Tomaž Tozon
29. 11. 1937 - 17. 2 2025
Z žalostjo sporočamo vest, da je v večnost odšel naš prijatelj in častni član Slovenskega okteta, baritonist Tomaž Tozon.
Naj počiva v miru!
“Iskreno petje je bližnjica k sreči.” Tomaž Tozon
Odlomek iz knjige B. Pangerc: Slovenski oktet, Ljubljana, 2007
Rodil se je v Ljubljani 29. novembra 1937; študiral je muzikologijo na Akademiji za glasbo, po poklicu je bil urednik producent na RTV Slovenija.
Pel je pri APZ-ju, v Komornem zboru RTV, v Učiteljskem zboru »Emil Adamič«, v Kvartetu Do in seveda v Slovenskem oktetu. Kot otrok je v filmu »Kekec« zapel pesem «Kaj mi poje ptičica« in torej že zgodaj dokazal svoj pevski talent.
Po glasu je bariton, v Slovenskem oktetu je pel od leta 1978 pa do leta 1996.
Za petje – pravi Tozon – da je močno povezano z duševnostjo. Zato je rad pel vse vrste pesmi, vse tiste, ki so imele dovolj izpovedne moči; pesmi, ki nimajo umetniškega naboja, ki nimajo nekega sporočila, ki so preveč izumetničene, ga ne pritegujejo, jim ni naklonjen.
Po obliki koncertov je Tomaž Tozon imel rad stilne koncerte. Do sodobne glasbe pa je bolj kritičen, ker meni, da jo je večkrat težko pravilno doživeti in zato še težje interpretirati.
Od gostovanj s Slovenskim oktetom sta mu ostali najbolj v spominu Norveška in Šapnija. Sicer pa je takšno življenje, kakršno ga je živel s Slovenskim oktetom, naravnano v poslanstvo druženja s pomočjo ali v imenu pesmi. S Slovenskim oktetom se je povsod počutil kot doma.
O doživetjih, ki jih je vredno zabeležiti, pa je Tozon naglasil, da je najmočneje doživel srečanje z Nikolajem Geddo. To doživetje je bilo s pevske strani najbolj zrelo in polno, tudi zato, ker si je bil v svesti, s kakšno veličino stoji skupaj na odru. Vsi koncerti z Geddo so pri občinstvu izzvali prave ovacije.
» Ko smo nastopali na turneji po Španiji, je Gedda pel v Madridu. Vozili smo se v naslednji kraj naše predvidene turneje in med vožnjo slučajno ujeli radijski prenos iz Madrida koncerta-recitala Nicolaia Gedde.Posebej nas je očaral, rekel bi, kar naravnost prevzel, aplavz, ki ga je Gedda doživel ob koncu koncerta, ki ga ni hotelo biti ne konca ne kraja. To je nepopisno in nepozabno.
Močno se mi je tudi vtisnilo v spomin doživljanje priprav na večje koncerte in na pokoncertno vzdušje v odmevnejših dvoranah, kot n. pr. v Pekingu ali v Teatru Colon v Buenos Airesu. Tukaj so n.pr. ljudje stali v vrsti od pete ure zjutraj, da bi si lahko zagotovili vstopnico.
Enako mikavno je bilo tudi v takšnih krajih, kjer smo nastopali za publiko, za katero nismo mogli vnaprej vedeti, kako bo sprejela našo pesem. To smo doživljali denimo v Afriki. Zanimivo in presenetljivo je, da so hipoma odpadle vse pregrade. Ljudsko čutenje ljudske pesmi si je povsod podobno ali enako.
Prav poseben spomin me veže na Angolo. Imeli smo napovedano turnejo. Morali bi peti na rojstnem dnevu predsednika Agostina Neta. Pa je med turnejo nenadoma umrl in na mah so bile po celi državi odpovedane vse prireditve, tudi naši koncerti. Bili smo nastanjeni v hotelu Tropical; imeli smo se pravljično, vendar se nismo smeli ganiti iz hotela – razen ob prepevanju na žalnem obredu za pokojnim predsednikom. In to na izrcno željo njegove žene.
Na dan pogreba so ga pripeljali iz Moskve, kjer je umrl, in člani Slovenskega okteta smo bili naprošeni, da prepevamo ob žalnih slovesnostih. Pevci smo, oblečeni v smokinge, korakali tik za krsto skozi glavno mestno ulico do predsedniške palače, kjer je predsednik Neto ležal na parah in smo mu prepevali več ur, ves čas mimohoda domačih in tujih delegacij. Tiste dni je po Luandi nepretrgoma odmevala Gounodovo Ave Maria, ki jo je pel Mario Lanza.
Prelepe spomine hranim na Norveško. Tja smo odhajali na podlagi ankete, ki jo je koncertna agencija opravljala med ljudmi in na kateri je Slovenski oktet običajno zasedel prvo mesto.Poudariti želim tudi, da je Slovenski oktet gostoval na norvešekm devetnajst krat.
Take predanosti in izrazov priljubljenosti kot smo jih bili deležni na Norveškem, jih nismo bili nikjer drugje. Po koncertih so nas vabili na domove in nas s ponosom in občutljivostjo gostili. Gospodinje so celo pekle torte s figuricami članov okteta. Meni se je zgodilo, da sem v Olesundu ogledoval izložbo neke trgovine, pa je pristopil k meni neki gospod, me potrkal po rami in mi rekel: 'Vi ste pa novi pri Slovenskem oktetu.'
Na naših svetovnih popotovanjih smo doživljali tudi stiske. Leta 1979 n. pr. so se med našo turneje v Mocambiku politične razmere tako zaostrile, da je postal izhod iz države močno vprašljiv. Nam pa se je mudilo, ker bi morali peti na otvoritvi Mediteranskih iger v Splitu. Letališče je bilo popolnoma prazno in nobeno letalo ni poletelo. Šele tretji dan se nam je posrečilo, da smo se vkrcali na eno redkih letal, ki so začela zapuščati Mocambik. Med potjo pa se nam je zazdel let sumljiv in namesto da bi poleteli v Rim, smo pristali v Lizboni, a smo bili srečni, da smo sploh prišli spet v Evropo.V Rim nas je prepeljalo neko letalo SIT Africa avion, to pa je bila zasluga našega predsednika in spremljevalca Bogdana Pogačnika, ki je po dolgem in mučnem pogajanju verjetno uspel prepričati 'kakšnega šejka', da nas je sprejel na krov. Od Rima do Splita smo imeli srečo in s splitskega letališča nas je peljal na vrat na nos za nas določen avtobus in smo se preoblačili kar med vožnjo. Na stadion smo prispeli točno ob dogovorjeni uri za otvoritev Mediteranskih iger. In smo peli!
Veliko koncertov smo imeli tudi po Španiji, kjer smo doživeli izjemne sprejeme, vendar smo peli tudi pred poplnoma prazno dvorano, ker je prireditelj preprosto pozabil organizirati dogovorjeni koncert.
Ob koncu turneje po ZDA je na zaključnem koncertu naš basist Marjan Štefančič, ki je tudi napovedoval, slovesno oznanil občinstvu v dvorani: 'Zdaj vam bomo zapeli 1000. pesem na turneji po Ameriki.«
Tomaž Tozon je kot odprta knjiga, knjiga z notnim črtovjem in visoko pesmijo, ki ne odmeva samo v spominih, saj je Tomaž še aktiven, in sicer kot umetniški vodja Okteta Lip Bled, Okteta Adoramus iz Novega mesta in kot dirigent mešanega in moškega zbora »Glasbena matica - Ljubljana«, v katerem si je nekoč nabiral pevske veščine, ki so ga s Slovenskim oketom pripeljale v svetovni vrh.
(Ljubljana, 6. decembra 2005)
