Jože Banič, fagotist, tenorist, pedagog
*10. 3. 1945 + 21. 2. 2026
Sporočamo žalostno vest, da je v enainosemdesetem letu sklenil svojo življensko pot naš pevski kolega in prijatelj, dolgoletni član Slovenskega okteta, tenorist Jože Banič.
Ohranili ga bomo v lepem spominu.
Slovenski oktet
Odlomek iz knjige B. Pangerc: Slovenski oktet, Ljubljana, 2007
Jože Banič se je rodil v Murski Soboti 10. marca 1945. V Slovenskem oktetu je pel drugi tenor. In sicer od 1979 do 1992 in od 1996 do 2000.
V Murski Soboti je dokončal prvi letnik gimnazije, hkrati pa je obiskoval nižjo glasbeno šolo.
Šest let je študiral violino in štiri leta klarinet. Na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani so ga prepričali, da je vzel v roke fagot, ki se ga je učil štiri leta, potem pa pet let na Akademiji za glasbo.
»Na nek način sem bil pri fagotu samouk. Prvo leto je moj profesor Korošak služil vojaški rok, drugo leto je bil na študiju v Parizu, tretje leto sva se sprla, četrto leto pa sem že diplomiral ... Diplomski nastop sem imel leta 1971 v Društvu skladateljev Slovenije (Jože Skok, KRIČAČ št 1, januar/februar 2006).«
Jože Banič je igral v Simfoničnem orkestru RTV Slovenije, od leta 1965 do leta 1997 je bil član Pihalnega orkestra RTV, osem let je igral v mariborskem baročnem ansamblu, nekaj časa v ansamblu Slavka Osterca, pa v Komornem orkestru RTV, še vedno je član ansambla Camerata Labacensis in še bi lahko naštevali. V Slovenskem oktetu je leta 1978 nasledil Boža Grošlja in pel sedemnajst let.
Trenutno, zaradi lastnega veselja, dirigira Hrastniški pihalni godbi.
»Prvo obdobje,« v Simfoničnem orkestru namreč, » mi je v najlepšem spominu. Pa ne zaradi nostalgije. Takrat smo bili vsi mladi, izredno zagrizeni in požrtvovalni, želeli smo si najkvalitetnejšega igranja. Za to animacijo ima posebne zasluge Samo Hubad ... » ( V orkestru) smo zelo dobro sodelovali. Držali smo skupaj, kar se je posebej poznalo pri intonaciji in pri skupnem muziciranju. Orkester mora delovati kot brezhibna vojaška enota, ki jo vodi dober častnik. Za to so potrebni določeni pogoji. Če jih ni, je treba ustvariti dobro voljo, požrtvovalnost in zagrizenost. Med člani zasedbe se razvijajo večja prijateljstva, pa tudi sovraštva in ljubosumje. Nekateri se v orkestru tudi poročijo, skratka je živ organizem (prav tam).«
V petje ga je uvedel brat Milan, ki ga je leta 1961 vzel s seboj na vaje k Primorskemu akademskemu zboru Vinko Vodopivec v Ljubljani in je v tem zboru preživel izredno lepo mladostniško obdobje; bil je najmlajši pevec v zboru in so ga ostali sopevci imeli kot za nekakšno maskoto.
Leta 1972 je začel študirat solopetje pri prof. Jelki Strgarjevi, kateri priznava velike zasluge, da mu je »postavila glas«, kar pomeni, da mu je dala trdne tehnične solopevske osnove, kar mu je pozneje še kako služilo za petje v oktetu.
Pravzaprav se je Jože Banič tako navdušil, da se je moral v določenem trenutku, ko je že bil na Akademiji za glasbo, odločiti ali za pevsko kariero ali za fagot.
»Dostikrat pomislim na to, da sem morebiti naredil napako, da se nisem v celoti posvetil študiju solopetja in opustil fagot,« kar zveni nenavadno, ker to pravi človek, ki pooseblja pojem fagota v Sloveniji in na področju celotne bivše Jugoslavije, in dodaja: »V duši sem bil vedno fagotist, a če bi prevladalo petje, bi opustil inštrument. Dejstvo pa je, da tudi v petju čutim veselje in srečo.« Obenem pa ima Jože Banič tudi do pevske umetnosti izredno izostren odnos:
»Glas je božanski inštrument, nič ga ne more nadomestiti. Glas nam je dal Bog in se z njim da najboljše izražati čustva; pri petju pa še posebej, ker sta besedilo in zvok zaobsežena v enem.
Najbolj sem v oktetu užival, ko smo na odru pri vsaki izvedbi muzicirali. Vedno smo dali vse od sebe tako v izrazu kot v zvoku in temu primeren je bil tudi odziv občinstva na koncertu.
Petje je v meni izzvalo neko nedopovedljivo notranje zadovoljstvo, ko ti zaigrata duša in srce in se človek približa nekemu ekstatičnemu stanju. Taki trenutki so lahko daljši ali krajši, ne dajo pa se plačati z noben denarjem.«
Jože Banič se je s Slovenskim oktetom srečal prvič leta 1967. V Slovenj Gradcu je bila proslava Organizacije Združenih Narodov, na kateri je sodeloval tudi Slovenski oktet: »Ko sem jih slišal, sem v trenutku ugotovil, da je to vrhunsko petje in so mi šli mravljinci po vsem životu.«
Usoda je hotela, da je Banič zašel tudi sam med protagoniste takšnih občutij, ko je oktet zapustil Božo Grošelj leta 1978.
»Ja, zapolniti praznino po Grošlju je bilo izjemno težko. Takrat je bil Slovenski oktet vrhunski, nakar se je spremenila polovica postave. Anton Nanut se je takrat izredno angažiral, da bi z novo zasedbo dosegel prejšnjo vrhunskost. Vaje smo imeli kar petkrat na teden od 17.30 do 19.30 in delali smo vsi zelo zavzeto.« Ustvarjalnost okteta se je najmočneje odražala v koncertnih sporedih. »Oktet je bil najmočnejši v raznovrstnosti sporedov. Imel je takšno kvaliteto pevcev,da so lahko obvladali vse stile in je bil konglomerat stilov lahko perfektno izveden. Tako je vsak poslušalec lahko našel kaj zase, vsi skupaj pa so lahko uživali v kakovosti izvajanja skaldb.«
Z obdobjem, ko je s Slovenskim oktetom pel Jože Banič, pa je neločljivo povezan tudi njegov fagot.
Slovenski oktet, Jože Banič in njegov fagot so skupaj napisali trajno in neponovljivo zgodbo.
Skladatelj Pavel Mihelčič je ustvaril za oktetovo 35-letnico tudi posebno skladbo »Kost«, v katero je vpletel tudi fagot.
»Skladba je konceptualno (po zasnovi) in kompozicijsko izredno zanimiva. Kot inovacija je imela izjemen odmev. Za glasbene kritike in tudi za poslušalce je bila skladba, ki je vsebovala vrhunsko petje in fagot kot solistični vložek, pravo odkritje. Izvajali smo jo 132 krat. Vsepovsod po svetu je doživela lep odziv. V Združenih državah Amerike sem prejel od fagotistov veliko čestitk.«
Jože Banič in njegov fagot sta predstavljala pri Slovenskem oktetu posebno sožitje.
»Nisem samo pel v oktetu, temveč sem tudi igral v radijskem orkestru ter nastopal kot solist doma in po svetu. Na turneje z oktetom sem vedno jemal fagot s seboj in sem redno in vztrajno vadil, da sem se lahko v dostojni formi spet priključil orkestru, ko smo se vrnili. Bilo je naporno, včasih napeto, a nikoli krizno.«
S predanostjo glasbi je Jože Banič uspel premostiti ovire in pasti. Še več – leta 1996, ko je Nanut začel zbirati pevce za novi oktet, je vestno priskočil na pomoč in s svojo izkušenostjo in pevskim kapitalom, ki ga je imel v sebi, bistveno pripomogel, da je Slovenski oktet pognal nove korenine.
»Dobro je, da Slovenski oktet nadaljuje to tradicijo, ker je in ostaja nekaj posebnega. Slovenski oktet je bil vedno tarča kritik, nevoščljivosti, zavisti ... saj vemo, kako je to pri Slovencih. Ampak Slovenski oktet je bil vedno najboljši in bo najboljši.
Mislim, da je Slovenski oktet zdaj pred razpotjem in za prihodnost vidim dve različici: ali doseže institucionalno podporo, da se reši vseh finančnih skrbi in v miru zasleduje svojo vrhunskost še naprej, ali pa da se uspe marketinško dobro uveljaviti in dobi ustrezno podporo od slovenskega gospodarstva.
Ostaja pa neizpodbitno in edinstveno, da – kjerkoli se bo oglasil, bodo ljudje onemeli od lepote zvoka!«
(Ljubljana, 23. junija 2006)
