Dr. Mirko Cuderman, slovenski dirigent, zborovodja, muzikolog in duhovnik
* 18. julij 1930 + 27. februar 2025
Z žalostjo sporočamo, da je k svojemu stvarniku odšel naš glasbeni oče in častni član Slovenskega okteta, dr. Mirko Cuderman. Dr. Cuderman je kot umetniški vodja sodeloval s Slovenskim oktetom v letih 2000 - 2008. V svoji dolgoletni glasbeni karieri je postavljal visoka glasbena merila in v Ljubljano pripeljal glasbo svetovnih mojstrov. Za njegov izjemen doprinos k delovanju Slovenskega okteta, ga je ansambel leta 2010 imenoval za častnega člana.
Po končani teološki fakulteti v Ljubljani je študiral na dunajski Akademiji za glasbeno in gledališko umetnost ter na Filozofski fakulteti, kjer je leta 1960 tudi doktoriral. Po vrnitvi v Ljubljano je bil do leta 1970 regens cori ljubljanske stolnice. Takrat ga je Slovenska filharmonija zaposlila kot vodja arhiva. Leta 1968 je ustanovil Consortium musicum, ki se je kot vrhunski amaterski zbor več kot tri desetletja posvečal izvajanju vokalno instrumentalne in a cappella glasbe. V osemdesetih letih je sprejel mesto dirigenta Komornega zbora RTV Slovenija. V tem obdobju je postal tudi predavatelj za zborovsko literaturo, izvajalsko prakso in dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Na njegovo pobudo in pod okriljem Ministrstva za kulturo RS je bil leta 1991 ustanovljen Slovenski komorni zbor (danes zbor Slovenske filharmonije), katerega umetniški direktor in zborovodja je bil vse od njegove ustanovitve do upokojitve leta 2009. V letih od 2000 do 2008 je bil umetniški vodja Slovenskega okteta.
Za svoje delo je prejel več nagrad in odlikovanj: Župančičevo nagrado (1993), častni znak svobode RS (2001), red za zasluge (2007), Gallusovo plaketo, zlato plaketo JSKD (2011), postal je tudi prvi častni občan Preddvora (2012). 2011 je RTV Slovenija o njem posnela dokumentarni film Regens Chori, portret Mirka Cudermana, ob 80-letnici rojstva, leta 2022 je prejel Prešernovo nagrado.
Odlomek iz knjige B. Pangerc: Slovenski oktet, Ljubljana, 2007
MIRKO CUDERMAN
Umetniški vodja Slovenskega okteta od leta 2000
Dr. Mirko Cuderman je doštudiral na teološki fakulteti v Ljubljani, na Dunaju pa je leta 1960 na univerzi doktoriral iz muzikologije. Do leta 1970 je bil v ljubljanski stolnici regens cori, nakar se je v Slovenski filharmoniji zaposlil kot vodja arhiva. Leta 1968 je ustanovil zbor »Consortium musicum«, ki se kot vrhunski amaterski zbor že več kot tri desetletja posveča izvajanju vokalnoinstrumentalne in čiste zborovske glasbe. V osemdesetih letih je dr. Cuderman sprejel mesto dirigenta »Komornega zbora RTV Slovenija«. V tem obdobju je na Akademiji za glasbo predaval zborovsko literaturo, izvajalsko prakso in dirigiranje, bistveno pa je prispeval k ustanovitvi »Oddelka za cerkveno glasbo«. Na njegovo pobudo in pod okriljem Ministrstva za kulturo je bil leta 1991 ustanovljen edini slovenski poklicni zbor »Slovenski komorni zbor«, katerega umetniški direktor in zborovodja je še danes.
Dr. Mirko Cuderman je prejel več priznanj in odlikovanj doma in na tujem, leta 2002 pa je prejel častni znak Republike Slovenije.
Od leta 2000 je umetniški vodja Slovenskega okteta.
Kakšen je vaš pogled na vlogo in pomen Slovenskega okteta danes?
Isti kot takrat, ko je bil ustanovljen. Poglavitna vloga Slovenskega okteta je, da goji slovensko pesem. Oktet se v svojem bistvu ni nič spremenil. Zadnja zasedba – govorimo o tisti, ki je leta 1996 napovedovala prenehanje delovanja Slovenskega okteta – se je nekako sprijaznila z dejstvom, da bo zadnja, ker je kazalo skoraj nemogoče, da je možna zamenjava vseh osmih pevcev naenkrat. In v takem stilu so tudi nastopali doma po Sloveniji, po zamejstvu in tudi v ZDA in predstavljali, kot da so to zadnji nastopi zadnjega Slovenskega okteta. Vendar so se zasedbe v oktetu vedno menjavale. Meni se je tudi zdelo škoda in nepotrebno, da bi prenehali. No, pa je nastal novi Slovenski oktet, ki pa ni bil novi, temveč samo nadaljevanje prejšnjega. Tudi po zvokovni plati je oktet – katerega sem prevzel – stremel po tem, da bi bil podoben prejšnjemu. Tako izraziti in močni glasovi pa ni bila ravno njihova karakteristika, zato v takem načinu petja nisem videl smisla. Stalno sem jih »vlekel nazaj«, dokler nismo »prišli« do nekega komornega zvoka, ki prav zaradi svoje mehkobe in zaokroženosti pritegne poslušalca.
V najlepšem spominu imam še nastope in koncerte prav prve zasedbe Slovenskega okteta. Takih pevcev potem ni bilo več. Imeli so svojstven način interpretacije, počasneje so peli, v zvoku so se naravnost izživljali.
Veste, s Petrovčiči smo bili prijatelji. Roman in Tone sta pela v Trnovem; jaz sem takrat vodil trnovski cerkveni zbor in sta že takrat pela pod mojim vodstvom.
Nekoč so slovenski skladatelji mnogo pisali za oktet. To jim je bilo v čast, oktetu pa v prestiž. Imajo sodobni slovenski skladatelji še to ambicijo? Prihajajo na vašo mizo skladbe posvečene Slovenskemu oktetu z željo, da bi jih izvajal?
Skoraj ne. Smisel ustvarjanja sodobnih slovenskih skladateljev je danes v tem, da komponirajo skladbe za večje inštrumentalne zasedbe. Vokal jih skoraj ne zanima več. Če pa kaj napišejo za zbor, pa težko izvajaš, ker je preveč zapleteno. Današnji skladatelji so bolj za inštrumentalno glasbo, ker jim ta nudi večje izrazne možnosti in se v modernem ustvarjanju bolje znajdejo. Več lahko proizvajajo, ker jim besedilo ni ovira. Sploh pa danes za sodobne skladatelje besedilo ni več važno. Zato je tudi vokal potisnjen na stranski tir. Komaj kateri skladatelj še ustvarja za zbor, med njimi imajo še smisel za vokal Ambrož Čopi, Aldo Kumar in Andrej Misson. Lojze Lebič tudi ustvarja za zbor, a je hudo zahteven za izvajanje.
Sam se pa pogosto spomnim, kaj je Matija Tomc vneto zagovarjal: »Stremeti moramo za tem, da ustvarimo slovensko glasbo, da bi glas postal značilen za slovensko glasbo!«
Danes pa je slovenstvo potisnjeno v ozadje. Skladatelji odklanjajo naziv »slovenski skladatelj«, kakor češ, da jih to omejuje pri ustvarjalni svobodi.
Kateri so elementi, ki karakterizirajo današnji Slovenski oktet, da postaja prepoznaven med tolikimi drugimi okteti in vrhunskimi zbori?
Glasovno so boljši, po kakovosti glasov so najboljši; tudi muzikalno so nadpovprečni. Sami imajo že toliko prakse, da jih meni ni potrebno veliko učiti. Ti pevci imajo že svoj slog in včasih se morda z mano ne strinjajo, a se pogovorimo in se prilagodijo. Včasih pa obrnejo tudi kaj po svoje, kar pa seveda ni v nasprotju z osnovno interpretacijo skladbe.
Mislim tudi, da je ta sestav tehnično najboljši sestav, kar jih je bilo doslej; intonančno to prav gotovo drži. Bistvo je seveda v tem, da v glasbo, ki jo izvajajo, položijo srce in dušo. Prvi oktet je bil v tem smislu neponovljiv; sestavljali so ga pevci, ki so peli že kot fantje, ki so prepevali neprenehoma in neprestano v družini, v cerkvi, v družbi, na vaji in po vaji. Predvsem pa so peli že trideset let prej v manjših sestavih. To so bili pevci skozi in skozi! Danes tega ni več, ni več pevcev, ki bi znali – kot nekoč – zapeti štiri ali petglasno. Največ, kar zmorejo današnji pevci v ansamblu ali v družbi, je petje v terci in zraven še bas.
Mi, naša generacija, pa smo znali ljudskih in cerkvenih pesmi še in še – jaz sem prej orglal kot poznal note, pobiral sem tipke in pedale po posluhu, potem šele je prišla na vrsto teorija.
Kako pristopate k izbiri programa?
K izbiri sporeda pristopamo kolektivno. Recimo – za petdesetletnico Slovenskega okteta leta 2001, ki je bila izredno pomemben mejnik – smo se domenili za popolnoma slovenski program in smo izbrali deset umetnih in deset ljudskih. Prvo zanimanje – to se pravi največja pozornost – velja slovenski pesmi; to mora peti Slovenski oktet. Sicer pa mora biti spored enovit, da ni nametano brez repa in glave. Seveda pa je sestava sporeda odvisna tudi od priložnosti, kje in komu poješ. Glede na to, kje pojemo, skušamo repertoar popestriti s pesmijo iz kraja, kjer gostujemo, kakor je Slovenski oktet vedno delal.
Stremimo seveda tudi za novitetami, ali pa sestavljamo program po skladateljih. Trenutno smo se odločili, da poživimo spored s stranskim skokom, kot se temu reče. Naštudirali smo spored pesmi, ki jih je pel sloviti nemški sekstet »Comedian Harmonists« v tridesetih letih dvajsetega stoletja. To je bila zelo znana skupina, ki je pela zelo zanimive, zabavne in kakovostne skladbe; žal so bili pevci Judje in jih je Hitler preganjal. Večina njih je končala v krematorijskih pečeh v Auschwitzu. Njihove pesmi bo Slovenski oktet pel v prevodu, ki ga je oskrbel Jože Humer, ker je teža na besedilu in če je besedilo za poslušalca dojemljivo, je sporočilnost toliko večja in seže bolj globoko.
Kaj najbolj negujete pri interpretaciji? Kaj je za vas najpomembnejše, da Slovenski oktet sporoči poslušalcu?
Glavno je, da je petje tehnično dovršeno in da sporočilna vrednost besedila pride do poslušalca. To pa skušam doseči z vajo; včasih pride do tega, da je kakšen problem posebno težek. Ne smemo pozabiti, da je Slovenski oktet po svoji naravi amaterski ansambel; fantje prihajajo na vajo v Ljubljano iz cele Slovenije; na vajo pridejo po službenem času, ki so ga opravili vsak na svojem delovnem mestu; nemalokrat so utrujeni; vse to je zelo naporno. Vaje pa tudi niso igra, so zahtevne in trudapolne. Na vaji obnavljamo pesmi za naslednji koncert, kar še ni tekoče, obnavljamo toliko časa, dokler ne steče, sestavljamo program za naprej, pripravljamo seveda tudi nove sporede.
Stalno pa dograjujemo zvok. Iščemo skupni zvok, ki pride počasi, sam, brez najmanjšega forsiranja. Zvok mora teči sam, z dolgo linijo, nato je potrebno še muzikalno izdelati frazo. Sčasoma se pevci toliko navadijo drug na drugega, da se to »zgodi« kar hitro.
Pri takem ansamblu je glas posameznika na prvem mestu. Note se lahko naučiš. Če pa glasu nimaš, ti ga nihče ne more ustvariti.
Kako si razlagate fenomen Slovenskega okteta; odkar se je pojavil na slovenskem pevskem obzorju polni dvorane in navdušuje občinstvo. Doma in po svetu. Tudi generacijske spremembe niso okrnile njegovega mita.
Fenomen Slovenskega okteta je v tem, da se tisto fantovsko petje reproducira v najidealnejši obliki in vsebini.
Slovenski oktet pa ima tudi negativen pomen; po vzoru Slovenskega okteta je nastalo na stotine oktetov, s tem pa so ugasnili moški zbori. Osem boljših pevcev je hotelo ustvariti oktet in se je oddaljilo od zbora.
Slovenski oktet še vedno polni dvorane, ker ima izjemno glasovno in muzikalno kvaliteto. Pa tudi plemenito človeško lastnost – pevci Slovenskega okteta so skromni fantje, ki predvsem radi pojejo. Priljubljeni so tudi kot ljudje, kot posamezniki. S svojim petjem pa izžarevajo posebno kulturo. Njihovo petje je pristno in doživeto. Oni sami doživljajo globoko svoje petje, ne pojejo samo za občinstvo, temveč tudi za sebe. Veliko ima oktet tudi dobrodelnih koncertov.
Pri Slovenskem oktetu lahko govorimo o mitu. Ta se bo obdržal, če bodo fantje pridno in vestno delovali in če bo kakšen glas opešal, da ga bodo brez zamud zamenjali. Ti pevci so toliko zreli, da bodo pravi čas poskrbeli za naslednika.
Okus poslušalcev se je izostril. K temu je pripomoglo poslušanje zborov po radiu in televiziji in pa poslušanje plošč in zadnji čas tudi zgoščenk. K izostritvi pevskega okusa pa je pripomogel tudi Slovenski oktet.
Dandanašnji mora biti petje tehnično brezhibno; tudi v svetovnem merilu je tako. Sicer pa – vsemu navkljub, kar sem rekel, sem mnenja, da je danes zborovska glasba malo zapostavljena, tudi pri poslušalcih. Ljudje raje hodijo na simfonične koncerte. Zborovstvo pa ima še dovolj poslušalcev pri lokalnih zborih, kar je razumljivo, zaradi navezanosti na domači pevski zbor.
Slovenski oktet pa je nekaj posebnega, je nekaj, kar je izven običajnega okvira.
Kolikšne so še možnosti razvoja trenutne zasedbe in kje so meje tega razvoja?
Na to vprašanje težko odgovorim. Kakšna možnost je še, vendar glasovno ne bodo močnejši, tehnično pa se z vajo vse doseže. Lahko se še izpopolnijo. Ta postava, kot stoji zdaj, pa ima pred sabo še najmanj petnajst let mirnega življenja.
Kaj bi povedali za sklep, dr. Cuderman, kot trenutni umetniški vodja?
Fantom želim, da bi vztrajali, da bi bili disciplinirani pri svojem življenju; kot pevci se morajo marsičemu odpovedati. Želel bi, da bi se tega zavedali in da bi tako tudi živeli.
Zdaj so oni SLOVENSKI OKTET.
(Ljubljana, 6. julija 2006)
