelo odleteti, v Indiji pa ni smelo pristati, ker je dan prej izbruhnila vojna s Pakistanom in letala Pan Americana niso dobila dovoljenja za postanek na indijskem ozemlju; potem si je pilot le nekako izposloval dovoljenje za postanek v Bombayu, ker je gorivo pohajalo. Naenkrat smo zagledali jato lovskih letal, ki je spremljala naš avion. Na letališču v Bombayu smo čakali sedem ur in se nismo smeli ganiti iz letala. Niso nas pustili naprej. No, končno pa smo le odleteli proti Madrasu. Na Japonskem pa smo doživeli tudi čudovite trenutke, kot takrat, ko smo se peljali z vlakom na izlet v Osako; sedel sem zraven starejšega možakarja, poleg njega pa je sedela njegova hčerka, gospodična Mičiko in še neka učiteljica. Beseda je dala besedo in sta dekleti nekaj dni zatem prišli na koncert v Tokio in od Mičiko sem dobil pušeljc za Kalinko. Mož je poznal Tita, ker je bil portir v hotelu, kjer je Tito spal.

V Dar el Salamu, v Afriki, naju je s Kozlevčarjem prepoznal prodajalec košev na tržnici. V Somaliji, v Mogadišu, smo imeli akustično vajo pred nastopom. V sosednjem – zdi se mi da kletnem – prostoru pa so domači pevci vadili za opero »Vaška hiša« iz njihovih ljudskih motivov. To je bila kaj posebna vaja za naše pojme. 'Dirigent' je igral part na violino, pevci pa so za njim ponavljali. Iz radovednosti sem pokukal k njim, da vidim, kako zgleda vaja osrednje somalske operne hiše. Z nami je bil tudi minister za kulturo. Prosil me je, da pokažem, kako se dela pri nas, ker jim nekako ni šlo od rok. Jaz sem kar na papir napisal temo – šlo je namreč za neko njihovo ljudsko pesem – in sem zapel prima vista. Ker sem jo točno zapel, mi ni verjel, da je nisem poznal že prej. Še danes hranim tisti list.

Na 25-letnico AVNOJ nas je v Jajce povabil maršal Tito in Slovenski oktet je bil proslavi za zvočno kuliso; peli smo partizanske pesmi iz cele Jugoslavije. Samo jaz sem imel svojo pesmarico. Vanjo sem zbral vse podpise celotnega tedanjega političnega vrha iz vse Jugoslavije. Danes je ta knjiga neprecenljive vrednosti.

Naš predsednik in stalni spremljevalec Bogdan Pogačnik je bil bohem na kvadrat, ni se mogel ločiti od svojega prastarega oguljenega kovčka, ki ga je imel zavezanega s pasom za hlače, zato da ga je lahko držal skupaj. Pa mu je vseeno vedno kaj viselo ven. Grošelj in Kozlevčar ga nista mogla pregovoriti, naj kovček vendar zamenja z dostojnejšim, pa sta mu v Dubrovniku nekoč kupila lep nov ' kufer', starega pa pognala kar skozi okno na teraso samostana. Ko smo se leto pozneje vrnili v isti samostan, je bil kovček še vedno tam. Pogačnik je šel in ga pobral, vesel, da ga bo spet nosil. Pa mu ni uspelo.

Iz Južnoafriške Republike, kjer je takrat še vladal apartheid in je bila država še vedno strogo izolirana od preostalega sveta, smo dobili bajno ponudbo. Pa je šel Kozlevčar k Edvardu Kardelju in ga vprašal, kaj bi se zgodilo, če sprejmemo. Kardelj je kratko odsekal: Če greste, se ne vrnite! In nismo šli.

Nekoč smo peli v Rogaški Slatini ob sprejemu na simpoziju zdravnikov iz vse Jugoslavije. Oktet pride v dvorano k obloženim mizam lepo oblečen v svoje smokinge in čaka na povelje. Pa se eden od zdravnikov obrne k meni in zapovedovalno reče: 'Ajde, kelnar, donesi nam piće!' (Daj, natakar, prinesi nam pijačo!)

Tudi članom Slovenskega okteta je kdaj ponagajala trema. Samo en primer: peli smo na otvoritvenem koncertu Tabora pevskih zborov v Šentvidu. Peli smo z žarom, rekel bi s posvečenjem kot malokdaj. Peli smo Ribniško, in ko je Kozlevčar začel svoj solo, ni šlo več naprej. Pa takšen prekaljen solist je bil; pel je doma, pred domačim občinstvom in ga je najbrž spodneslo.«

Jože Kores je pevsko še aktiven, med drugim vodi tudi mladi oktet Deseti brat in Ribniški oktet.

(Ljubljana, 6. decembra 2005)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

  Nazaj na vrh strani  Na vrh

 

IGOR ZIERNFELD - TENOR

igor_ziernfeldRodil se je v Ljubljani 1. januarja 1934, sedaj pa živi na Rodici pri Domžalah. V Slovenskem oktetu je pel prvi tenor od 1978 do 1996. Pridobil si je tehnično izobrazbo in po opravljeni srednji šoli je postal vodja tehničnih služb. Najdlje je bil zaposlen v Maksimarketu kot vodja vzdrževanja.

Ljubezen do petja je začutil že v rosnih letih, tako da je pel že v otroškem frančiškanskem zboru v Ljubljani, nato od leta 1952 v Akademskem pevskem zboru »Tone Tomšič«, leta 1955 v zboru Slovenske filharmonije, pa v Radijskem komornem zboru, od 1978 do 1996 pa v Slovenskem oktetu.

Igor Ziernfeld si je šolal glas pri prof. Jasni Špilerjevi, pri kateri je šest let študiral solopetje. K oktetu ga je pripeljal Danilo Čadež.

Njegovo pevsko delovanje je s pripadnostjo Slovenskemu oktetu doseglo vrh; tako kot vsi preostali njegovi člani je tudi sam pel z dušo in srcem in prav to izredno veselje do glasbe je bilo najbolj zdrava osnova za kakovostno rast. Na vajah, še posebej pa na odru, je vedno poskušal dati vse od sebe. Ziernfeld je zelo rad pel pravoslavno liturgijo; pritegovala ga je namreč njena mogočnost. Ležale so mu tudi priredbe ljudskih pesmi. Moderna zborovska literatura, posebno tista, ki je nastajala po letu 1970, mu ni bila najbolj pri srcu, čeprav se je tudi tem skladbam posvetil z vso resnostjo in pozornostjo, saj je moral Slovenski oktet kot vrhunski izvajalec segati tudi po sodobnih avtorjih.

Pri Slovenskem oktetu mu je bil všeč pristop do dela in nastopanja. Oktet je na odru vedno dal vse od sebe, člani so vedno peli maksimalno zavzeto in odgovorno. Koncertov tudi niso nikoli odpovedovali, niti zaradi bolezni ne. Če je bil kateri od pevcev ob glas, je raje na odru statiral, kot da bi manjkal.

V skoraj dveh desetletjih petja pri Slovenskem oktetu se je tudi Igorju Ziernfeldu nabralo toliko spominov in doživetij, da jih z mislijo komaj dohaja. Med pogovorom so spomini padali ko zrele hruške. Navedli jih bomo, kot so se porajali:

»Ah, nekoč – ko smo peli v Krakovu na Poljskem,« je povedal Igor, »me je med hojo na oder (prva skladba je bila Ascendit Deus; Gallus) zajel popoln black out. Naenkrat me je zapustil spomin! In ker začnem prvi, sem bil prestrašen kot malokdaj. Ko je Danilo dal intonacijo, se mi je spet odprlo in kamen se mi je odvalil od srca...

Močne vtise sem odnesel iz Angole, kjer so zaradi predsednikove smrti odpovedali vse koncerte; smo pa na željo Netove vdove peli ob parah in na pogrebu.

Obisk Brazilije sta nam omogočila gospodarstvenika iz Gorenjske, brata Hlebanja, ki sta v Sao Paolu izjemno uspela.

Kitajska je svet zase. V Pekingu je bil na koncertu ves politični vrh. Namesto Jožeta Baniča, ki je bil zaseden z orkestrom Slovenske filharmonije, je za turnejo vskočil Stane Mancini. Oba sva se prehladila prav nekaj dni pred koncertom in so naju gostitelji peljali h kitajskemu zdravniku. Mancini je bil popolnoma brez glasu. Meni je zdravnik dal šest vrst tablet. Manciniju pa je zapičil iglo naravnost od zunaj v glasilke in mu dal injekcijo. Zvečer je pel. Kaj pel! Žvrgolel je.

Ko smo se vračali iz Kitajske smo na letalu, zaradi časovne razlike, dvakrat doživeli novo leto. In dvakrat smo praznovali in dvakrat so nam postregli s šampanjcem.

Po ZDA smo se vozili s svojim avtobusom – imeli pa smo šoferja, ki je organiziral čisto vse, od hrane do prenočišča. Zvečer na koncertih pa je prodajal naše kasete!

Na koncerte po ZDA je prihajalo veliko Slovencev. V Montani se nam je zgodilo, da je prišla na koncert Slovenka 800 kilometrov daleč in nam prinesla potico.

Ali pa prijaznost in poštenost Nordijcev. Na Norveškem sem izgubil denarnico, v kateri sem imel znatno vsoto denarja. Na nesrečo ni bilo v denarnici nobenega mojega dokumenta, samo recept tamkajšnjega zdravnika. In na podlagi recepta me je najditelj izsledil in mi po dveh dneh vrnil denarnico z vso njeno vsebino. Iz enakih poštenih nagibov je Tomaž Tozon dobil nazaj svoj fotoaparat, Marjan Štefančič pa – po enem letu – svoje čevlje. Neverjetno! Sicer pa imajo mala naselja po Norveškem vedno vse odprto; svojih domov sploh ne zaklepajo.«

Igor Ziernfeld ima v svojem osebnem arhivu več kot 1400 fotografskih posnetkov o turnejah Slovenskega okteta po svetu. S turneje po ZDA leta 1989 pa obsežen dnevnik, ki ga je sproti pisal v obliki (neodposlanih) pisem. Je pomembno pričevanje o vtisih in doživetjih v tej veliki obljubljeni deželi, ki je na vzhodu in zahodu gosto naseljena »po sredini pa tudi po 400 kilometrov ne vidiš ene same hiše«.

(Ljubljana, 6. decembra 2005)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh

 

ANDREJ ROPAS - TENOR

andrej_ropasAndrej Ropas se je rodil 15. decembra 1966 v Ljub­ljani, živi v Kamniku. V Slovenskem oktetu je pel od leta 1996 do 2010.

Po izobrazbi je inženir organizacije dela in je vod­ja informatike v podjetju Svilanit. Nižjo glasbeno šolo je končal v Kamniku, solopetje je študiral pri prof. Marjanu Trčku.

Pevsko pot je začel v otroškem cerkvenem zboru v Kamniku, nato je pel v šolskih zborih, v MoPZ Solidarnost, bil je organist v farni cerkvi v Šmarci pri Kamniku, poskusil se je tudi v narodnozabavni glasbi z ansamblom »Stoparji« iz Loke pri Mengšu, pel pri Mešanem zboru RTV Slovenija, za sabo pa ima tudi niz solističnih nastopov.

Avdicijo pri Slovenskem oktetu je opravil 27. oktobra 1996, na dan, ko se mu je rodila druga hčerka.

Starša sta bila navdušena in dolgoletna pevca in sta me že kot otroka navajala na petje. V družini smo nenehno peli. Da sem bil izbran v Slovenski oktet, je pomenilo potrditev njunega spodbujanja in usmerjanja k petju. Starša sta bila tega vesela in jima je veliko pomenilo; svojih občutkov ni­sta pretirano kazala navzven, zato sta tudi moj uspeh doživljala bolj v sebi, predvsem mama je bila zadovoljna, da je njeno vzgojno delo obro­dilo sadove.

Kaj vam je pomenilo biti izbran v Slovenski oktet?

Zame osebno je bila to velika potrditev. Če petind­vajset let živiš v večglasnem petju in ti je po službi prvi hobi petje, potem je bilo sprejetje v Slovenski oktet nekakšna izpolnitev, ki presega golo zadovolj­stvo ob dogodku. Sam globoko doživljam pripadnost Slovenskemu oktetu. Da v teh desetih letih, odkar smo skupaj, nadaljujemo tradicijo Slovenskega ok­teta, pomeni, da je to nadaljevanje ponosa in re­prezentativne vloge ansambla. Lepo je, primerno in pravilno, da se to nadaljuje v taki visoki meri, ali pa še boljše. Prizadevanje mora namreč vedno sle­diti rast. Dosegati vedno višje cilje.

Kako kot računalnikar dojemate umetnost, pevsko še posebno?

Vem, da sem večkrat malo drugačen človek, nekoliko bolj odmaknjen, s tem pa ni rečeno, da stvari ne do­življam ravno tako globoko in intenzivno. Moja na­rava je pač takšna. Na stvari gledam bolj racionalno, sistematično, na vsako stvar se pripravim sistematično. Če se nečesa lotim, potem skrbim, da delo opravim čim boljše, ne dovolim, da me zmotijo druge stvari.

Je kaj prostora za čustveno obravnavo pesmi?

Mogoče res ni v redu, da, ko stopiš na oder, delno po­zabiš na ljudi v dvorani. Ampak jaz odmislim publi­ko, da se čim bolj koncentriram na glasbo in besedilo, ki ju moram predstaviti ljudem v dvorani. Ko se pesem začne, moraš ponikniti vanjo in misliti, o čem pripoveduje, pozoren moraš biti na interpretacijo in jo tako posredovati, da občinstvo ganeš. Zato sem prej rekel, da se ne pustim od ničesar premotiti, ampak se ves po­svetim tistemu, čemur moram v določenem trenutku ali situaciji zagotoviti svojo polno miselno angažira­nost.

Lahko ponazorim s primerom — 24. marca 2004 smo imeli že pol leta prej dogovorjen koncert v Budimpešti. Zgodilo pa se je, da mi je dan prej umrla mama. Kot član Slovenskega okteta sem se čutil v najvišji meri zave­zanega, da kljub hudi izgubi, ki meje doletela, koncert vseeno izpeljemo. Ves dan sem bedel pri mami, nasled­njega dne smo se z avtobusom odpeljali v Budimpešto, imeli smo koncert »kot da ni nič« in se še isti dan vrnili v Ljubljano. Zame je bila to ogromna preizkušnja. Bilo je zelo hudo, še posebno, če misliš na to, kar poješ in koliko­krat pesmi odslikavajo našo notranjost. Pa sem zdržal, nisem se dal premotiti zunanjim okoliščinam. Ponosen sem, da mi je uspelo situacijo obvladati in nastop opra­viti, kot je treba. Naslednjega dne je bil mamin pogreb. In življenje gre naprej, kot je naravno, da gre...

Kako pa vam ustreza nova postavitev na odru s prepletenimi glasovi, ne več v glasovnih parih?

Na začetku mi je bilo malo nelagodno, vendar sem se privadil, kajti, če se zdaj spet postavim klasično, mi je moteče. Če imaš svojega glasovnega partnerja ob sebi, ne slišiš dobro celotnega ansambla. Nova postavitev je tudi v prid poslušalcem v dvorani, kjer pride do drugač­nega, bolj kompaktnega zvoka. To je popolna inovacija in moraš res obvladati glas, intonacijo, sporazumevanje s sopevci, če hočeš tako peti; miselno si bolj angažiran zraven. Za tako postavitev moraš biti več kot gotov v samega sebe, sploh, če predstavljaš ansambel s takšnim imenom.

Imate vzornika, posebno občudujete katerega tenorja?

Če sem iskren — pa naj ne izpadem domišljav, pro­sim —, nimam vzornika, kajti nihče ne more svojega vzornika povsem posnemati, ker je vsak osebnost zase in mora torej ustvariti nekaj svojega. Zelo rad seveda poslušam tenorje in od vsakega skušam dobiti tisto, kar ima najboljše. Noben človek pa ni popoln, saj nismo roboti. Osebno rad poslušam, analiziram, »prespim« in vzamem najboljše. Pred časom smo z oktetom peli »Kalinko« in sem pel solistični del. Poslušal sem razne izvedbe, zato da sem si oblikoval vtis. Priskrbel sem si tudi prevod pesmi, da sem vedel, kaj pravzaprav po­jem, nato pa sem poiskal svoj način, da dam pesmi iz­raz, ki se je meni zdel najbolj ustrezen in sem ustvaril svojo interpretacijo. Če bi pel kot »vzornik« — teh bi imel pri tej pesmi veliko —, bi to ne bilo napredovanje, temveč stopicanje na mestu in morda še slaba kopija.

Kako se znajdete v vrvežu oktetovstva?

Slovenski oktet je pojem. Povsod čutim, da je dobro sprejet. Okolje ima do okteta zdrav odnos, rekel bi, da opažam zelo spoštljiv odnos do tistih — torej nas —, ki nadaljujemo lepo in staro tradicijo.

Življenju okteta podrejamo svoje osebno življenje in tudi moja žena Marija in obe hčeri za to poslanstvo precej žrtvujejo. Vsaka stvar pa je lahko še boljša. Vedno je treba do­dajati, da bo bolj izpopolnjeno.

Slovenski oktet sestavlja osem ljudi, ki na odru gleda­jo v eno samo točko in so kot eden, čeprav je vsak zase poseben, kot človek edinstven.

(Ljubljana, 27. julija 2006)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



MARIJ KOGOJ - TENOR

marij_kogojRodil se je leta 1919 v Ljubljani skladatelju Mariju Kogoju. V Slovenskem oktetu je pel od 1951 do 1966. Že od mladih nog se je ukvarjal s petjem in športom. K petju ga je navajal že oče. V osnovni šoli in gimnaziji je bil vedno član pevskih zborov in kot pevca so ga vedno cenili. Pel je pod vodstvom uglednih profesorjev, skladatelja Luke Kramolca in prof. Silvestra Mihelčiča. Na konservatoriju je študiral klavir v razredu prof. Viktorja Šonca. Solopetje je v letih 1941 in 1942 študiral pri prof. Janette Foedranspergovi. Leta 1946 pa se je vpisal na solopevski oddelek akademije za glasbo in študiral pri raznih profesorjih. Med študijem je večkrat nastopal na javnih koncertih, ki jih je prirejala študentska organizacija po raznih krajih Slovenije. Pel je tudi v Akademskem pevskem zboru pod vodstvom Franceta Marolta, v Radijskem komornem zboru z dr. Valensom Voduškom in v zboru Slovenske filharmonije z Radom Simonitijem. Vrhunec je dosegel kot ustanovni član in baritonist Slovenskega okteta.

 

Marij Kogoj je umrl 13. maja leta 1995.

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



BOŽO GROŠELJ - TENOR

bozo_groseljRodil se je v Šiški v Ljubljani leta 1920; bil je sin železničarja. V Slovenskem oktetu je pel od 1951 do 1978. Po končani osnovni šoli, kjer je že pel kot deški sopran, se je vpisal na gimnazijo in se ukvarjal tudi s športom. Na univerzi ga je doletela vojna; udeležil se je narodnoosvobodilnega boja in v partizanih je bil kulturni referent. Nemci so ga ujeli in ga internirali v taborišče Dachau, kjer si je reševal življenje prav s svojim lepim tenorjem. Po barvitem in mehkem glasu je slovel že na gimnaziji, kjer ga je slišal France Marolt in ga vključil v svoj Akademski pevski zbor. Ob koncu vojne je Grošelj postal član znamenitega partizanskega pevskega zbora »Srečko Kosovel«, ki ga je vodil Rado Simoniti in ki je leta 1947 opravil pomembno reprezentativno turnejo po zahodnoevropskih državah. Božo Grošelj je pel tudi z narodnozabavnimi ansambli in je bil zelo znan radijski pevec.

 

Od leta 1947 je bil zaposlen kot tajnik glasbenega oddelka na nacionalnem radiu. Leta 1949 pa je postal urednik za narodno in zborovsko glasbo.

Kot ustanovni član Slovenskega okteta je pel drugi tenor in je najdlje preživel svoje pevske tovariše iz prve postave. Posebno je zaslovel s pesmijo Pavla Kernjaka »Mojcej«. Ob odprtem grobu v poslednje slovo mu jo je zapel baritonist sedanjega sestava Slovenskega okteta Jože Vidic, ki je naravnost od Grošlja prevzel v dediščino priljubljeno pesem, s katero je Slovenski oktet zaslovel po svetu.

Božo Grošelj je umrl 12. septembra 2004.

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



PETER AMBROŽ - TENOR

peter_ambrozPeter Ambrož se je rodil v Stražišču pri Kranju 13. maja 1938. V Slovenskem oktetu je pel drugi tenor od 1966 do 1996 in v sezoni 2000/2001.

Končal je srednjo ekonomsko šolo in se poklicno ustalil pri podjetju Slovenijales v oddelku za propagando. Že v mladih letih je pel na koru v Stražišču, nato pri MePZ Franceta Prešerna v Kranju z dirigentom Petrom Liparjem, kot prvi tenor je pel v Gorenjskem vokalnem oktetu pod taktirko Danila Bučarja, nekaj let se je kot svobodni umetnik preizkušal kot popevkar, pel je tudi v Kvartetu Zvonček, v Komornem zboru RTV Ljubljana in v Kvartetu Do.

Pri vsem tem pestrem nabiranju pevskih izkušenj pa je šolal glas pri prof. Veri Majdič, ki mu je dala trdne osnove in mu izoblikovala glas, nazadnje pa je študiral solopetje še pri prof. Jelki Strgarjevi.

Peter Ambrož je avdicijo pri Slovenskem oktetu opravil pozimi leta 1966; na avdicijo ga je povabil Božo Grošelj. V Slovenskem oktetu pa je pel do leta 1996 in še v sezoni 2000/2001, ko je začetne težave pomagal premagovati novemu rodu pevcev obnovljenega Slovenskega okteta.

Ambrož poje tudi, kadar ne poje. Že iz njegovega načina govorjenja, iz njegovih kretenj, gibov in sporazumevanja s sogovornikom veje nekakšna navezanost na petje in zavzetost zanj, ki je za Petra Ambroža nič manj kot življenjski slog v pojoči obliki. Ni naključje, da je s člani v sedanji sestavi Slovenskega okteta ohranil tesno vez, ki ni samo prijateljstvo, temveč podoživljanje svojega oktetovstva v vnovičnem vzponu in uveljavljanju novega Slovenskega okteta. In pri tem deli s pevci tako njihova prizadevanja kot tudi čustvovanja v vsem njihovem razponu.

Peter Ambrož ni bil izbirčen pevec, temveč je rad in z ljubeznijo pel vse, vse tiste pesmi – ljudske in umetne, klasične in moderne –, ki imajo v sebi sporočilni naboj in muzikalne in muzikološke vrednote, pesmi, ki sežejo v dušo in s katerimi je možno zganiti srca poslušalcev.

»Rad pojem vse, razen tistih pesmi, ki jim tudi Bog ne more pomagat!«

Neko posebno, dodatno navezanost pa čuti do koroških, tako ljudskih kot umetnih pesmi.

Tudi do sporedov ni bil posebno kritičen, rad pa je imel široko zasnovane programe. Najbolj se je počutil doma v akustičnih cerkvah.

Vtisi in doživetja s trideset let dolge poti po vsem domačem in tujem svetu se mu kar kopičijo in z mislimi jim težko sledi. Seveda so zapiski le drobci drobcev, saj bi lahko vsak član Slovenskega okteta napisal debelo knjigo.

Poseben pečat mu je dal že prvi nastop s Slovenskim oktetom. »Bilo je leta 1967 na proslavi 20-letnice mesta Nova Gorica. Marjan Štefančič je ravno podedoval intonirko od Marija Kogoja. Dal je intonacijo za pesem 'Meglice v jezeru', pa smo morali ustaviti. Še enkrat je zapihal v piščalko – pa spet ni šlo. Bil sem ves trd od zadrege in nelagodnega občutka. Za mene, začetnika v tako imenitnem ansamblu, je bilo to nepopisno nerodno doživetje.«

Kmalu pa prevladajo lepi spomini.

»Potovanja! Potovanja so bila najbolj dražljiva sestavina našega pevskega življenja. Nekoč, ko smo se z letalom peljali na Dansko, smo zašli v turbulenco. Morali smo pristati v Koebenhavnu; bil je takšen vihar, da je letalo pristalo skoraj na boku. Mi smo bili vsi panični od strahu, za pilota pa je bilo to običajno in se ni prav nič vznemirjal.

V Argentini, v Buenos Airesu, smo se pripravljali na polet v Rosario. Ko pridemo na letališče, so še popravljali motor. Ko so opravili, smo se vkrcali in odleteli. Naenkrat pa je v letalu postalo hladno in stevardese so začele deliti odeje. Čez nekaj časa je pilot zelo ravnodušno povedal, da je en motor 'crknil', da pa imajo še enega in da je to dovolj za pristanek.

Na Norveškem so piloti fenomenalni. Ko smo nekoč leteli proti severu in je naš Bogdan Pogačnik razložil pilotu, kdo da smo, nas je pilot vprašal, ali smo že videli Nordkapp. Seveda ga nismo nikoli videli. Naenkrat se je zasukal z letalom, ko da bi obrnil avtobus, in zavozil iz proge; najprej nam je pokazal čredo severnih jelenov, nato pa je preletel še Nordkapp, na letališče pa je priletel pol ure pozneje. Ne samo, da so morali drugi potniki čakati pol ure dlje, povzročil je pravi preplah, saj se sploh ni oglasil in ni ničesar sporočil kontroli letenja, ne kam leti ne da bo zamudil. On je šel kar po svoje, in to z namenom, da bi tujci odnesli z Norveške kar najboljši vtis.

Ko smo se prvič odpravljali v Afriko, smo se morali obvezno cepiti. Dobili smo rumeno knjižico, ki smo jo morali povsod pokazati. Ko pridemo na Brnik, so štirje pozabili knjižico doma. Moja žena je letala po Ljubljani, a na žalost Koresove žene ni našla doma, na Brniku pa je letalo odlašalo z vzletom. Potniki so se že začeli razburjati. Ko je pridirkala na letališče, smo končno po uri zamude odleteli. Jožeta Koresa pa smo 'švercali' skozi celo Afriko tako, da smo se na mejah držali tesno drug za drugim in zadnji mu je podajal knjižico.

Najbolj sem se bal, ko smo šli na Japonsko in so nam nad Indijo grozili, da nas bodo sestrelili. Ravno tistega dne je izbruhnila vojna med Indijo in Pakistanom zaradi Kašmirja. Mi smo že leteli in pilotu so prepovedali poleteti v indijski zračni prostor. Pa si je le izprosil dovoljenje, da smo pristali v Bombayu, vendar so nas do zadnjega trenutka, dokler se ni letalo ustavilo na pristajalni stezi, spremljala indijska lovska letala z naproženim orožjem.

Nekoč, ko smo se vračali iz Grčije, smo tudi v Dubrovniku pristali v silovitem viharju, da sem bil kar paničen in sploh ne vem, kako se je letalo spustilo na stezo.

Sicer pa imam Dubrovnik v sijajnem spominu. Tam smo doživljali pravljične koncerte v pravljičnem vzdušju.«

Peter Ambrož tako živo in prizadeto pripoveduje, da se na koncu zdi, da pravljice res še ni konec...

(Ljubljana, 10. februarja 2006)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



JOŽE BANIČ - TENOR

joze_banicJože Banič se je rodil v Murski Soboti 10. Marca 1945. V Slovenskem oktetu je pel drugi tenor, in sicer od 1978 do 1992 in od 1996 do 2000.

V Murski Soboti je dokončal prvi letnik gimnazije, hkrati pa je obiskoval nižjo glasbeno šolo.

Šest let je študiral violino in štiri leta klarinet. Na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani so ga prepričali, da je vzel v roke fagot, ki se ga je učil štiri leta, potem pa pet let na akademiji za glasbo katero je končal leta 1971 z odličnim uspehom pri prof. Srečku Korošaku.

Jože Banič je igral v Simfoničnem orkestru prvi fagot, bil solist RTV Slovenija, od 1965 do 1992, in od 1995 do 2004; je bil član Pihalnega orkestra RTV, osem let je igral v mariborskem baročnem ansamblu, nekaj časa v ansamblu Slavka Osterca, pa v Komornem orkestru RTV, v ansamblu Kreativ Klagenfurt, sodeloval je s Stturdardskim komornim orkestrom, še vedno je član ansambla Camerata Labacensis in še bi lahko naštevali. V Slovenskem oktetu je leta 1978 nasledil Boža Grošlja in pel sedemnajst let.

Leta 1994 je Jože Banič prevzel rudarsko godbo Hrastnik in jo skozi tri zlata priznanja pripeljal v koncertno skupino, to je med najbolj kakovostne skupine v Sloveniji.

»Prvo obdobje,« v Simfoničnem orkestru namreč, »mi je v najlepšem spominu. Pa ne zaradi nostalgije. Takrat smo bili vsi mladi, izredno zagrizeni in požrtvovalni, želeli smo si najkvalitetnejšega igranja. Za to animacijo ima posebne zasluge Samo Hubad... (V orkestru) smo zelo dobro sodelovali. Držali smo skupaj, kar se je posebej poznalo pri intonaciji in pri skupnem muziciranju. Orkester mora delovati kot brezhibna vojaška enota, ki jo vodi dober častnik. Za to so potrebni določeni pogoji. Če jih ni, je treba ustvariti dobro voljo, požrtvovalnost in zagrizenost. Med člani zasedbe se razvijajo večja prijateljstva, pa tudi sovraštva in ljubosumje. Nekateri se v orkestru tudi poročijo, skratka je živ organizem.«

V petje ga je uvedel brat Milan, ki ga je leta 1961 vzel s seboj na vaje k Primorskemu akademskemu zboru Vinko Vodopivec v Ljubljani In v tem zboru je preživel izredno lepo mladostniško obdobje; bil je najmlajši pevec v zboru in preostali pevci so ga imeli za nekakšno maskoto.

Leta 1972 je začel študirati solopetje pri prof. Jelki Strgarjevi, ki ji priznava, da mu je »postavila glas«, kar pomeni, da mu je dala trdne tehnične solopevske osnove, kar mu je pozneje še kako prav prišlo pri petju v oktetu.

Pravzaprav se je Jože Banič tako navdušil, da se je moral v določenem trenutku, ko je že bil na akademiji za glasbo, odločiti: ali pevska kariera ali fagot.

»Dostikrat pomislim na to, da sem morebiti naredil napako, da se nisem v celoti posvetil študiju solopetja in opustil fagot.« To zveni nenavadno, ker to pravi človek, ki pooseblja še danes pojem lepega igranja na fagot v Sloveniji in na območju celotne nekdanje skupne države Jugoslavije. In dodaja: »V duši sem bil vedno fagotist, a če bi prevladalo petje, bi opustil inštrument. Dejstvo pa je, da tudi v petju čutim veselje in srečo.« Obenem pa ima Jože Banič tudi do pevske umetnosti izredno izostren odnos:

»Glas je božanski inštrument, nič ga ne more nadomestiti. Glas nam je dal Bog in z njim se da najboljše izražati čustva; pri petju pa še posebej, ker sta besedilo in zvok zaobsežena v enem.

Najbolj sem v oktetu užival, ko smo na odru pri vsaki izvedbi muzicirali. Vedno smo dali vse od sebe tako v izrazu kot v zvoku in temu primeren je bil tudi odziv občinstva na koncertu.

Petje je v meni izzvalo neko nedopovedljivo notranje zadovoljstvo, ko ti zaigrata duša in srce in se človek približa nekemu ekstatičnemu stanju. Taki trenutki so lahko daljši ali krajši, ne dajo pa se plačati z nobenim denarjem.«

Jože Banič se je s Slovenskim oktetom prvič srečal leta 1967. V Slovenj Gradcu je bila proslava Organizacije združenih narodov, na kateri je sodeloval tudi Slovenski oktet: »Ko sem jih slišal, sem v trenutku ugotovil, da je to vrhunsko petje; mravljinci so mi šli po vsem životu.«

Usoda je hotela, da je Banič tudi sam zašel med protagoniste takšnih občutij, ko je oktet zapustil Božo Grošelj leta 1978.

»Ja, zapolniti praznino po Grošlju je bilo izjemno težko. Takrat je bil Slovenski oktet vrhunski, nakar se je spremenila polovica postave. Anton Nanut se je takrat izredno angažiral, da bi z novo zasedbo dosegel prejšnjo vrhunskost. Vaje smo imeli kar petkrat na teden od 17.30 do 19.30 in vsi smo delali zelo zavzeto.« Ustvarjalnost okteta se je najmočneje kazala v koncertnih sporedih. »Oktet je bil najmočnejši v raznovrstnosti sporedov. Imel je takšno kvaliteto pevcev, da so lahko obvladali vse stile in je bil konglomerat stilov lahko perfektno izveden. Tako je vsak poslušalec lahko našel kaj zase, vsi skupaj pa so lahko uživali v kakovosti izvajanja skladb.«

Z obdobjem, ko je s Slovenskim oktetom pel Jože Banič, pa je neločljivo povezan tudi njegov fagot. V svojem dolgem delovanju je nastopal tudi kot solist s Simfoničnem orkestrom RTV Slovenija na turnejah po ZDA in po Evropi. Delovanje Jožeta Baniča je v bistvu unikatno, kajti redko se znajde v slovenski glasbeni kulturi primer vrhunske poustvarjalnosti na instrumentalnem in pevskem področju, ki je bilo tudi občasno združeno v enkratno simbiozo.

Slovenski oktet, Jože Banič in njegov fagot so skupaj napisali trajno in neponovljivo zgodbo.

Skladatelj Pavel Mihelčič je za oktetovo 35-letnico ustvaril posebno skladbo Kost, v katero je vpletel tudi fagot.

»Skladba je konceptualno (po zasnovi) in kompozicijsko izredno zanimiva. Kot inovacija je imela izjemen odmev. Za glasbene kritike in tudi za poslušalce je bila skladba, ki je vsebovala vrhunsko petje in fagot kot solistični vložek, pravo odkritje. Izvajali smo jo 132-krat. Vsepovsod po svetu je doživela lep odziv. V Združenih državah Amerike je bila lepo sprejeta tudi od fagotistov, ki so jo poslušali.«

Jože Banič in njegov fagot sta predstavljala pri Slovenskem oktetu posebno sožitje.

»Nisem samo pel v oktetu, temveč sem tudi igral v radijskem orkestru ter nastopal kot solist doma in po svetu. Na turneje z oktetom sem vedno jemal fagot in sem redno in vztrajno vadil, da sem se lahko v dostojni formi spet priključil orkestru, ko smo se vrnili. Bilo je naporno, včasih napeto, a nikoli krizno.«

S zavezanostjo glasbi je Jožetu Baniču uspelo premostiti ovire in pasti. Še več, leta 1996, ko je Nanut začel zbirati pevce za novi oktet, je vestno priskočil na pomoč in s svojo izkušenostjo in pevskim kapitalom, ki ga je imel v sebi, precej pripomogel, da je Slovenski oktet pognal nove korenine.

»Dobro je, da Slovenski oktet nadaljuje to tradicijo, ker je in ostaja nekaj posebnega. Slovenski oktet je bil vedno tarča kritik, nevoščljivosti, zavisti... saj vemo, kako je to pri Slovencih. Ampak Slovenski oktet je bil vedno najboljši in bo najboljši.

Mislim, da je Slovenski oktet zdaj pred razpotjem in za prihodnost vidim dve različici: ali doseže institucionalno podporo, da se reši vseh finančnih skrbi in v miru zasleduje svojo vrhunskost še naprej, ali pa, da se uspe marketinško dobro uveljaviti in dobi ustrezno podporo od slovenskega gospodarstva.

Ostaja pa neizpodbitno in edinstveno, da – kjerkoli se bo oglasil, bodo ljudje onemeli od lepote zvoka!«

(Ljubljana, 23. junija 2006)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



MARJAN TRČEK - TENOR

joze_banic

Tenorist Marjan Trček (1957 - 2016), se je pevsko izobraževal na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Iz tega obdobja je prejemnik nagrad na republiškem in državnem tekmovanju mladih glasbenikov v kategoriji Komorne skupine. Študij petja je nato z odliko končal na Akademiji za glasbo pri prof. Evi Novšak Houška. Izpopolnjeval se je na pevskih tečajih pri Marjani Lipovšek in Alfredu Burgstallerju.

Doma in v tujini se je uveljavil kot koncertni in operni pevec. Nastopal je s priznanimi orkestri in dirigenti na tujih in domačih festivalih (Dubrovniški poletni festival, Varaždinske barokne večeri, Puljsko ljeto, Ljubljanski festival, Glasbeni september v Mariboru, Festival sodobne glasbe Kogojevi dnevi, Festival za staro glasbo Radovljica...). Na koncertnem odru je tako poustvaril več deset vokalno instrumentalnih del klasičnega koncertnega repertoarja, od zgodnjebaročnih do sodobnih. Sodeloval je s SNG Opera in balet Ljubljana ter SNG Opera in balet Maribor, kjer je oblikoval preko dvajset liričnih opernih in operetnih vlog (Almaviva v Rossinijevem Seviljskem brivcu, Nemorino v Donizettijevem Ljubezenskem napoju, Fenton v Verdijevem Falstaffu, Tamino v Mozartovi Čarobni piščali, Gabriel von Eisenstein v Straussovem Netopirju, itd...)

Pogosto je nastopal na Slovenskih glasbenih dnevih, kjer je poustvaril veliko prvič izvedenih del. Poseben odnos je imel do komorne vokalne glasbe, še posebej raziskovanje in izvajanja stare glasbe (ob spremljavi lutnje) in samospeva.

Umetnost petja je prenašal na mlade pevce na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana.

V letih 1992 do 1996 je prepeval v Slovenskem oktetu. Je prejemnik odlikovanja "Zlati častni znak svobode RS", s katerim je predsednik Republike Slovenije ob 45. obletnici delovanja odlikoval oktet za zasluge na vokalno glasbenem področju. Leta 2001 je bil imenovan za častnega člana Slovenskega okteta.

V letu 2010 se je ponovno pridružil Slovenskemu oktetu, kjer je prepeval vse do svoje prezgodnje smrti v avgustu leta 2016.


 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



TONE KOZLEVČAR - BARITON

tone_kozlevcarRodil se je v Šentvidu pri Stični na Dolenjskem leta 1914. V Slovenskem oktetu je pel od 1951 do 1978. Izhajal je iz šestnajstčlanske družine. Po končani osnovni šoli ga je oče poslal v Ljubljano, da bi se izučil obrti. V obrtni šoli se je seznanil s številnimi pevci, spoznal pa ga je tudi dirigent in skladatelj Fran Venturini in ga povabil v svoj zbor Sava. S tem se je pravzaprav začela Kozlevčarjeva pevska pot. Solopetje je začel študirati pri prof. Angelci Troštovi, nato se je vpisal na srednjo glasbeno šolo in nadaljeval študij pri prof. Sonji Ivančičevi in pri prof. Juliju Betettu. Bil je član Radijskega komornega zbora, sodeloval je tudi v Akademskem pevskem zboru, pel je pri zboru Slovenske filharmonije. Bil je tudi priljubljen radijski pevec. Kot ustanovni član Slovenskega okteta je pel bariton, imel pa je tudi vlogo organizatorja, saj je bil v službi pri Koncertni poslovalnici v Ljubljani in si je prizadeval predvsem za organizacijo koncertov na podeželju. Vzdrževal je tudi stike z zvezno koncertno poslovalnico v Beogradu, ki je skrbela za izmenjave jugoslovanskih umetnikov s tujimi umetniškimi skupinami. Pomagal je pri zbiranju sredstev po podjetjih in ustanovah in pri nabavljanju prvih krojev in noš. Bil je pobudnik prvega Tabora slovenskih pevskih zborov v Šentvidu leta 1971. Bil je tudi pobudnik postavitve niza lesenih kipov domačega umetnika Petra Jovanoviča, med katerimi sta najbolj znana Mojcej pred Kernjakovo domačijo v Trebinjah in kip Ribničana, posvečen slovenskim izseljencem, ki stoji pred osnovno šolo v Šentvidu pri Stični. Leta 1979 je Tone Kozlevčar prejel Titovo odlikovanje »red zaslug za narod s srebrnimi žarki«.

 

Tone Kozlevčar je zaslovel z znamenito ljudsko pesmijo v priredbi Franceta Marolta »Ribniška«, ki jo je zapel več kot tisočkrat. Po tisoči izvedbi leta 1956 je postal častni občan Ribnice na Dolenjskem.

Tone Kozlevčar je umrl leta 1996.

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



ROMAN PETROVČIČ - BARITON

roman_petrovcicRodil se je v Trnovem v Ljubljani leta 1901. V Slovenskem oktetu je pel od 1951 do 1960. Izhajal je iz uradniške družine. Izučil se je za trgovskega pomočnika in začel že pri sedemnajstih letih sodelovati pri raznih zborih. Solopetje je študiral pri prof. Foedranšpergovi. Roman Petrovčič je imel mehak, žameten, tudi pretresljiv, karakteristično barvit bariton. Bil je ustanovitelj in dvajset let član znanega Slovenskega vokalnega kvinteta, s katerim je opravil vrsto turnej po Poljski, Češki, Romuniji, Bolgariji in drugod. Sodeloval je z Akademskim pevskim zborom. Pel je tudi v Radijskem komornem zboru in v zboru Slovenske filharmonije. Bil je poznan kot odličen radijski pevec. Občasno je nastopal na odru ljubljanske Opere, čeprav ni imel formalne pevske izobrazbe.

 

Primorski skladatelj Zorko Prelovec je znamenito pesem »Sedem si rož« napisal izrecno zanj. Z njegovim solom jo je Slovenski oktet uveljavil kot uspešnico.

Roman Petrovčič je umrl leta 1981.

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh

 

 

ANDREJ ŠTRUKELJ - BARITON

Andrej ŠtrukeljAndrej Štrukelj se je rodil 2. avgusta 1909 v Habinghorstu (Rauxel) v Vestfaliji na Nemškem. 

Član Slovenskega okteta je postal leta 1960, pel je do leta 1978. S Slovenskim oktetom je prepotoval domala ves svet. Bil je uglajen in plemenit gospod, zelo lepih in izbranih manir in je vzbujal in tudi užival veliko spoštovanje.

Njegova življenjska sopotnica, gospa Majda, ki z veliko ljubeznijo čuva njegovo arhivsko zapuščino, nam je 5. julija 2006, prav za priložnostno izdajo knjige ob 55-letnici Slovenskega okteta, prijazno napisala možev natančen življenjepis.

»Od tu (iz Vestfalije, op. p.) se je družina preselila v Trst, kjer je obiskoval osnovno šolo. Mama in oče sta bila Slovenca iz Loga pod Mangartom in družina se je preselila iz Trsta v Ljubljano. Srednjo šolo, Gimnazijo Poljane, je končal v Ljubljani, kjer je maturiral leta 1930.

Po maturi je bil par let zaposlen honorarno v šoli Šiška, se poročil in skupaj s soprogo poučeval do nemške okupacije. Takrat je bila žena premeščena v Loko pri Zidanem Mostu, kamor se je tudi preselil.

V tem času je dobil honorarno zaposlitev v Operi Maribor in se istočasno vpisal na Hrvatski državni kozervatorij v Zagrebu, kjer je leta 1943 diplomiral iz solopetja.

Leta 1945 se je vrnil v Ljubljano in bil angažiran v ljubljanski operi. Istočasno je sodeloval kot umetniški sodelavec pri Slovenski filharmoniji. Že leta 1946 je odšel na Reko, bil v »Opera Rijeka« in nastopal v baritonskih vlogah do leta 1948. Od tu pa se je vrnil v ljubljansko opero, kjer je pel do leta 1956. Leta 1956 je odšel iz opere med prosvetne delavce in bil nameščen v Glasbeni šoli Moste-Polje, poučeval solopetje in bil tudi ravnatelj do leta 1964. Leta 1964 je poučeval na Pedagoški akademiji solopetje in izobrazbo glasu do upokojitve. V času od 1960 do 1978 je bil član Slovenskega okteta. Zamenjal je baritonista g. Toneta Petrovčiča. Leta 1978 so izstopili starejši člani, zaradi novih mlajših pevcev.

Že istega leta pa je bil ustanovljen Ribniški oktet, kjer je bil vodja do leta 1985. Takrat je tudi končal pevsko kariero, star 76 let.

V času, ko je užival pokojnino, pa je našel zadovoljstvo v risanju na steklo – 'slovenski ornament'.«

Kot pedagog se je Andrej Štrukelj največ ukvarjal z izobraževanjem zborovodij; napisal je tudi priročnik Tehnične vaje pedagoškim zborom. Veliko je sodeloval na tečajih in seminarjih za zborovodje, saj mu je bilo kultivirano petje najbolj pri srcu in je rad prenašal svoje znanje na mlajše pedagoge in zborovodje. V tem je videl tudi svoje poslanstvo in je bil pri delu zelo natančen in dosleden.

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



SAMO VREMŠAK - BARITON

samo_vremsakRodil se je 29. maja 1930 v Kamniku, kjer je do smrti, leta 2004, tudi stalno živel in deloval. Na Akademij za glasbo v Ljubljani je študiral kompozicijo v razredu prof. Marjana Kozine in jo končal leta 1956, nato pa prav tam še solopetje v razredu A. Dariana leta 1960. Ves ta čas pa se izkazuje tudi kot zborovodja in pedagog.

Od 1975 do 1978 je vodil zbor Slovenske filharmonije. Od 1978 do 1995 pa je bil profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Honorarno je predaval na oddelku za kompozicijo in glasbeno teorijo na akademiji.

Ves ta čas je tudi pel. Bil član raznih pevskih zborov ter pevec solist koncertant. Samo Vremšak je bil baritonist velike pevske kulture. Veliko je tudi komponiral, slogovno se je odločil za bolj umirjene smeri nove romantike in neoklasicizma. Vremšakov ustvarjalni opus je ogromen, v njem pa so v ospredju vokalna dela, zbori in samospevi. Med orkestralnimi deli sta to dve Simfoniji (1958, 1969-72), Concertino za klavir in godala (1961-63), Dramatična uvertura (1977), na komornem področju pa Godalni kvartet (1976), Sonatina in due tempi za rog in klavir (1977), Sonatina za trobento in klavir (1978), klavirska in orgelska dela, od vokalnih ciklov pa še kantata Kronanje v Zagrebu (1954-55), številne priredbe narodnih pesmi, pa tudi številni umetni mešani, moški in mladinski zbori.

Tudi v diskografskem pogledu razpolaga skladatelj Samo Vremšak z velikim številom trakov, kaset in plošč, nazadnje tudi z avtorsko lasersko ploščo pri ZKP RTV Slovenija (1995).

Samo Vremšak je bil član Slovenskega okteta leta 1978. V tem času je oktet posnel venček slovenskih napitnic, kjer je kot solist nastopal tudi Vremšak. Pesem, v kateri se je najbolj izrazil, je bila priljubljena ljudska iz Dolenjske En starček je živel.

Sicer pa je bil Samo Vremšak v prvi vrsti komponist, kar se je posebej pokazalo v nekaterih pogovorih za javnost, kot v knjigi dr. Franca Križnarja Sto slovenskih skladateljev.

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



PETER BEDJANIČ - BARITON

peter_bedjanicPeter Bedjanič se je rodil 31. oktobra 1933 v Mariboru.

V Slovenskem oktetu je pel bariton, in sicer od 1978 do 1996.

Vse življenje se je ukvarjal z glasbo; obiskoval je Akademijo za glasbo v Ljubljani, od 1953 do 1956 je bil inšpicient v SNG Opera Ljubljana, nato pa se je zaposlil na Radiu Ljubljana (potem Slovenija), kjer je bil urednik za operno glasbo. Bogato je bilo tudi njegovo pevsko delovanje; bil je član Komornega zbora RTV, pel je v Koroškem akademskem oktetu in v Oktetu Gallus. Jeseni 1978 je uspešno opravil avdicijo in bil sprejet v vrste Slovenskega okteta, v katerem je pel do leta 1996, ko se je »stara« zasedba v celoti poslovila od okteta.

Peter Bedjanič, velik ljubitelj petja, je imel rad umetne pesmi, ki so imele bolj ali manj poudarjena težavnostna mesta, saj mu je bilo petje velik izziv ne samo po doživljajski, temveč tudi po tehnični plati. Nikoli ni ljubil takih sporedov, ki so želeli dosegati samo zunanji učinek na poslušalstvo. Rad je imel težje, zahtevnejše sporede, pri katerih je lahko oktet pokazal svojo vrednost in svoje tehnične zmogljivosti. Sam pravi, da je imel do sporedov »vznemirjeno idejni pristop in je to mišljenje še kdo v ansamblu delil z mano. Včasih sem moral kar vztrajati, da smo oblikovali spored tako, kakor je to zahtevalo ime, ki smo ga zastopali. Veliko zadoščenja sem našel tudi v renesansi in v pravoslavni liturgiji. Na nekatere izvedbe klasičnih umetnikov pa hranim naravnost navdušujoč spomin; kot primer bi navedel izvajanje Brahmsovih del na turneji po Španiji. V meni je to pustilo nepozaben vtis.«

Peter Bedjanič je v Slovenskem oktetu pel skoraj dve desetletji; doživetja in vtisi, ki jih je nabral na štirih celinah, so mnogoteri in nepozabni. Pa vendar se mu spomin najprej vrne na obe ameriški turneji (1986 in 1989).

»Imeli smo lastni avtobus, v posebno simpatijo pa me je vzel šofer Rocco Girardi, ki ni bil samo šofer, temveč tudi podaljšana roka organizatorja; skrbel je za vse nočitve po hotelih, prodajo plošč in kaset, stike s krajevnimi prireditelji koncertov in še za tisoč drugih drobnih stvari. Z njim sva se neverjetno lepo ujela in se skladno razumela ves čas turneje. Vozil nas je tudi v take kraje, ki niso bili predvideni v sklopu turneje same. Razkazal nam je znamenitosti, ki jih devetdeset odstotkov Amerikancev ne vidi ali pa sploh ne pozna, na primer pokopališče avionov v Arizoni – dve uri smo se vozili z avtobusom skozi skladišče na tisoče odsluženih letal; ali pa eksotična vožnja skozi gozd sekvoj. Izredno pa mi je ostala v duši toplina in prijaznost ljudi.«

Enkratno doživetje je bila turneja na Kitajsko.

»Ustavili smo se tudi v mestu Zegong, ki je posebno in značilno iz več razlogov. Tam so nas peljali v ogromni muzej dinozavrov; na kupu jih je kar po deset in več. Pustili so jih tako, kakor so jih bili odkopali. Drugič je to milijonsko mesto zanimivo, ker je zaprto. Mi smo bili sploh prvi Evropejci, ki so jih spustili notri, in ljudje so nas opazovali, kakor bi prišli z Marsa. Člane in spremljevalce Slovenskega okteta so spustili v mesto Zegong zaradi izrednih zaslug, ki smo si jih prislužili s petjem, ki je Kitajce povsem očaralo in so nam priznali umetniško kakovost najvišje vrste.

Po koncertu v največji dvorani v Pekingu so nam priredili sprejem, na katerega so prišli visoki politični predstavniki pa tudi glasbeniki in priznani umetniki. Sledila je večerja, in ko so nas posedali okrog mize, so nas pomešali kot karte: en Kitajec, en Slovenec. Na mizi pa je bilo pivo, vino in šnopec. Vsake toliko časa je eden izmed njih vstal, izrekel zdravico in nazdravil, nato je bilo treba iz- piti – do dna. Seveda je vsak nazdravil z njemu najbolj priljubljeno pijačo, ki jo je imel pred sabo na mizi. Dobro je bilo to, da so bile stopnje alkohola v pivu, vinu in žganju zelo blage. Drugače bi bilo kar hudo...«

Petru Bedjaniču so se v spomin vtisnile tudi turneje na Ciper, v Izrael in na Norveško.

»Tam – na Norveškem – so ljudje tako kulturni, preprosti in prisrčni!«

Roža v gumbnici Slovenskega okteta pa so prav gotovo gostovanja v Dubrovniku, »kjer smo bili vsako leto posebni gostje in smo vedno peli z izjemnim zanosom, s pravim navdihom. Večkrat smo morali zapeti tudi do osem dodatkov.«

Podatek iz prve roke, ki ne potrebuje dodatne razlage!

(Ljubljana, 10. februarja 2006)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



TOMAŽ TOZON - BARITON

tomaz_tozonRodil se je 29. Novembra 1937 v Ljubljani; študiral je muzikologijo na Akademiji za glasbo, po poklicu je bil urednik producent na RTV Slovenija.

 

Pel je v APZ, v Komornem zboru RTV, v Učiteljskem zboru »Emil Adamič«, v Kvartetu Do in seveda v Slovenskem oktetu. Kot otrok je v filmu Kekec zapel pesem »Kaj mi poje ptičica« in torej že zgodaj dokazal svoj pevski talent.

Po glasu je bariton. V Slovenskem oktetu je pel od 1978 do 1996.

Tozon pravi, da je iskreno petje bližnjica k sreči. Zato je rad pel vse vrste pesmi, vse tiste, ki so imele dovolj izpovedne moči; pesmi, ki nimajo umetniškega naboja, ki nimajo nekega sporočila, ki so preveč izumetničene, ga ne pritegnejo, ni jim naklonjen.

Po obliki je imel Tomaž Tozon rad stilne koncerte. Pri izbiri programa za koncerte pevskih skupin, ki jih je vodil je bil posebno skrben in odgovoren.

Od gostovanj s Slovenskim oktetom sta mu ostali najbolj v spominu Norveška in Španija. Sicer pa je takšno življenje, kakršno ga je živel s Slovenskim oktetom, naravnano v poslanstvo druženja s pomočjo ali v imenu pesmi. S Slovenskim oktetom se je povsod počutil kot doma.

Od doživetij, ki jih je vredno zabeležiti, pa je Tozon poudaril srečanje z Nikolaiem Geddo. To doživetje je bilo s pevske strani najbolj zrelo in polno, tudi zato, ker se je zavedal, s kakšno veličino stoji na odru. Vsi koncerti z Geddo so pri občinstvu izzvali prave ovacije.

»Ko smo nastopali na turneji po Španiji, je Gedda pel v Madridu. Vozili smo se v naslednji kraj naše predvidene turneje in med vožnjo slučajno ujeli radijski prenos s koncerta recitala Nicolaia Gedde v Madridu. Kakšno navdušenje v dvorani. Zajeten del poti smo prevozili ob poslušanju aplavza. To je nepopisno in nepozabno.

Močno se mi je tudi vtisnilo v spomin doživljanje priprav na večje koncerte in na pokoncertno vzdušje v odmevnejših dvoranah, kot v Pekingu ali v Teatru Colon v Buenos Airesu. Tukaj so denimo ljudje stali v vrsti od pete ure zjutraj, da bi si zagotovili vstopnico.

Enako mikavno je bilo tudi v krajih, kjer smo nastopali za občinstvo, za katero nismo mogli vnaprej vedeti, kako bo sprejela našo pesem. To smo doživljali denimo v Afriki. Zanimivo in presenetljivo je, da so hipoma odpadle vse pregrade. Ljudsko čutenje ljudske pesmi je povsod podobno ali enako.

Prav poseben spomin me veže na Angolo. Imeli smo napovedano turnejo. Morali bi peti na rojstnem dnevu predsednika Agostina Neta. Pa je med turnejo nenadoma umrl in na mah so bile po celi državi odpovedane vse prireditve, tudi naši koncerti. Bili smo nastanjeni v hotelu Tropical; imeli smo se pravljično, vendar se nismo smeli ganiti iz hotela – razen ob prepevanju na žalnem obredu za pokojnim predsednikom. In to na izrecno željo njegove žene.

Na dan pogreba so ga pripeljali iz Moskve, kjer je umrl, in člani Slovenskega okteta smo bili naprošeni, da prepevamo ob žalnih slovesnostih. Pevci smo, oblečeni v smokinge, korakali tik za krsto skozi glavno mestno ulico do predsedniške palače, kjer je predsednik Neto ležal na parah in smo mu prepevali več ur, ves čas mimohoda domačih in tujih delegacij. Tiste dni je po Luandi nepretrgoma odmevala Gounodova Ave Maria, ki jo je pel Mario Lanza.

Prelepe spomine imam na Norveško. Tja smo odhajali na podlagi ankete, ki jo je koncertna agencija opravljala med ljudmi in na kateri je Slovenski oktet običajno zasedel prvo mesto. Poudariti želim tudi, da je Slovenski oktet gostoval na Norveškem 19-krat.

Take predanosti in izrazov priljubljenosti, kot smo jih bili deležni na Norveškem, nismo bili nikjer drugje. Po koncertih so nas vabili na domove in nas gostili s ponosom in občudovanjem. Gospodinje so pekle torte s figuricami članov okteta. Zgodilo se mi je, da sem v Olesundu ogledoval izložbo neke trgovine, pa je pri- stopil k meni gospod, me potrkal po rami in mi rekel:

'Vi ste pa novi pri Slovenskem oktetu.'

Na naših svetovnih popotovanjih smo doživljali tudi stiske. Leta 1979 so se med našo turnejo v Mozambiku politične razmere tako zaostrile, da je postal odhod iz države močno vprašljiv. Nam pa se je mudilo, ker bi morali peti na otvoritvi Sredozemskih iger v Splitu. Letališče je bilo popolnoma prazno in nobeno letalo ni poletelo. Šele tretji dan se nam je posrečilo, da smo se vkrcali na eno redkih letal, ki so začela zapuščati Mozambik. Med potjo pa se nam je zazdel let sumljiv, in namesto da bi poleteli v Rim, smo pristali v Lizboni, a smo bili srečni, da smo sploh prišli v Evropo. V Rim nas je prepeljalo neko letalo SIT Africa, po zaslugi našega predsednika in spremljevalca Bogdana Pogačnika, ki je po dolgem in mučnem pogajanju verjetno uspel prepričati 'kakšnega šejka', da nas je sprejel na krov. Od Rima do Splita smo imeli srečo in s splitskega letališča nas je peljal na vrat na nos in smo se preoblačili kar med vožnjo. Na stadion smo prispeli točno ob dogovorjeni uri na otvoritev Mediteranskih iger. In smo peli!

Veliko koncertov smo imeli tudi po Španiji, kjer smo doživeli izjemne sprejeme, vendar smo peli tudi pred popolnoma prazno dvorano, ker je prireditelj preprosto pozabil organizirati dogovorjeni koncert.

Ob koncu turneje po ZDA je na zaključnem koncertu naš basist Marjan Štefančič, ki je tudi napovedoval, slovesno oznanil občinstvu v dvorani: Zdaj vam bomo zapeli tisočo pesem na turneji po Ameriki.«

Tomaž Tozon je kot odprta knjiga, knjiga z notnim črtovjem in visoko pesmijo, ki ne odmeva samo v spominih, saj je Tomaž še aktiven, in sicer kot umetniški vodja Okteta Lip Bled, Okteta Adoramus iz Novega mesta in kot dirigent mešanega in moškega zbora Glasbena matica Ljubljana.

(Ljubljana, 6. decembra 2005)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



ZDRAVKO PERGER - BARITON

zdravko_pergerZdravko Perger se je rodil 28. novembra 1954 v Lukanji, v občini Slovenska Bistrica. V Slovenskem oktetu je pel bariton, in sicer od 1996 do 2000. Petje je začel študirati na glasbeni šoli v Šempetru pri Novi Gorici, pozneje pa je nadaljeval na ljubljanski srednji glasbeni in baletni šoli. Štiri leta se je izpopolnjeval pri priznanem slovenskem opernem pevcu Rudolfu Franclu, uspešno je opravil dva mednarodna pevska tečaja, leta 1988 pri Alfredu Burgstalerju in leta 1990 pri vodilni slovenski pevki svetovnega slovesa Marjani Lipovšek, ter krajši tečaj leta 1992 pri prof. mag. Margareth Sparben na dunajski visoki šoli. Perger se je izobraževal tudi pri avstrijskem mojstru samospeva Kurtu Widmerju. Od leta 1977 je član ljubljanske Opere, od leta 1993 ima status solista SNG Opera in balet Ljubljana. Od leta 1979 je nastopal v številnih opaznih vlogah najrazličnejših oper domačih in tujih mojstrov. S pianistom Acijem Bertoncljem je snemal samospeve goriškega skladatelja Štefana Maurija, sodeloval je v vlogi Gindelšterna pri krstni predstavi opere Janija Goloba Krpanova kobila, leta 2001 je posnel zgoščenko narodnih pesmi »Pod Čavnom visokim prebivam«. Nastopal je tudi s tujimi simfoničnimi orkestri ter opravil vrsto gostovanj po Italiji, Avstriji, Avstraliji in Japonski. Zdravko Perger je ustanovitelj Primorskega mednarodnega festivala v Ajdovščini, od leta 2003 je strokovni sodelavec festivala v Oderzu (Videm), ustanovitelj Blejskih novoletnih koncertov, leta 1992, in soustanovitelj pevske šole Huga Wolfa v Slovenj Gradcu, leta 1993. Od leta 1991 ima in vodi koncertno agencijo Figaro, d. o. o.

 

Perger je kot zborovski pevec sodeloval pri MoPZ Srečko Kosovel v Ajdovščini, pri Briškem oktetu in pri Oktetu Hoja. Seveda mu je roža v pevski gumbnici članstvo v Slovenskem oktetu. Avdicijo je opravil novembra 1996, v oktetu pa je pel do julija 2000. Čeravno je poklicni pevec, je Perger predvsem pevski navdušenec. Enako so mu ležale skladbe iz klasičnega repertoarja kot sodobna zborovska literatura, tako domačih kot tujih avtorjev.

»Rad sem pel vse, čisto vse. Muziciranje v tako visokokakovostnem ansamblu je bilo vrhunsko in me je vsega prevzelo. Niti pomislil nisem, da bi mi bila kakšna pesem bolj všeč kot katera druga. Užival sem tudi, ko smo peli pesmi iz železnega repertoarja, tiste, ki so ljudem najbližje in ki jih oktet pravzaprav izvaja od svoje ustanovitve. Tudi ob zaključku najbolj zahtevnih programov smo vrgli med ljudi 'njihove pesmi', tj. Mojcej, Katrco, Ribniško... in smo jih intenzivno doživljali skupaj s publiko. S Slovenskim oktetom sem imel približno osemdeset koncertov po Sloveniji, Italiji, Hrvaški, Avstriji in Bosni. Povsod sem nabral veliko globokih vtisov, kajti povsod smo srečevali zanesene ljubitelje lepega petja. Mnoga takšna priložnostna znanstva so prerasla v prijateljstva, ki jih gojim še danes.«

Zdravko Perger je leta 1998 doživel neroden padec in si hudo poškodoval nogo; nekaj časa je bil celo na invalidskem vozičku. Na zdravljenju je bil v bolnišnici v Šempetru in je nestrpno čakal, kdaj se bo lahko vrnil v oktetove vrste. A se ni mogel obrzdati; Slovenski oktet je imel koncert v mirenskem gradu. Zdravko Perger je – kljub ne ravno dobremu zdravju – pobegnil iz bolnišnice in opravil koncertni nastop na invalidskem vozičku.

»Ta dogodek bo ostal globoko v spominu ne samo meni, temveč tudi oktetovcem. In to še toliko bolj, ker so me tik po končanem koncertu izsledili po telefonu in mi zagrozili, da če se v roku pol ure ne vrnem v bolnico, me pridejo iskat s policijo. Ampak, najlepša pri vsej stvari je bila ugotovitev, da se mi je že naslednje jutro po koncertu začelo zdravje čudežno izboljševati. Pa je res Bog v nebesih! Petje je tudi zdravilo, tako močno zdravilo, da je mene kmalu dvignilo z invalidskega vozička.«

Perger je za časa svojega članstva v Slovenskem oktetu vodil tudi natančen seznam koncertov in nastopov in danes je to dragoceno arhivsko gradivo.

Zdravko Perger nadaljuje svojo solistično pot v ljubljanski Operi, zelo aktiven pa je kot javni kulturni delavec doma in v tujini, kot organizator in posrednik kakovostnih glasbenih umetniških skupin in solistov za domače in tuje odre, na katerih potekajo odmevni prireditve, koncerti in festivali.

(pogovor po elektronski pošti, 20 junija 2006)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh

 

 

PRIMOŽ DEKLEVA – BARITON

primoz_deklevaČlan Slovenskega okteta je bil od leta 2000 do 2010. 

Primož Dekleva se je rodil 7. julija 1969 v Postojni; živi v Pivki, od koder so njegovi starši. Po izobrazbi je energetik, zaposlen v Holdingu Slovenske železnice, na oddelku za elektroenergetiko. Solo petje je študiral na nižji glasbeni šoli Vič-Rudnik pri prof. Piji Brodnik. Primož Dekleva izhaja iz izrazito pevske družine. Oče Jože je pel v PAZ Vinko Vodopivec, v Oktetu Javor in v MoPZ Pivka, mati Julka, strici in tete pa v raznih zborih v Pivki. Sam je začel v otroškem cerkvenem pevskem zboru pri župniku Slavku Hrastu. Z moškim petjem se je srečal v Moškem zboru Pivka, nato je pel v Komornem zboru Amadeus, v Kvintetu Sonček in osem let v slovitem Komornem zboru Ave pod taktirko Andraža Hauptmana ter skupaj z Jožetom Vidicem, ki ga je junija 2000 povabil na avdicijo k Slovenskemu oktetu.

V tako zavzeti pevski rodbini je bilo verjetno za Slovenski oktet pogosto slišati?

Z imenom Slovenski oktet sem se srečal že kot otrok; spominjam se namreč strica, ki je kupil vsako oktetovo novo ploščo in si jo vrtel na gramofonu. Še posebej se spominjam obrazov pevcev, ki so gledali z ovitkov plošč »Katrca« in »Sedem si rož«. Bili so resnobni in so napravili name zelo močan vtis. Doma se je o Slovenskem oktetu govorilo vedno zelo spoštljivo, zato sem tudi sam do »tistih obrazov«, do pevcev, gojil veliko spoštovanje.

Podobe s plošč so mi spet prišle živo v spomin leta 2000, ko smo se prvič srečali nekdanji in sedanji pevci Slovenskega okteta. Zdelo se mi je imenitno in štel sem si v veliko čast, da sedim za isto mizo z gospodi, ki sem jih kot fantič dojemal kot nekaj nadzemeljskega, zdaj pa smo bili povezani z isto usodno pripadnostjo Slovenskemu oktetu.

Kdaj ste se prvič srečali s Slovenskim oktetom in kaj vas je najbolj »zadelo« pri ansamblu?

Ko sem bil star deset let, sem bil z očetom prvič na koncertu Slovenskega okteta v kulturnem domu v Postojni. Najbolj me je presenetilo, da lahko osem pevcev tako močno zapoje, da lahko tako majhna skupina spravi iz sebe takšen zvok. V poznih najstniških letih se je v meni čedalje močneje oglašala želja, ali pravzaprav misel, kako lepo bi bilo, če bi pel pri Komornem zboru Ave, pri Slovenskem oktetu in malo za šalo, v ansamblu Lojzeta Slaka. V teh treh zasedbah sem nekako zaznaval življenjski cilj pevca. No, prvi dve želji sta se mi v celoti izpolnili...

Tretja pa se morda še bo, ničesar v življenju ne moremo vedeti vnaprej. Kako ste prišli k oktetu?

Ko je Slovenski oktet leta 2000 začel iskati baritonista, me je poklical Jože Vidic in me vprašal, ali me zanima sodelovanje z oktetom. Takrat sem veliko nastopal na solopevskih koncertih skupaj s sopranistko Katarino Lenarčič in Andražem Hauptmanom kot korepetitorjem. Na enem od koncertov sem opazil med poslušalci tudi Jožeta. Po nastopu sva se dogovorila za avdicijo, ki smo jo z dr. Cudermanom opravili na Krekovem trgu. Ker sva z Vidicem skupaj pela pri Ave, sva bila zato že kar uigrana. Na avdiciji nama je dr. Cuderman dal v roke skladbo Sedem si rož. Zapeti sva morala baritonski solo, ki se na koncu razdeli v sekundo. Bil je zadovoljen in kmalu smo se v bližnjem baru pogovarjali o oktetovih načrtih.

Ko sem prišel v Pivko in povedal staršem, da sem postal član Slovenskega okteta, se mi je zazdelo, da sem jima s tem poplačal za vse, kar sem jima kdaj ušpičil, od tega, da nisem maral vaditi klavirja, do vsega drugega. Seveda je to za mojo družino, še posebno za očeta, velik ponos, kot nekakšna posebna pevska milost, ki res ni dana vsakomur. Osebno štejem pripadnost oktetu v veliko čast. Doživljam jo zelo čustveno, zelo zasvojajoče. In pa zavest, da sem sedaj jaz tam, na tistem mestu, kjerso bili nekdaj možje, ki sem jih gledal s takim občudovanjem in ki so mi vzbujali takšen občutek nedostopnosti. Obrazi z ovitkov se mi pogosto vračajo v spomin. A je sedaj vse drugače...

Slovenski oktet je večkrat spremenil postavitev glasov na odru. Vam takšna, kakršna je zdaj, z glasovi, spletenimi v nekakšno kito, ustreza?

Na začetku je bilo nekoliko nenavadno. Ker stojim na skrajnem koncu, na desni nimam sopevca in moram z leve strani dobiti vse informacije v zvezi s skladbo, ki jo pojemo. Sčasoma sem se privadil, vendar zahteva taka postavitev od pevca, da svoj glas stoodstotno obvlada, ker nima poleg sebe svojega pevskega para — v mojem primeru baritona, ampak popolnoma drug glas. Zraven mene, na levi, stoji namreč prvi tenor. Pri takšni postavitvi mora vsak pevec sprejemati sopevca kot celoto; hkrati si sam in si vseh osem skupaj. Peti v takšnem sestavu je bilo sprva naporno in kar nekaj časa smo potrebovali, da smo se privadili. Vendar mislim, daje tako zvok veliko bolj strnjen, pri samem petju pa je manj nižanja in manj nihanja v intonaciji.

Zanimivo je z odra opazovati ljudi, ko ugibajo, kateri glas kdo poje, ter z očmi iščejo glasovne pare in ugotavljajo, kaj se pravzaprav dogaja. Za mene in

a jim preprosto ne gre v račun, kako to, da stojiva skupaj, pojeva pa vsak nekaj čisto svojega, a se kljub temu prvi tenor oglaša v celoti, s Čadežem v drugi polovici okteta. Vendar se tudi občinstvo počasi privaja na to in je vedno manj presenečeno. Zanimivost takšne postavitve je v tem, da od kateregakoli pevca začneš razvrščati glasove, dobiš v končnem seštevku vedno kvartet, torej vedno glasovno zaokroženost.«

Kakšna pa so vaša programska nagnjenja?

Ker Slovenski oktet spremljam od otroštva, so mi zelo pri srcu narodne pesmi. Slovenski oktet je bil tudi ustanovljen zato, da bo ljudem doma in v tujini predstavljal našo pesem. Všeč pa mi je tudi, da pojemo nekatere pesmi, ki jih prejšnje zasedbe niso. Ena teh je denimo Biblova »Ave Maria«; to je trenutno največkrat izvajana zborovska skladba v Združenih državah Amerike. Ko sem prebiral stare zapiske o Slovenskem oktetu, sem ugotovil, da so imeli precej uspeha z Gallusom. Zato menim, da bi bilo dobro, če bi tudi mi začeli razmišljati, da bi se obrnili v to smer.

Ker ste omenili stare zapiske, je prav, da povemo, da imate celotno zbirko plošč Slovenskega okteta, ki pomeni muzejsko vrednost.

Veselje do zbiranja starih vinilk se je začelo, ko sem dobil od strica nekaj oktetovih plošč. Kmalu zatem sem v komisijski prodajalni naletel na ploščo, ki je do takrat še nisem imel, in tako je šlo naprej. Kot zanimivost naj povem, da vrednost nekaterih plošč Slovenskega okteta dosega med poznavalci te glasbene skupine kar lepe vsote. Za primer, ena od plošč, posnetih v ZDA pri založbi Grejko Recording, je vredna okoli 24 tisoč tolarjev. Težava je v tem, da so ljudje v veliki večini s ploščami ravnali precej grobo in so zato v precej slabem stanju, V moji zbirki manjka pravzaprav le prva od plošč, ki so bile posnete v ZDA in ki jo bo težko dobiti*, če ne nemogoče. Poleg oktetovih me zanimajo tudi plošče starih vokalnih skupin, kot so Fantje na vasi, Vokalni kvintet Gorenjci, Rudi Bardorfer s kvartetom Zvonček in še kdo.

Posebno pretresljivo doživetje s kakšnega nastopa ali koncerta s Slovenskim oktetom.

Turneja po Rusiji, Nižnij Novgorod, 1500 ljudi na koncertu, Vladimir Čadež poje Večernij zvon, V dvorani tišina, da ti gre mraz po hrbtu. Ko je izzvenel zadnji akord, je 1500 ljudi »ponorelo«. Cvetje je v šopih letelo z vseh strani. Niso nas pustili z odra! Če tega ne doživiš, skoraj ne moreš verjeti.

Za konec bova rekla da...

Mislim, da članstva v Slovenskem oktetu ne moreš jemati kot hobi ali kot zapolnitev prostega časa. Petje v tej zasedbi je način življenja. Je izpolnjevanje poslanstva, ki so ga začeli člani prve zasedbe. Temu moraš podrediti tudi vse svoje načrte.

Prepričan sem, da bo zavest o tem dejstvu pomagala tako meni kot mojim sedmim sopevcem, da se bo to poslanstvo nadaljevalo tudi v prihodnje generacije. Ni naključje, kar se zadnje čase dogaja ob koncu naših koncertov: občinstvo vstane in dolgo in toplo ploska stoje!

* Tik pred zaključkom redakcije te knjige so iz Amerike poslali manjkajočo ploščo.

(Dolina pri Trstu, 23- julija 2006)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



TONE PETROVČIČ - BAS

tone_petrovcicRodil se je v Trnovem v Ljubljani leta 1900. V Slovenskem oktetu je pel od 1951 do 1960. Petje ga je že zelo zgodaj pritegnilo, pel je namreč že na koru v trnovski cerkvi. Ko je mutiral, je okrog leta 1915 začel peti v zboru Glasbene matice, ki ga je vodil Matej Hubad. Svojo pevsko pot je začel kot bariton. Glas si je do basovskih nižin izšolal pri prof. Janett Foedranspergovi, s katero je bil tudi v daljnem sorodstvu, pozneje pa je obiskoval operno šolo. V Operi v Ljubljani je večkrat nastopal, predvsem ko je primanjkovalo basov. V eni svojih prvih vlog je pel v operi Evgenij Onjegin Čajkovskega. V Operi je nadomeščal v raznih vlogah in predstavah skoraj trideset let. Medtem je pel tudi v slovitem Slovenskem pevskem kvintetu s svojim bratom Romanom in s poznejšim pevskim kolegom pri Slovenskem oktetu Arturjem Šulcem. Peli so predvsem slovenske ljudske pesmi, zlasti v družbi in po gostilnah, na uradnih koncertih bolj malo. Nekoč jih je na Bledu slišal neki agent in jim ponudil, da posnamejo ploščo. In res so šli na Dunaj in posneli ploščo pri svetovno znani družbi His Master's Voice. Natisnili so je več tisoč izvodov, a se žal ni ohranil niti eden. Svoj najsvetlejši pevski trenutek je Tone Petrovčič doživel kot ustanovni član Slovenskega okteta, svojo osebno uveljavitev pa je dosegel z basovskim spevom nočnega čuvaja 'Poslušajte purgarje' v slavni Maroltovi »Ribniški«. Tako kot je bedeča rdeča luč nočnega čuvaja svetila v temi in pomirjala, tako je bil tudi Tone Petrovčič vedno bedeča dobra in pomirjujoča luč pristnega, dobrodušnega in poštenega slovenskega pevca.

 

Tone Petrovčič je umrl leta 1980 na svoj 80. rojstni dan.

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh

 

 

ARTUR ŠULC - BAS

artur_sulcRodil se je leta 1900 v Ljubljani. V Slovenskem oktetu je pel od 1951 do 1960. Zaradi bolezni staršev je moral začeto šolanje opustiti in se je izučil v trgovini. Po poklicu je bil knjigovodja pri zdravstveni družbi. Bil je vojak v prvi svetovni vojni, takoj po njej pa je bil kot 18-letni mladenič med ustanovitelji pevskega društva Slavija v Ljubljani. Sam je kot navdušen pevec dal pobudo za ustanovitev pevskega zbora Zarja. Na mladega pevca je postal pozoren skladatelj Zorko Prelovec in ga je pritegnil v pevsko društvo Ljubljanski zvon, kjer je opravljal tudi tajniške posle ter pel v kvartetu društva, katerega je nekaj časa vodil France Marolt. Nato je z bratoma Petrovčič leta 1928 ustanovil Slovenski vokalni kvintet, ki je bil zelo reprezentativen in je prvi ponesel glas slovenske komorne pesmi v tujino; gostoval je namreč na Češkoslovaškem, v Bolgariji in na Dunaju. Artur Šulc je pel tudi v zboru Glasbene matice, v komornem zboru Radia Ljubljana in v zboru Slovenske filharmonije (ki je bil ustanovljen leta 1949 in je prvič zapel na spominski slovesnosti ob 100. obletnici Prešernove smrti). Kot ustanovni član Slovenskega okteta je pel bas. V oktetu je imel Artur Šulc tudi nalogo dajati intonacijo. Po njem je znamenito »piščalko« podedoval Marij Kogoj.

 

Artur Šulc je umrl 6. marca 1960. Na očetovem grobu ga je strla srčna kap.

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



MARJAN ŠTEFANČIČ - BAS

marjan_stefancicMarjan Štefančič se je rodil 10. avgusta 1928 v Ljubljani, kjer tudi živi. Po izobrazbi je slavist, po poklicu pa profesor slovenščine, zdaj v pokoju. V Slovenskem oktetu je pel bas, in sicer od 1960 do 1992.

 

Glasbeno izobrazbo je dobil na srednji glasbeni šoli, ob študiju klavirja pa je opravil tudi tri letnike solopetja na ljubljanski akademiji za glasbo. Glas je šolal pri legendarnem učitelju in opernem pevcu Juliju Betettu, ki mu je dal trdno solopevsko izobrazbo in izkazalo se je, da je bila ta nujna za zahtevno delo pri Slovenskem oktetu.

Prvo profesorsko službo je nastopil v Vipavi leta 1957, kjer se je že leto prej zaposlila njegovo dekle Tanja, ki je vodila laboratorij v bolnišnici. Istega leta je postala njegova žena. Marjan Štefančič je v osnovni šoli v Vipavi poučeval tudi glasbo; vodil je mladinski šolski zbor, ki je štel tudi do sto učencev. V Vipavi pa je vodil moški zbor, s katerim so uprizorili spevoigro »Kovačev študent«. Nato se je leta 1960 preselil v Ljubljano in do leta 1986 poučeval na osnovni šoli Ljubljana Polje. Do upokojitve leta 1988 je v oktetu nastopal kot svobodni umetnik.

Marjan Štefančič je ljubezen do petja dobil po mami, redno pa je začel prepevati na koru župnije Sv. Petra leta 1945 že kot 17-letni mladenič. Ko je stanoval v Mostah, je pel v zboru pri salezijanih na Kodeljevem. Z družino se je pozneje preselil v Štepanjo vas, kjer sta si z ženo zgradila hišo. V njej stanuje še danes in še poje na koru cerkve sv. Štefana. Marjan Štefančič je kot cerkveni pevec leta 2005 slavil 60-letnico tega plemenitega delovanja in od nadškofa Alojzija Urana prejel nadškofijsko priznanje, ki so mu ga slovesno podelili na njegovem pevskem prazniku 21. novembra 2005.

Sicer pa je Štefančič v študentskih letih pel v APZ, ki ga je vodil Radovan Gobec, od 1951 do 1955 je pel v zboru Slovenske filharmonije, v katerem so razen Lipuščka in Grošlja peli člani prve zasedbe Slovenskega okteta in jih je Štefančič osebno dobro poznal. Zaradi njegovega nazorskega prepričanja so mu šolske oblasti napovedovale črno prihodnost, sam pa s ponosom pravi, da se je ta »črna prihodnost« spremenila v Slovenski oktet. Februarja 1960 je namreč opravil zelo zahtevno avdicijo. Sprejet je bil v vrste Slovenskega okteta in posvetil mu je polnih 32 let svojih najboljših duhovnih in umetniških moči. Pel je namreč do leta 1992 v basovski dvojici najprej z Dragišem Ognjanovičem, potem pa dolga leta s Petrom Čaretom. Vsak s svojo posebno barvo, oba postavna in stasita, sta se izjemno lepo ujemala, in ker sta zasedala mesto v zlati sredini oktetove postave, sta stala kot dva stebra, na katerih je Slovenski oktet gradil svoj barviti zvok in svoj gosposki videz.

Marjan Štefančič izhaja iz verne družine in je svoj svetovni nazor ohranil tudi v komunističnem obdobju. Že v Vipavi je hodil skrivoma k maši, ker kot prosvetar tega odkrito ni mogel. Kljub stalnemu nadzoru, pod katerim je bil, in kljub očitnemu nasprotovanju nekaterih članov oblasti, ga je po uspešno opravljeni avdiciji Slovenski oktet sprejel medse; prevladale so namreč njegove pevske, umetniške in človeške lastnosti, ne pa ideološki nazor. Basist Marjan Štefančič pa je s petjem in s svojo pokončno osebno držo izražal svojo globoko navezanost in izjemno pripadnost Slovenskemu oktetu. K temu so brez dvoma pripomogle tudi njegove značajske posebnosti; po naravi je potrpežljiv, preudaren in umirjen. Nikoli se ni silil v ospredje, zato je tudi bolj redko nastopal kot solist. V oktetu je vedno spodbujal k razumevanju in strpnosti. Najpomembnejša mu je bila zlitost glasov celotnega ansambla. Petje v Slovenskem oktetu je sprejel kot danost, ki je izjemna in ne doleti vsakogar, in kot hvaležno darilo od Boga; še več – petje v oktetu je jemal kot nagrado za prestane krivice v vipavskem obdobju. Dejstvo, da je ostal neuklonljiv in trden, mu je dajalo neko notranje ravnovesje, ki ga spremlja še danes.

Na Slovenski oktet ga vežejo nešteti spomini, ki so v veliki večini prijetni, žlahtni, vsebinsko in doživljajsko polni. Takoj ga je pritegnil odnos do slovenske narodne pesmi, ki so jo tedanji navdušenci za množične in bojne pesmi skoraj odpisali, pa jih je premagal Janez Lipušček s čudovito Nocoj pa, oh, nocoj. Mnogi so mislili, da bo ta pesem po Lipuščkovi tragični smrti leta 1965 utihnila, vendar jo je Danilo Čadež oživil in z njo dolga leta doma in v tujini navduševal občinstvo.

Štefančič je med kolegi pevci sicer veljal za pozabljivca, ker je včasih kaj pomembnega pozabil ali doma ali na gostovanjih; tako na primer koncertne čevlje na Danskem. V več kot tridesetletni pevski karieri s Slovenskim oktetom pa so mu le ostali nekateri trajni vtisi, ki so neizbrisni in pri katerih so vsekakor v ospredju užitki, ki so mu jih navrgla gostovanja v Dubrovniku, kjer je bil Slovenski oktet stalni gost poletne koncertne sezone. Štefančič je s Slovenskim oktetom opravil že prvo turnejo po ZDA leta 1963 (za katero je bil pravzaprav oktet celo desetletje prej ustanovljen). Prva ameriška turneja leta 1963 je bila nekaj posebnega. Prvič zato, ker so Slovenski oktet izseljenci pričakovali že deset let (kazali so vstopnice, stare deset let), pa tudi zaradi sprejema in vzdušja med izseljenci in dogodivščin na tej turneji. Do danes mu je ostala v srcu izjava nekega dekleta po koncertu v Clevelandu: »Zdaj sem pa ponosna, da sem Slovenka!« S te turneje se je Slovenski oktet vračal domov z italijansko potniško ladjo in na sredi oceana so prejeli vest o atentatu na predsednika Kennedyja. Počastili so ga z žalnim koncertom v ladijski dvorani.

Močno mu je ostala v spominu turneja po ZDA leta 1987, ko je vodiču (in obenem šoferju) izrazil željo, da bi ob nedeljah lahko obiskoval sveto mašo. Pa mu je vodja turneje povsem ugodil, ker je bil tudi sam katoličan in še Sicilijanec povrhu. S turneje po Danski, tako pripoveduje, se je vračal z dolgim nožem, ki so ga cariniki seveda odkrili v kovčku. Pričakoval je najhujše, pa so mu ga – potem ko je priznal, da je njegov in da ga pač nujno potrebuje za domačo delavnico – sami cariniki spet skrbno zavili in mu ga izročili. Od krajev, kjer je najraje gostoval, pa je brez oklevanja navedel Norveško, ki mu je podarila tudi globoko osebno prijateljstvo prof. Tora Melsaeterja, ki mu je še danes iskren in dobrodošel prijatelj. V začetku so se vozili čez fjorde z majhnimi trajekti, nato z avtobusi na večjih, pozneje pa z majhnimi letali, in to celo v megli, ki se včasih dneve in dneve ni dvignila. Leteli so celo čez Nordkapp in občudovali severni sij. Najlepše pa je bilo med koncerti in po njih, saj so jih gostoljubni Norvežani vabili na svoje domove.

V Argentini pa je prvič srečal tudi povojne izgnance; ganljivo je bilo tudi snidenje z ženinimi sorodniki in s sošolcem iz gimnazijskih let. Na koncertu v imenitnem teatru Colon v Buenos Airesu so se združili vsi Slovenci, stari in novi emigranti. Slovenski oktet je vedno pritegnil vse Slovence ne glede na razlike med njimi.

Na Kitajskem leta 1986 jim je odrski mojster, kjer so imeli koncert, pokazal vstopnico za koncert Slovenskega okteta iz leta 1956.

»Posebno pa sem bil ponosen, ko smo zapeli ob ustanovitvi države Slovenije 25. junija 1991.«

Vrhunec svojega pevskega delovanja Marjan Štefančič povezuje s sodelovanjem Slovenskega okteta s svetovnim tenoristom Nicolaiem Geddo. Odprl jim je pot v mojstrovine pravoslavne liturgije, ki jih je publika sprejemala z velikim navdušenjem. Štefančič ga občuduje tudi zaradi njegovih človeških značilnosti: »Svetovni pevec nas je lepo sprejel in nas je imel za povsem enakovredne; z nami se je obnašal zelo spoštljivo, kot velik gospod. V duhovnih pesmih je našel ansambel, kateremu je takšna vrsta glasbe tudi povsem ležala; in smo se dobro ujeli.« Marjan Štefančič je poleg domačih pesmi najraje pel ruske pravoslavne in črnske duhovne. Od oblik sporeda je imel najrajši štiridelne: renesansa ali romantika, domače umetne pesmi, priredbe domačih ljudskih pesmi in na koncu izsek iz tuje zborovske literature.

Marjan Štefančič je dobro poznal tudi pevce prve zasedbe Slovenskega okteta, ker je z večino pel tudi sam. Za Lipuščka pravi, da je bil sicer izrazit solist, a zelo discipliniran, ko je pel v zboru. »Nisem si mislil, da se bo tako prilagodil oktetu. Bil je velik gospod in me je upošteval, čeprav sem bil veliko mlajši od njega. Dermota je bil tihe narave, vendar je bil kot pevec zelo siguren; dobro je spremljal Lipuščka; v oktetu pa je imel veliko težo. Kogoj je bil duša. Vse si je zapisoval, bil je zelo vedoželjen. Zelo rad je kaj pokomentiral na račun našega dela. Bil je tudi zvest spremljevalec Grošlja in se mu je zelo dobro prilagajal. Sicer pa sva bila tovariša sopevca. Grošelj pa je bil lider. Bil je po duši zelo širok in spoštljiv do sočloveka. Tiste, ki smo prišli kasneje k oktetu, ni gledal prav nič zviška, temveč nas je imel za enakovredne. Kozlevčar je bil eksplozivna osebnost; bil je zelo, rekel bi, trdno samozavesten; zelo rad se je pokazal kot solist. V njem je bilo nekaj junaško slovenskega, ljudsko junaško; bil je krpanovski tip. Študiral je pri Betettu in je zelo spoštoval to šolo. Roman Petrovčič pa je držal nekakšno vljudno distanco; bila sva dobra pevska kolega. Bil je resen, medtem ko se je njegov brat Tone rad posmejal. Bil je sicer zelo samozavesten, vendar je tudi rad spodbujal mlade pevce. Vsi so bili zelo markantne osebnosti.«

Svojega slovesa od Slovenskega okteta Marjan Štefančič ni dramatiziral. Z oktetom je v pevskem življenju doživel toliko, da več ni mogel, in po 32 letih petja je začutil, da oktetu ne more dati več, kot je dajal dotlej. »Sam sem se sprijaznil s koncem. Uvidel pa sem tudi, da so mi bili pevci in vsa kulturna srenja hvaležni za 32-letno delo pri Slovenskem oktetu in sem za to dobil tudi priznanje, ko sem se upokojil.«

Marjan Štefančič goji svojo veliko ljubezen do petja še naprej v cerkvenem pevskem zboru, vendar z bogastvom v sebi, ki je dano le redkim, na tem svetu samo Slovencem, kajti Slovenski oktet je čisto in povsem naša posebnost.

(Ljubljana, 6. decembra 2005; dopolnjeno s spomini iz brošure ob 50-letnici Slovenskega okteta, 2001)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



DRAGIŠA OGNJANOVIĆ - BAS

dragisa_ognjanovicDragiša Ognjanovič se je rodil 18. julija 1925 v vasi Bočar pri Kikindi v Vojvodini. V Slovenskem oktetu je pel bas, in sicer od 1960 do 1967. Umrl je 18. oktobra 2010 v Ljubljani.

Po izobrazbi je bil pravnik. V glasbi pa je začel kot klarinetist in saksofonist samouk. Pozneje je študiral solopetje pri prof. Kseniji Kušej - Novak. Poklicno je bil v službi pri RTV Ljubljana kot producent (organizator TV oddaj), delno je opravljal tudi pravniški poklic. Nekaj časa je živel tudi kot svobodni umetnik. Pozneje je dobil pomembne angažmaje v operi v Bonu, Gradcu, Mariboru in Ljubljani. Bil je tudi direktor Slovenske filharmonije. Vsekakor je treba povedati, da je imel zelo razgibano umetniško življenje, tudi zaradi značajske lastnosti, da mu je bilo veliko stvari všeč in je nagonsko sledil svojim številnim zanimanjem.

Dragiša Ognjanovič je začel peti že v rodni Vojvodini kot šestletni deček v osnovni šoli. Pel je alt. Njegove prve korake v svet pevske umetnosti je vodil češki učitelj Robert Pospišil. V šolskem internatu kralja Aleksandra v Beogradu je kot 11-letni deček pel v zboru, ki ga je vodil Srečko Kumar. Ognjanovič izkazuje priznanemu slovenskemu skladatelju posebno hvaležnost, ker ga je navduševal za petje in prav pri Kumarju se je prvič srečal s slovensko pesmijo.

Med služenjem vojaškega roka je pel v vojaškem zboru. Po končani vojaščini se je preselil v Slovenijo, kjer je razvil svoje pevsko-umetniško delovanje do profesionalne ravni. Zavzeto je študiral petje, kot človek iz ljudstva pa je v družbi večkrat rad zapel na desetine ruskih, srbskih, madžarskih in drugih ljudskih pesmi in se pri petju spremljal s kitaro. Narava mu je poklonila zelo širok razpon glasu od bas baritona do nizkega basa. Kot zanimivost naj zapišemo, da je na nekem koncertu v Achenu neki presenečeni glasbeni kritik preverjal njegovo nižino na tonskih vilicah in ga na pokoncertnem srečanju vprašal, kako nizko lahko poje. – Po potrebi, mu je hudomušno odgovoril Dragiša.

V Ljubljani je začel sistematično peti leta 1953 v Komornem zboru RTV Ljubljana in pozimi leta 1959 se je prijavil na avdicijo ob pomladitvi Slovenskega okteta. Med drugim naj povemo, da je tudi Dragiša Ognjanovič hodil na koncerte Slovenskega okteta in z občudovanjem ugotavljal, »da so to posebne vrste specialisti. Zato si nisem upal nikoli niti zdaleč pomisliti, da bi tudi jaz kdaj mogoče pel v Slovenskem oktetu.« Usoda pa je obrnila drugače. Njegova pevska pot pri Slovenskem oktetu – ki jo je Dragiša Ognjanovič razumel kot plemenito poslanstvo – se je začela leta 1960. Pravzaprav je občutek, da izpolnjujejo neko vzvišeno umetniško vlogo, preveval vse pevce okteta. Zavedali so se, da hodijo s pesmijo osvajat srca, da hodijo ponujat nekaj lepega in plemenitega, in na to so bili nadvse ponosni.

»Pevske vsebine smo podajali vedno iskreno in doživeto in opazovali, kako to drugi sprejemajo z velikim občutkom, kakor dar, je v nas še krepilo prepričanje, da opravljamo resnično neko globoko in trajno poslanstvo. Prvo tako globoko, prijetno, kar pretresljivo doživetje sem imel v Košani, na Krasu. Doživel sem, kako so bili ljudje ogreti od našega petja, kakšno navdušenje so nam izkazovali in kako so bili vzhičeni, ko so nas poslušali. Košana je sveto mesto mojega prepevanja v Slovenskem oktetu. To so bila leta, ko je bil spomin na vojno še zelo živ in ljudje so bili žejni in potrebni takšnega petja, kakor jim ga je lahko ponudil Slovenski oktet.

Oktet se je točno zavedal, da predstavlja, bolje pooseblja, neko kulturo. Ta zavest je bila pri nas pevcih še posebno prisotna, ko smo potovali v tujino. V Berlinu – na primer – smo imeli koncert v največji koncertni dvorani. Agent nam je napovedal tiskovno konferenco, ki naj bi se odvijala v hotelu. Da bi dostojno predstavljali državo in kulturo, katere izraz smo bili, smo izbrali boljši hotel in sami doplačali bivanje, samo zato, da bi se lahko predstavili v lepšem in bolj dopadljivem okolju.«

V pevskih krogih se je Dragiša Ognjanovič začel uveljavljati tudi kot operni solist in je leta 1966 opravljal avdicijo tudi v ljubljanski operi, a zaradi navzkrižnega gledanja na oktet, angažmaja ni dobil. Pa tudi »ljubezen do zborovskega petja ni bila v opernih krogih vsem pogodu. Prisiljen sem se bil obrniti drugam in za jesen 1967 se mi je odprla pot na odrske deske operne hiše v Bonu, ki je bilo takrat glavno mesto Zahodne Nemčije. Toda oktet ni nič trpel zaradi tega, ker je Peter Čare, ki je medtem opravil avdicijo, že šest mesecev prej začel hoditi na vaje«.

Dragiša Ognjanovič je od leta 1967 naprej pel sam, po domovini in po Evropi, vendar je kot član Slovenskega okteta pustil neizbrisno sled. Po naravi optimist in veseljak se je vedno dobro razumel z vsemi, v ansamblu pa je deloval pomirjevalno, predvsem v trenutkih napetosti zaradi naporov na koncertih in turnejah.

V spominu – in na posnetkih – je ostal njegov zvočni, polni bas. Sam pravi, da »se morajo basovske nižine slišati kot leteče trdnjave od daleč, ne pa kot kompresor, ki nabija«.

Načelom in nazorom, ki so ga vodili pri Slovenskem oktetu, je ostal zvest tudi v operi.

»Na stopnji, kjer je vse prav, se začne muzika; pel sem in še pojem, ker rad pojem. Že 75 let pojem z željo, zavestjo in hotenjem, da bi rad bližnjemu ponudil nekaj veselega, nekaj lepega in plemenitega, sicer pa v zadnjih letih bolj priložnostno in v ožjem krogu.«

Z ženo Zlato sta se osem let razdajala na Glasbeni matici v Trstu. To Dragiša Ognjanovič še posebno rad pove, ker je v Trstu pustil dvojno sled: kot basist Slovenskega okteta in kot učitelj solopetja.

Še vedno ga je en sam smeh in poln bas dobrega razpoloženja.

(Ljubljana, 11. februarja 2006)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



PETER ČARE - BAS

peter_carePeter Čare se je rodil 10. avgusta 1937 v Ljubljani. V Slovenskem oktetu je pel bas od 1967 do 1996. S svojo polno, temno in barvito nižinsko lego je kmalu postal idol vseh basov v zborih in oktetih na Slovenskem in je zapustil globok vtis povsod, kjer je gostoval ansambel. Njegove nižine so za Slovenski oktet pomenile dodatno vrednost.

 

Glasbo je Peter Čare spoznal že v rosni mladosti.

»Poznal sem prej note kot črke. Pri nas doma smo v času fašistične okupacije Ljubljane skrivali kitarista in profesorja Stanka Preka. Pa me je vzel v naročje in mi predstavil note z risbicami. Za noto e (mi) mi je narisal ognjenik Etno. Seveda sem se najprej začel učit kitaro, nato harmoniko, potem klavir, na koncu pa še bobne.«

Peter Čare je bil ves v glasbi, tudi ko je na filozofski fakulteti študiral psihologijo in pedagogiko (ki ju je sicer absolviral, ne pa dokončal). Zahajal je med drugim na dom skladatelja Vasilija Mirka, kjer so se z njegovim vnukom in še nekaterimi drugimi študenti srečevali in prepevali v kvintetu. Ob eni od teh priložnosti jih je slišala Mirkova hči Nastja in polna radovednosti vprašala, kdo poje bas. Odgovor je bil na dlani in Petrova pevska usoda tudi. Povabila ga je v zbor Slovenske filharmonije. Usoda je tudi tako nanesla, da je Čare na vajah sedel zraven legendarnega basista iz prve zasedbe Slovenskega okteta Toneta Petrovčiča. Pred Čaretom pa je sedel mitični Artur Šulc, prav tako basist iz prve postave. Boljše šole si mladi Čare ni mogel želeti. Solopetje je nato s pridom študiral pri prof. Jelki Strgarjevi. Ljubezen do petja pa ga je zanesla še v vrste Komornega zbora RTV Ljubljana, k Akademskemu oktetu, pel je v Kvartetu Do, pomagal je pri PAZ Vinko Vodopivec in APZ Tone Tomšič. Pozimi leta 1966, ko je bilo že odločeno, da bo Slovenski oktet zapustil Dragiša Ognjanovič, je opravil avdicijo in konec leta 1967 prevzel Ognjanovičevo mesto zraven Marjana Štefančiča, s katerim sta do leta 1992 sestavljala sanjsko dvojico basovske skupine v Slovenskem oktetu. V tistem Slovenskem oktetu, ki ga je hodil tudi sam poslušat in občudovat njegov zvok in vsemirsko interpretacijsko dognanost.

Peter Čare je v Slovenskem oktetu pel do leta 1996, ko se je v celoti poslovila zadnja postava. Vsak pevec v oktetu je imel bolj ko do posameznih pesmi poseben odnos do posameznih zvrsti. Čare je rad pel klasiko, rad je imel črnske duhovne. »Čeprav,« pravi, »mi ne ujamemo v celoti njihovega ritma; sinkope znajo zapeti samo črnci; vendar sem jih vseeno rad pel, zaradi njihove globoke duhovne sporočilnosti.«

Prav tako so mu bile v veliko zadoščenje pesmi iz pravoslavne oziroma starocerkvenoslovanske liturgije. V tem smislu se Čare z velikim zanosom spominja koncertov z Nicolaiem Geddo.

Čare je – tako kot vsi njegovi pevski tovariši – pre- poln vtisov in doživetij, ki so mu jih podarila tri desetletja križarjenja v elitnem osmercu po vseh celinah sveta.

Nekaj teh vtisov je prav izjemnih.

»Tudi pri meni,« poudari Peter Čare, »je Norveška v samem vrhu vtisov in doživetij. Naša zasedba je bila tam desetkrat, v celoti pa je Slovenski oktet opravil sedemnajst turnej po tej čudoviti deželi, v kateri prebivajo enkratni ljudje.

Bilo je pozimi, v severnem delu države. Z avtobusom smo se peljali po ozki poti na robu fjorda proti železniški postaji, kjer bi se morali vkrcati na ekspresni vlak proti Oslu. Pa je začel naletavati sneg in smo naleteli na kamion, ki ga je zaneslo počez. Šofer je ustavil avtobus, in ker smo bili v strmini, je še naš avtobus začelo zanašati navzdol in smo se komaj ustavili na robu sedemstometrskega prepada. Šofer – zelo star gospod – je montiral edino verigo in smo s tisto verigo na enem samem kolesu nekako zvozili do bližnje vasi, kjer mu je uspelo sporočiti na postajo, da zamujamo zaradi snega. In ekspresni vlak je izrecno čakal na nas celo uro, dokler nismo z edino verigo srečno privozili na postajo in krenili nato naprej proti Oslu. Res, izjemna vljudnost in prijaznost.

Nekoč smo bili na turneji še bolj severno; tam pa te prevažajo iz fjorda v fjord in iz kraja v kraj samo še z majhnimi letali za 20-25 potnikov. Na skalni polici je steza in baraka, to je letališče-postajališče. Pilot opravi vse sam: pristane, izkrca potnike, odda pošto in sprejme svežo, pregleda karte, vkrca potnike in vzleti. Pravo doživetje.

Enkrat sem se vrnil na Norveško z družino, in čeprav so psi iz tujine tam prepovedani, sem svojega le nekako pretihotapil čez mejo. Pa me je policija odkrila in so me postavili pred izbiro: ali zapustiti Norveško ali pa injekcijo psu. Pa smo se odločili za prvo. Obrnili smo se nazaj v Oslo, da oddamo agenciji izposojeni avto, psa pa na vrvico in peš spet proti hotelu. Pa nas je srečala ista patrulja in nas odvedla na policijsko postajo. Komandant pa me gleda in pravi: 'Ali niste vi od Slovenskega okteta?' – Tako smo bili popularni na Norveškem. Komandantu je bilo žal zaradi naših nevšečnosti s psom, vendar pravila so pravila. In smo se vrnili domov, a brez grenkih zamer, saj smo doživeli izjemno prijaznost in presenečenje.

Po ZDA smo imeli najdaljše in najbolj naporne turneje. Vendar, ko se je enkrat turneja utekla, nismo sploh čutili utrujenosti, ker smo samo peli in peli, tako da se nam po treh, štirih koncertih ni bilo treba niti upevati več.

Na Kitajskem smo pa tudi doživeli nekaj nenavadnega. V Zegongu so iz gostoljubja nam v čast priredili celo opero. Bilo je edinstveno. V ogromnem teatru s štiri tisoč sedeži je v prvi vrsti sedelo samo nas devet, Slovenski oktet in Bogdan Pogačnik. Kitajci pa so peli dve uri dolgo opero z vsemi maskami in kostimi, za katere porabijo pet ur, samo da se oblečejo, uredijo in namaskirajo. Takšno čast smo doživeli v osrednji kitajski operni hiši v Zegongu!

Leta 1990 smo bili v Izraelu. Obiskali smo Jeruzalem, Betlehem in vse svete kraje. Tudi kdor ni veren, začuti, da se je tam v resnici nekaj dogajalo, nekaj izvenzemeljskega; iz tistih kamnov veje neko posebno vzdušje, neka biblična svetost, ki je ne moreš opisati, ampak te zajame sama in čutiš, da je tam res nekaj bilo, kakor nikjer drugje na Zemlji.«

Tako kakor je bila nekaj posebnega zasedba tistega Slovenskega okteta, ki je osvojila svet in ki je bila tudi v domovini pojem. Biti Slovenski oktet med letoma 1966 in 1996 je pomenilo biti nekaj, kar nihče drug ni mogel biti. Slovenski oktet je bil vizitka Jugoslavije, je bil kulturni in umetniški ponos Slovenije, je bil svet zase, ki ga je ljudstvo ljubilo, oblast spoštovala, na domačih in svetovnih odrih pa je sijal kot zvezda vodnica. Bil je oktet s trioktavskim obsegom; osem značajev v zvočnem spletu osmih not v brezkončnih partiturnih sestavah, kakor vesolje.

Peter Čare pripoveduje o zlatem obdobju Slovenskega okteta z enako vnemo, kot je pel in s svojim plemenitim temnim leskom soustvarjal svetlobo, ki omamlja še danes. Čeprav ljudje pozabljajo. Zgodovina pa ohranja. In ohranja samo tisto, kar je resnično vredno.

(Ljubljana, 10. februarja 2006)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



BORUT GORINŠEK - BAS

borut_gorinsekBorut Gorinšek se je rodil 14. aprila 1938 v Mariboru, izhaja iz umetniške družine, ki je bila zapisana književnosti in glasbi. Borut Gorinšek je mladost preživel v operi in v ušesih so mu zvenele operne zvočne predstave.

 

Pri Slovenskem oktetu je pel bas, in sicer od 1991 do 1996.

Študiral je na glasbenem oddelku pedagoške akademije, solopetje pa je študiral pri prof. Vekoslavu Janku in na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Ondini Otta.

Po poklicu je bil komercialist propagandist, sedemnajst let je bil namreč vodja ekonomsko-propagandnega programa (EPP) na ljubljanski televiziji. S petjem se je začel ukvarjati že v gimnazijskih letih z dirigentom Rajkom Sikoškom, v Ljubljani pa je bil sedemnajst let član Koroškega akademskega okteta. Pa tudi drugače je njegovo pevsko delovanje zelo bogato, saj je pel z APZ Tone Tomšič, ko sta mu dirigirala Janez Bole in Lojze Lebič, v zboru Slovenske filharmonije z Boletom, od 1962 do 1980 je pel v Komornem zboru RTV Ljubljana, v času študija na Akademiji za glasbo pa je nastopal kot solist, priložnostno pa tudi kot koncertni pevec v orkestralno-vokalnih delih. Ko je Marjan Štefančič napovedal svoj izstop iz Slovenskega okteta, so umetniški vodja Anton Nanut in preostali pevci takoj pomislili nanj kot na možno zamenjavo. Zato Gorinšek niti ni delal avdicije v pravem smislu, temveč ga je prof. Nanut samo preizkusil, če se po barvi glasovno ujema z ansamblom, kajti o njegovi izobraženosti na glasbenem področju ni bilo dvomov.

Borut Gorinšek je začel hoditi na vaje Slovenskega okteta že septembra 1991, svoj krstni nastop z oktetom pa je opravil v Medvodah decembra istega leta.

»Prvo leto v Slovenskem oktetu je bilo zame zelo pomembno,« se spominja Gorinšek, »moral sem veliko študirati, kajti, čeravno sem pel pri Koroškem oktetu in sem poznal veliko pesmi, pa je Koroški oktet le imel svoj specifični profil. V prvi vrsti je pel koroške, drugič pa je s Koroškim oktetom pela tudi ženska – kot posebnost ansambla – in so bile mnoge pesmi modulirane tudi za ženski glas. Ampak delal sem s polno paro, ker sem rad pel, pravzaprav me je petje v Slovenskem oktetu zasvojilo in mi študij ni bil naporen. S petjem Slovenskega okteta pa sem bil zasvojen že pred letom 1960, ko sem v Unionski dvorani v Mariboru prvič poslušal Slovenski oktet v prvi zasedbi. Ostal sem brez besed. Presenetilo me je, ko sem dojel, da vsi pojejo kot v eno točko in se potem petje kot skozi kakšen pretvornik razlega v prostor in ga napolnjuje z žlahtnim, polnim zvokom. To je bilo zame neverjetno odkritje, tudi zato, ker sem kot otrok in pozneje mladenič izhajal iz opernega sveta in opernega načina petja in mi je bil oktetovski zvok nekaj povsem novega.«

Borut Gorinšek si ni nikoli predstavljal, da bo nekoč tudi sam vključen v elitne vrste Slovenskega okteta. Pel je z zanosom in zavzetostjo. »Rad sem pel vse, vsako zahtevno muziko, ki je ušesu všeč. Rad imam pesmi, v katerih je veliko glasbenega izraza, ki je gosta, romantična, ki seže v dušo. Klasični repertoar okteta mi je bil ves všeč, saj ti daje veliko možnosti za poglabljanje in veliko poustvarjalnih izzivov.

Čeprav sem bil nekoliko v senci svojih bolj slavnih kolegov pevcev, pa mi je umetniški vodja dodelil vse Štefančičeve solistične parte. Sicer pa sem velik ljubitelj slovenske narodne pesmi.

Jaz imam rad študij, rad imam vedno kaj novega, toda tudi pri že ustaljenem sporedu je potreben nenehen študij. Oktet na odru ustvarja. Lahko pa ustvarja le, če ima skladbo do potankosti izdelano. Ob tem pa, ko oktet na odru ustvarja, deliš občutke z občinstvom, ki te posluša. In to imam rad, to me prevzame. Navdušuje me. Zato bi jaz pel tudi po koncertu, pri omizju, vedno in povsod in sem bil včasih kar hud, ker 'ti vragi' po koncertu kar niso hoteli več odpreti ust.«

Borut Gorinšek meni, da je bila drža, s katero se je oktet pojavljal pred poslušalci v zadnjem obdobju, torej tudi »njegov« Slovenski oktet, primerna in dostojanstvena, čeprav je začela kondicija pešati, kar je razumljivo. Vendar so bili koncertni sporedi dobro izbrani – za to ima zasluge Peter Bedjanič – in so peli dobre priredbe slovenskih ljudskih. Zato je bil tudi dialog z občinstvom neposreden in doživet.

Poslovilni koncerti leta 1996 so bili za Gorinška vsak zase posebno in globoko občuteno doživetje.

»Zame je bil to vrhunec; čutil sem, da so se prihajali poslavljat od okteta pravi ljudje, tisti, ki so ga res doživljali kot pevsko skupino, ki slovensko pesem čuva kot narodno svetinjo.«

(Ljubljana, 22. junija 2006)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh

 

 

JURAJ PAJANOVIĆ - BAS

juraj_pajanovicJuraj Pajanović se je rodil v Sarajevu 26. maja 1950, v Ljubljano pa se je preselil leta 1995. V Slovenskem oktetu je pel bas, in sicer od 1996 do 2000.

 

Čeprav je petje vedno ljubil, pa je v pevski poklic zašel povsem po naključju. Sam je namreč navdušen nad računalništvom in pravi, da je pevec postal na silo. »Delal sem v tovarni Alhoz v Sarajevu; skupaj s še petnajstimi kolegi sem bil med pionirji računalništva. Leta 1972 smo bili tudi na tečaju, ki ga je organiziral Intertrade IBM v Radovljici in na Bledu. Istočasno sem pel v Akademskem pevskem zboru v Sarajevu, v katerem so pripravljali Händlovo mašo in jim je nenadoma zbolel eden ključnih pevcev basistov. Pa me je dirigent prosil, naj rešim situacijo. Nastop se je obnesel do take mere, da sem junija 1974 postal redni član Akademskega pevskega zbora, septembra istega leta sem bil sprejet v zbor RTV Sarajevo, leto za tem pa so me angažirali v operi in mi obrnili življenje na glavo. Za kar pa mi ni žal, nikakor ne! Kje pa!«

Glasbeno se je precej izobraževal zasebno, solopetje je študiral pri prof. Brunu Špilerju na Akademiji za glasbo v Sarajevu. Bogato je bilo njegovo zborovsko delovanje. Petindvajset let je pel v APZ v Sarajevu, v Zboru RTV Sarajevo, nato v Ljubljani v oktetu Prijatelji, leta 1995 je dobil zaposlitev kot operni pevec v SNG Opera in balet v Ljubljani in začel peti v zboru, na odru pa je oblikoval male in srednje vloge.

V Operi je spoznal maestra Antona Nanuta, ki je v letu 1996 dirigiral Šivičevo opero »Cortesova vrnitev« in začel obenem snovati novi Slovenski oktet. V operi je Pajanović pel vlogo don Antonia, Nanut pa ga je z odrskih desk potegnil naravnost v nastajajoči novi ansambel.

Juraj Pajanović je v Slovenskem oktetu pel do februarja 2000, ko je bil zaradi vse pogostejših službenih dolžnosti in vse večjih družinskih obveznosti (rodil se mu je namreč drugi otrok), postavljen pred izbiro.

Na obdobje, ki ga je preživel s pevci Slovenskega okteta, ga vežejo v prvi vrsti lepi spomini. Ostala so mu draga prijateljstva predvsem s tistimi pevci, s katerimi je po službeni poti še vedno v stiku.

Kot človek, ki je zavezan petju, je z oktetom rad prepeval vse vrste pesmi in sporedov.

»Vedno mi je ustrezalo, kar sta izbrala Nanut in Vidic. Sicer sem vedno pel profesionalno. Morda so me še najbolj pritegnili stari slovenski mojstri s svojimi ljudskimi priredbami in najbolj sem užival, ko sta svoje solistične dele pela Vladimir Čadež in Jože Vidic. Odkar pa sem vzljubil petje, rad pojem tudi pesmi iz ruske oziroma starocerkvenoslovanske liturgije. To pa zato, ker se mi glas ujema z naravo teh pesmi, kajti te pesmi zahtevajo glasovno globino in trden zvočni steber.«

V času, ko je Juraj Pajanović pel v Slovenskem oktetu, je ansambel večinoma nastopal po Sloveniji; potovanj v tujino ni bilo toliko kot v prejšnjih letih. Seveda se je to obdobje ujelo tudi z obdobjem, ko je novi oktet še zasledoval svojo novo glasovno podobo, pa hkrati urejal notranja razmerja, predvsem kar se tiče usklajevanja s službenimi obveznostmi posameznikov.

Toda v štirih letih oktetovanja se je tudi basistu Pajanoviću nabralo precej doživetij in tudi šaljivih anekdot.

»Med najmočnejšimi vtisi gotovo ostajajo tisti ob koncertu v Sarajevu, takoj po koncu vojne. Na koncert so prišli moji nekdanji pevski kolegi in mnogi prijatelji, ki so bili željni petja. Nastop je potekal v posebnem vzdušju, ki nas je spodbujalo na odru, tako da moram reči, da je bil res dober koncert. Tudi poslušalci so bili navdušeni, čeprav to ni bil tisti Slovenski oktet, ki so ga bili navajeni.

Močno mi je ostal v spominu tudi koncert, ki ga ni bilo. V Hrvatinih pri Kopru se je naš organizacijski vodja domenil za celovečernega. Pridemo tja, se upojemo, preoblečemo – ljudi pa nikjer. Nikjer ni bilo tudi nobene reklame. Kočljivi položaj smo obrnili na šalo, pa smo kmalu preboleli.

Na gradu v Mirnu pri Novi Gorici je baritonist Zdravko Perger pel na invalidskem vozičku. Bil je bel ko stena in tudi ves v strahu, ker je zbežal iz bolnice. V Slovenj Gradcu pa sta oba baritona Perger in Vidic prišla na koncert z berglami; peli smo na koru, in ko sta počasi štrkljala po strmih stopnicah navzgor, smo ju zbadali, da je pač strma pot v nebo...

V Rečici ob Savinji je napovedovalka povedala zgodbo o oktetu; rekla je, da je bilo nekoč pevcev na desetine, da pa jih je na koncu ostalo samo osem. In je to povedala tako resno in prepričljivo, da si nismo mogli kaj in smo – morda tudi malce nevljudno – prasnili v smeh.

Najtežje je bilo na Gorenjskem, v manjši vasi, kjer niso imeli prave dvorane in smo peli kot v nekakšnem skladišču. Prostor je bil tako gluh, da se nismo slišali in smo si morali gledati na usta, da smo skupaj izgovarjali besedilo.

Najbolj simpatično dogodivščino sem doživel na Reki. Med koncertom sem na oder dobil iz publike listek, na katerem je pisalo: Molim Dvenadcat razbojnikov. Hvala! Dvanajst razbojnikov je bil moj hit – moja razpoznavna pesem.«

 

Ali kaj obžalujete iz tega časa?

»Da nisem več z oktetom sploh ne, ker je bila to moja izbira. Živim od profesionalnega petja in sem bil pred razpotjem. Žal pa mi je, da nimam iz tistega obdobja kakšnega resnejšega posnetka, oziroma da nismo v tistem času uspeli izdati lastne zgoščenke. Sicer smo poskušali snemati v Škofljici, a ni bil pravi čas za to... Drugače pa imam na oktet lepe spomine. Z oktetovci, ki živijo in delajo v Ljubljani, smo ostali v prijateljskih stikih. Z nekaterimi delim celo službo v Operi, tako da v bistvu še vedno nekako pojemo skupaj. Moram reči, da sem se z oktetom naučil veliko slovenskih pesmi. Nekoč, ko sem se za vajo upeval, sem bil še sam presenečen, koliko jih znam ...«

(Ljubljana, 21. junija 2006)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



ARMANDO MARIUTTI - BAS

armando_maruttiArmando Mariutti se je rodil 5. oktobra 1966 v Šempetru pri Novi Gorici. V Slovenskem oktetu je pel bas.

Po izobrazbi je profesor glasbe in študij nadaljuje na ravni magisterija. Zaposlen je v Orkestru slovenske vojske. V preteklosti je pel v dijaškem oktetu v Ljubljani, v Kvartetu Big Ben v Novi Gorici, zdaj pa je član okteta Vrtnica iz Nove Gorice. Avdicijo pri Slovenskem oktetu je opravil jeseni leta 1999, v ansamblu pa je pel vse leto 2000.

»Leto s Slovenskim oktetom je šlo zelo hitro mimo,« pravi Mariutti, »padel sem notri skoraj nepričakovano. Takrat je oktet zapustil Pajanovič, in ker sva se poznala z Vladimirjem Čadežem, mi je ponudil mesto in po avdiciji sem bil sprejet.«

Armando Mariutti se spominja, da je bilo delo z oktetom zelo naporno, poleg tega pa je imel pri Orkestru slovenske vojske protokolarno službo, ki se je večkrat križala z obveznostmi Slovenskega okteta.

»Naporno pa je bilo tudi zato, ker sem moral hitro asimilirati ogromno programa. Preostali pevci so bili upeti in so besedila pesmi poznali, meni pa je bilo težko predvsem z besedili, saj sem glasbeni del skladbe kmalu obvladal, besedila pa so bila prevelik zalogaj. Tisto leto je umetniško vodstvo Slovenskega okteta sprejel dr. Cuderman, s katerim smo delali veliko programa.«

Tudi Armando Mariutti ima najrajši slovensko pesem. »Slovenska pesem me prevzame, tako ljudska kot umetna; manj mi sicer leži sodobna zborovska literatura, toda z oktetom smo peli večinoma narodne. Imeli smo pripravljen tudi koncert božičnih pesmi, ki smo ga prepevali med prazniki. Zelo mi ležijo tudi pesmi iz pravoslavne liturgije, ki se tudi prilegajo mojemu glasu.«

Na vprašanje, kaj ga je najbolj pritegnilo pri delu v oktetu, je Mariutti odgovoril: »Najbolj me je pritegnilo iskanje glasovne uglajenosti, iskanje ravnotežja, ki je pri oktetu bistveno.

Iz tega obdobja mi je ostalo nekaj lepih spominov, na primer, ko smo peli na otvoritvi novega parlamenta. Imeli smo sicer manj celovečernih koncertov, a veliko priložnostnih nastopov. Najmočnejši vtis pa ni neposredno vezan na kakšen nastop s Slovenskim oktetom, temveč z oktetom Vrtnica. Ko smo nekoč nastopili v Savoni (Italija), me je nekdo od poslušalcev prepoznal kot pevca, ki je pel s Slovenskim oktetom na nekem koncertu tam v bližini. To mi je bilo seveda v veliko zadoščenje; pomeni, da sem bil upoštevanja vreden, da sem zapustil dober vtis kot markanten glas. To daje človeku prijeten občutek.

Leto s Slovenskim oktetom je šlo res zelo hitro mimo, vendar je pustilo v meni ponosno zavest, da sem bil član Slovenskega okteta. To je za pevca največ, kar lahko doseže in je dano samo izbranim.«

Nova Gorica, 27. junija 2006)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh



TOMAŽ ZADNIKAR - BAS

tomaz_zadnikarTomaž Zadnikar se je rodil 19. junija 1978 v Ljubljani. V Slovenskem oktetu je pel bas. Po izobrazbi je umetnostni zgodovinar, opravil je nižjo glasbeno šolo iz klavirja, solopevske osnove pa sta mu dala prof. Karlo Jerič in prof. Marjan Trček.

 

Zaposlen je v SNG Opera in balet v Ljubljani kot član opernega zbora.

Tomaž Zadnikar je pel pri Komornem zboru Ave in pri APZ Tone Tomšič. Pri Slovenskem oktetu je opravil avdicijo decembra 2000, pel pa je v sezoni 2001/2002, torej ravno v času, ko je Slovenski oktet proslavljal svoj polstoletni jubilej.

Kot zanimivost naj zapišemo, da je Tomaž nečak svetovno znane »Mojcej« Pavla Kernjaka, njegova mama Anica je namreč sestra Cilke Koncilja, poročene s skladateljevim sinom Mirom Kernjakom.

Tomaževi pogledi na zborovsko glasbo so nadvse zanimivi; ležijo mu moderne, disonančne skladbe (Kogoj), ker ima vtis, da iz človeka potegnejo več naboja, več duhovne vsebine in več pozornosti in natančnosti pri vadenju in izvajanju.

»Sodobni čas je zelo obremenjen z zvoki, zato potrebuješ več fizičnega napora, da prideš iz tišine v zvok. Pri sodobni glasbi moraš sopevca poslušati. Preprosta pesem – tako se mi zdi – gre bolj mimo tebe, ker imaš njene harmonije že v sebi. Pri moderni skladbi pa poslušalec čaka, da se v glasbi nekaj zgodi. Z majhno razliko – Slovenski oktet tudi preprosto skladbo zapoje tako kot nihče drug, in to sproži v poslušalcu razmišljanje.«

Na vprašanje, kateri programi so mu najbolj ustrezali, je Tomaž odgovoril: »Rad sem imel vsebinsko zaokrožene sporede, take, v katerih se vidi, kako se skozi pesem uresniči neka zgodba, ki se odvije lahko v obdobju enega dne ali v dobi enega letnega časa. Narodne pesmi so za takšno pripovedovanje bolj pripravne.

Sicer pa moram priznati, da mi je petje v Slovenskem oktetu spremenilo življenje. Prvič zato, ker sem se drugače soočil s pojmom, ki mu pravimo slovenska ljudska pesem; ob njej preprosto ne moreš ostati neprizadet in te naravnost sili v razmišljanje.

Drugič, ker sem pel ravno v jubilejni sezoni, ki je bila še petdeseta povrhu, torej številka z močnim simboličnim nabojem. Tega leta je bila tudi deseta obletnica osamosvojitve Slovenije in torej čas, ko je postalo spet pomembno govoriti o narodnosti. Ob taki pomembni obletnici z ozadjem odločilnega zgodovinskega dogajanja za narod in državo je prepevati pesmi z domoljubno vsebino močno obvezujoče, zahtevajo te pesmi največ od tebe. Jaz sem čutil globoko moralno dolžnost, da se znova poglobim v besedila in da pojem čim bolj angažirano.«

Tomaž Zadnikar, sin zamejske koroške Slovenke, je to svojo določenost dojemal zelo zavestno. »Poznam probleme zamejstva, z njimi se praktično soočam že od rojstva in včasih me kakšna pesem prav pretrese. Od vseh gostovanj z oktetom se mi je najmočneje vtisnil v spomin obisk v Dolini pri Trstu, ko smo peli ob razvitju občinskega prapora, nato pa še na celovečernem koncertu v župnijski cerkvi sredi vasi. Takrat sem se spomnil na neko pesem o Dolini, ki sem jo bil nekje slišal in sem ugotavljal, kako so razdalje med ljudmi na meji majhne, hkrati pa velike. Pesmi dobijo v zamejstvu čisto drugačen pomen in zdi se, da se v zamejstvu odpojejo najboljši koncerti, ker se tam ne dogaja samo glasba, temveč tudi zgodovinska zaznamovanost in čustva, ki privrejo na dan.«

Ko je Tomaž Zadnikar vstopil v oktetove vrste, mu je bilo komaj 23 let. Zanimivo je tudi, v čem vidi Tomaž prihodnost Slovenskega okteta. »Nekoliko drugače bi se oktet moral soočiti s sodobno glasbo in skoznjo pokazati, da obstaja glasbena vez med narodno pesmijo in sodobnim skladateljskim izražanjem. Zanimivo bi bilo, da bi oktet naročal sodobnim skladateljem nove skladbe na ljudska besedila. Sporočilnost teh besedil bi tako ujeli v sočasno glasbeno aktualnost. Drugič pa vidim v poslanstvu Slovenskega okteta neizmerni vrelec lepega, okrog katerega se vsi pomirjamo. Pesem in samo pesem nas združuje. Nisem še doživel, da bi se Slovenci kregali med sabo, če so peli. Na to bi morali večkrat pomisliti...«

(Ljubljana, 23. junija 2006)

- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«

 

Nazaj na vrh strani  Na vrh