Z žalostjo sporočamo vest, da nas je v enainsedemdesetem letu starosti nepričakovano zapustil naš prijatelj in pevski kolega, častni član Slovenskega okteta, basist Juraj Pajanović.
Član Slovenskega okteta je bil od jeseni leta 1996 do pomladi leta 2000.
Ohranili ga bomo v lepem spominu. Naj počiva v miru.
Slovenski oktet
Odlomek iz knjige B. Pangerc: Slovenski oktet, Ljubljana, 2007
Juraj Pajanović se je rodil v Sarajevu 26. maja 1950, v Ljubljano pa se je preselil leta 1995. V Slovenskem oktetu je pel bas, in sicer od leta 1996 do leta 2000.
Čeprav je petje ljubil od vedno pa je v pevski poklic zašel čisto po naključju. Sam je namreč navdušen nad računalništvom in pravi, da je pevec postal na silo. »Delal sem v tovarni Alhoz v Sarajevu; bil sem skupaj s še drugimi petnajstimi kolegi med pionirji računalništva. Leta 1972 smo bili tudi na tečaju, ki ga je organiziral »Intertrade« IBM v Radovljici in na Bledu. Istočasno sem pel v Akademskem pevskem zboru v Sarajevu, v katerem so pripravljali Händlovo mašo in jim je nenadoma zbolel eden ključnih pevcev basistov. Pa me je dirigent prosil, naj rešim situacijo. Nastop se je obnesel do take mere, da sem junija 1974 postal redni član Akademskega pevskega zbora, septembra istega leta sem bil sprejet v zbor RTV Sarajevo, leto za tem pa so me angažirali v operi in mi obrnili življenje na glavo. Za kar pa mi ni žal, nikakor ne ! Kje pa!«
Glasbeno se je precej izobraževal privatno, solopetje je študiral pri prof. Brunu Špilerju na Akademiji za glasbo v Sarajevu. Bogato je bilo njegovo zborovsko udejstvovanje. Petindvajset let je pel v APZ v Sarajevu, v Zboru RTV Sarajevo, nato v Ljubljani v oktetu Prijatelji, leta 1995 je dobil zaposlitev kot operni pevec v SNG Opera in balet v Ljubljani in začel peti v zboru, na odru pa je oblikoval male in srednje vloge.
V Operi je spoznal Maestra Antona Nanuta, ki je v letu 1996 dirigiral Šivičevo opero »Cortesovo vrnitev« in začel obenem snovati novi Slovenski oktet. V operi je Pajanović pel vlogo don Antonia, Nanut pa ga je z odrskih desk potegnil naravnost v nastajajoči novi ansambel.
Juraj Pajanović je v Slovenskem oktetu pel do februarja leta 2000, ko je bil zaradi vse pogostejših službenih dolžnosti in vse bolj naraščajočih družinskih obveznosti (rodil se mu je namreč drugi otrok), postavljen pred izbiro.
Na obdobje, ki ga je preživel s pevci Slovenskega okteta, ga vežejo v prvi vrsti lepi spomini. Ostala so mu draga prijateljstva predvsem s tistimi pevci, s katerimi je po službeni poti še vedno v stiku.
Kot človek, ki je predan petju, je z oktetom rad prepeval vse vrste pesmi in sporedov.
»Vedno mi je ustrezalo, kar sta izbrala Nanut in Vidic. Sicer sem vedno pel s profesionalnim pristopom. Morda so me še najbolj pritegnili stari slovenski mojstri s svojimi ljudskimi priredbami in najbolj sem užival, ko sta svoje solistične dele pela Vladimir Čadež in Jože Vidic. Odkar pa sem vzljubil petje, pa rad pojem tudi pesmi iz ruske oz. starocerkvenoslovanske liturgije. To pa zato, ker se mi glas ujema z naravo teh pesmi, kajti te pesmi zahtevajo glasovno globino in trden zvočni steber.«
V času, ko je Juraj Pajanović pel v Slovenskem oktetu, je ansambel povečini nastopal po Sloveniji; potovanj v tujino ni bilo toliko kot v preteklih časih. Seveda je to obdobje sovpadalo tudi z obdobjem, ko je novi oktet še zasledoval svojo novo glasovno podobo, pa je obenem tudi urejeval svoja notranja razmerja, predvsem kar se tiče usklajevanja s službenimi obveznostmi posameznikov.
Toda v štirih letih oktetovanja se je tudi basistu Pajanoviću nabralo ničkoliko doživetij in tudi šaljivih anekdot.
»Med najmočnejšimi vtisi gotovo ostajajo tisti ob koncertu v Sarajevu, takoj po koncu vojne. Na koncert so prišli moji bivši pevski kolegi in mnogi prijatelji, ki so bili žejni petja. Nastop je potekal v posebnem vzdušju, ki nas je spodbujalo na odru, tako da moram reči, da je bil res dober koncert. Tudi poslušalci so bili navdušeni, kljub temu, da to ni bil tisti Slovenski oktet, ki so ga bili navajeni.
Močno mi je ostal v spominu tudi koncert, ki ga ni bilo. V Hrvatinih pri Kopru se je naš organizacijski vodja domenil za celovečernega. Pridemo tja, se upojemo, preoblečemo – ljudi pa nikjer. Nikjer ni bilo tudi nobene reklame. Kočljivi položaj smo obrnmili na šalo, pa smo kmalu preboleli.
Na gradu v Mirnu pri Novi Gorici je baritonist Zdravko Perger pel na invalidskem vozičku. Bil je bel ko stena in tudi ves v strahu, ker je zbežal iz bolnice. V Slovenj Gradcu pa sta oba baritona Perger in Vidic prišla na koncert z berglami; peli smo na koru in ko sta počasi štrkljala po strmih stopnicah navzgor, smo ju zbadali, da je pač strma pot v nebo...
V Rečici ob Savinji je napovedovalka povedala zgodbo o oktetu; rekla je, da je bilo nekoč pevcev na desetine, da pa jih je na koncu ostalo samo osem. In je to povedala tako resno in prepričljivo, da si nismo mogli kaj in smo – morda tudi malce nevljudno – prasnili v smeh.
Najtežje je bilo na Gorenjskem, v manjši vasi, kjer niso imeli prave dvorane in smo peli kot v nekakšnem skladišču. Prostor je bil tako gluh, da se nismo slišali, kaj pojemo in smo si morali gledati na usta, da smo skupaj izgovarjali besedilo.
Najbolj simpatično dogodivščino sem doživel na Reki. Med koncertom sem na oder dobil iz publike listek, na katerem je pisalo: Molim Dvenadcat razbojnikov. Hvala! Dvanajst razbojnikov je bil moj hit – moja razpoznavna pesem.«
Ali kaj obžalujete iz tega časa?
»Da nisem več z oktetom sploh ne, ker je bila to moja izbira. Živim od profesionalnega petja in sem bil pred razpotjem. Žal pa mi je, da nimam iz tistega obdobja kakšnega resnejšega posnetka, oziroma, da nismo v tistem času uspeli izdati lastne zgoščenke. Sicer smo poskušali snemati v Škofljici, a ni bil pravi čas za to ... Drugače pa imam na oktet lepe spomine. Z oktetovci, ki živijo in delajo v Ljubljani pa smo ostali v lepih prijateljskih stikih. Z nekaterimi delim celo službo v Operi, tako da v bistvu še vedno nekako pojemo skupaj. Moram reči, da sem se z oktetom naučil veliko število slovenskih pesmi. Nekoč, ko sem se za vajo upeval, sem še sam ostal presenečen, koliko jih znam ...«
(Ljubljana, 21. junija 2006)
*