Zgodovina
Slovenski oktet skozi čas – fotografije ter pevci in umetniški vodje, ki so soustvarjali njegovo pot.
Nekdanji člani
Umetniški vodje
Umetniški vodje Slovenskega okteta od ustanovitve leta 1951.
umetniški vodja
Janez Bole
V Slovenskem oktetu: 1951–1957
Prvi umetniški vodja Slovenskega okteta, od leta 1951 do leta 1957
Prof. Janez Bole, glasbeni pedagog in zborovodja, se je rodil na Brezjah 7. marca 1919, od leta 1946 je živel v Ljubljani, kjer je 21. Februarja 2007 tudi umrl. V svojem 55-letnem umetniškem delovanju je ustanovil ali na novo oblikoval in vodil 21 zborov.
Petindvajset let je poučeval na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani zborovsko dirigiranje, zborovsko petje, vokalno tehniko in metodiko pouka glasbe; na Akademiji za glasbo pa je dvajset let (do upokojitve leta 1987) poučeval zborovsko dirigiranje, partiturno igro in zborovsko petje.
S svojim poustvarjalnim, pedagoškim in mentorskim delovanjem je vidno oblikoval slovensko glasbeno in kulturno življenje in vnesel vanj trajne spremembe vrhunske kakovosti.
S Slovenskim oktetom je leta 1957 prejel veliko Prešernovo nagrado, leta 1981 Gallusovo plaketo za uspešno in dolgoletno delo na področju glasbene dejavnosti, leta 1982 red dela z zlatim vencem, leta 1991 priznanje ministrstva za kulturo za sodelovanje ob počastitvi 400. obletnice Gallusove smrti, leta 1995 Prešernovo nagrado Gorenjske, leta 1996 častno članstvo APZ Tone Tomšič, Škerjančevo diplomo za izredne dosežke na področju glasbene pedagogike in častni znak svobode Republike Slovenije ob 50 - letnici Slovenskega okteta, leta 2000 Župančičevo nagrado Mestne občine Ljubljana za življenjsko delo in leta 2002 srebrni častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge pri razvijanju slovenske zborovske glasbe na pedagoškem in umetniškem področju.
Prof. Janez Bole se je s Slovenskim oktetom in na- prej v celotni svoji dirigentski izkušnji skozi dolgo in plodno umetniško življenje odločil za resno in temeljito delo in se usmeril k najvišjim zborovskim idealom; stilno, programsko in vokalno-tehnično je začel ubirati povsem nova in nevsakdanja pota. Glavno gibalo mu je bilo odkrivanje lepot čiste vokalne umetnosti. V njegovih izvedbah so zaživele skladbe raznih krajev in časov, z izrednim stilnim občutkom je oblikoval dela mojstrov glasbene renesanse, s posebno ljubeznijo pa je posredoval lepote glasbe našega velikega skladatelja Jacobusa Gallusa, slovenske ljudske pesmi, umetne skladbe slovenskih skladateljev in tujo ljudsko in umetniško zborovsko literaturo (povzeto po Pavlu Kalanu).
Prof. Bole, kako, da so umetniško vodstvo na novo ustanovljenega Slovenskega okteta ponudili vam?
Ko se je jeseni leta 1951 porajal Slovenski oktet, sem na tihem upal, da bom – kot drugi tenorist v zboru Slovenske filharmonije – tudi sam postal eden od osmih. A me na avdicijo niso povabili.
Umetniškega vodjo so iskali več tednov. Nihče ni hotel sprejeti te funkcije. Zakaj ne, lahko samo ugibam. Nemara tudi zavoljo zasedbe, kakršno je izbrala žirija. Bili pa so po mojem mnenju takrat samo trije, ki bi lahko sprejeli umetniško vodstvo okteta, in sicer Radovan Gobec, Rado Simoniti in Adolf Groebming.
Sredi oktobra me je po neki vaji zbora Slovenske filharmonije – razen Lipuščka smo bili vsi člani tega zbora – Tone Kozlevčar vprašal, ali bi hotel sestaviti program za Ameriko in ga začel študirati z njimi. Pozneje sem izvedel, da je bilo to mišljeno tako, da bi program skorepetiral, nekdo drug pa bi ga dokončno oblikoval.
Kozlevčarjevo vabilo me je na moč presenetilo. Čeprav sem si že dolgo želel voditi zbor, s katerim bi lahko dosegel višjo umetniško raven, sem prosil za dan odloga.
Leto 1951 je bilo namreč zame prelomno; po hudih duševnih bojih sem se moral odločiti, ali grem v poučevanje slavistike ali glasbe. Na VIII. Gimnaziji sem še honorarno poučeval slovenščino, na X. Gimnaziji pa sem bil jeseni 1950 sprejet na razpisano mesto profesorja glasbe. Na Srednji glasbeni šoli sem kot zasebnik delal izpite za drugi in tretji letnik, za povrh pa sem bil še član zbora Slovenske filharmonije.
Po premisleku sem oktetovo ponudbo sprejel, poslovil pa sem se od zbora Slovenske filharmonije.
Kako ste zastavili delo? Naj vprašanje bolj po- drobno razčlenimo na tri sklope:
idejno – kakšne cilje si je zastavil novi ansambel v nepoznani sestavi; kakšna je bila miselnost pevcev v novi pevski in človeški situaciji; kako so si pevci predstavljali delovanje v novem ansamblu; kakšen je bil njihov odziv na nove, nepoznane in neslutene perspektive; so si predstavljali, da bo oktet doživljal uspehe ali da bo to enkratna izkušnja, ki se bo končala s turnejo po Ameriki;
programsko – s kakšnim prijemom ste se namenili izbrati program; ste bili pri izbiri sami, ali ste imeli ob sebi kakšno »posvetovalno telo«; kaj ste želeli postaviti v središče svojega programa; v čem je bilo programsko jedro; kako ste program nadgrajevali; kako so potekale vaje; kakšno je bilo – s pevskega stališča – delo z osmimi solisti in z enim pevskim telesom;
katerih prijemov ste se držali pri interpretacijah; kako ste se interpretacij sploh lotili, kako ste se vanje poglabljali;
človeško – kakšne so bile razmere v oktetu na začetku in kakšne v nadaljevanju, denimo po prvih uspehih, po prvem letu delovanja, po prvi turneji v tujini; so se začeli kazati tudi »zunanji vplivi«; kako so se pevci razumeli med sabo; obvladovati osem izrazitih umetnikov je pomenilo obvladovati (beri krotiti) tudi osem posebnih značajev; kako se je razvijal občutek pripadnosti elitnemu ansamblu, in to pevskemu; je občutek pripadnosti prešel v občutek predanosti, v brez- pogojno zavezanost Slovenskemu oktetu; so se pevci zavedali, kaj imajo, kakšno milost jim je naklonilo življenje, kakšno srečo, kakršna doleti le izbrance v slovenskem narodu?
Vprašanje je res podrobno razčlenjeno, odgovoril pa bom scela; menim, da bo pripoved tako bolj linearna, strnjena in da bo bolj pritegnila pozornost.
Torej – kdo je predlagal, v kakšnem sestavu naj pojdejo slovenski pevci med svoje rojake v Ameriki, mi ni znano. Kmalu se je izkazalo, da oktet za to priložnost ni bil najbolj primerna oblika. Oktet – imenovati bi se moral Slovenski vokalni oktet – je komorno združenje, ki poje brez dirigenta, kar pomeni, da mora biti vsak član ne le zanesljiv solist, temveč – podčrtujem – splošno in strokovno razgledan glasbenik z visoko srčno kulturo. Takim pogojem je od izbranih osmih ustrezal le Janez Lipušček. Dermota je še študiral solopetje, drugi pa so bili napol ali skromno šolani solisti. Sestav je bil tudi glede splošne in glasbene izobrazbe heterogen. Govoriti o »osmih umetnikih« bi bilo tedaj še prezgodaj. Kakšno raven pa bomo dosegli, je bila za nas vse še uganka. Osnova, na kateri sem začel graditi, je bila: osem lepih, zares lepih, čeprav še ne idealno uglašenih glasov in iskrena, popolna zavezanost službi lepih umetnosti. No, pri enem od članov smo doživeli tudi odstopanje od te glavne premise, ostaja pa lep glas, ki je v oktetu pustil poseben pečat.
Če se prav spominjam, smo vaje začeli nekje v drugi polovici oktobra 1951.
Sestava programa mi je bila prepuščena. Izbral sem za dva celovečerna koncerta – po mojem okusu – najlepših slovenskih umetnin, predvsem domoljubnih skladb iz vseh obdobij, od Gallusa do sodobnih, in priredb slovenskih ljudskih pesmi. Časa ni bilo na pretek, zavihati je bilo treba rokave. Vadili smo vsak večer, kadar smo bili prosti, včasih tudi do štirikrat na teden.
Kmalu so se pojavile tudi prve težave: baritona sta imela tendenco višanja, nekateri so imeli težave z ritmom, drugi z dikcijo in tako naprej. S posebnimi vajami, s trdim delom in doslednostjo nam je uspelo premagati te ovire.
Huje je bilo z interpretacijo, kakršne fantje dotlej še niso slišali pri nobenem zboru. Šlo je namreč za oblikovanje glasbenih misli (fraziranje), kar je bilo pri nas tisti čas po vojni, ko smo prepevali skoraj samo borbene in udarne pesmi mehanično in »na ves glas«, še »španska vas«.
Pa sem vztrajal pri fraziranju. Na vaji sem nekoč doživel tudi izrazito upiranje. Božo Grošelj je položil notno mapo na klavir in rekel: »Pojem že leta in leta v raznih sestavih, a takole še nismo nikjer peli...« Lipušček pa, ki se je takoj zavedal, da delam pravilno, je mirno dejal: »Fant, tako boš pel, kot Janez zahteva, ali pa jaz grem!« Sledil je trenutek smrtne tišine – in vaja je tekla naprej. Podobno se je ponovilo še enkrat pozneje pri nekem drugem glasu, nato pa se je oktet sprijaznil z mojim načinom dela in ni več iskal drugega umetniškega vodje. A bojevati sem se moral za vsako frazo. To je bilo zame trdo, zares naporno delo, ki pa se je obrestovalo in obrodilo žlahten sad: vsi domači, zlasti pa tuji kritiki so hvalili in občudovali predvsem interpretacijo in enkraten, neponovljiv, pravi slovenski zvok prve zasedbe Slovenskega vokalnega okteta. Tak uspeh pa smo lahko dosegli tudi zato, ker je bil Lipušček nenavadno muzikalen. Skoraj stoodstotno je osvojil mojo interpretacijo in jo s svojo sugestivno močjo prenašal na kolege.
Naključje je naneslo, da je oktet prvič nastopil in zapel nekaj pesmi na občnem zboru Društva slovenskih skladateljev. Po nastopu je prvi prišel k meni in mi čestital prof. Lucijan Marija Škerjanc, rekoč: »Bole, to petje mi je na moč všeč, prav rad bi kaj napisal za vas.«
V zgodnji pomladi 1952 smo začeli poskusne, krajše nastope po bolnišnicah in drugih zavodih. Nikoli ne bom pozabil nastopa v zavodu za slepe v Škofji Loki. Ko so zapeli koroško ljudsko Pojdam u rute, sem zaslišal tiho ihtenje. Ozrem se v smeri, od koder je prihajalo, in zagledam moža petdesetih let, postavnega, lepega lica, po katerem so drsele solze, vse telo pa je drhtelo. Pogledam še dalje po dvorani. Čedalje več jih je jokalo. Pretreslo me je, saj sem prvič v življenju doživel, kaj zmore lepo petje.
Junija 1952 je prišlo iz Trsta nepričakovano vabilo za javne koncerte na Tržaškem: v Dolini, Nabrežini in Trstu. V skoraj polnem Avditoriju sredi mesta smo doživeli pravi triumf. Fantje so se morali po končanem koncertu devetkrat vrniti na oder.
To ni bil navaden koncert. Iz src skoraj vseh članov okteta je uspeh pregnal vse dvome o umetniškem vodji in jih potrdil v veri, da smo na pravi poti, da smo odprli novo obdobje v zgodovinskem razvoju slovenskega zborovskega petja, da smo si za vrsto let zagotovili naklonjenost tržaškega občinstva (nekaj let smo imeli v Trstu kar po dva koncerta na leto), da smo v številnih srcih naših rojakov prebudili ali obnovili narodno zavest in ponos in še in še... Ni mogoče pozabiti zahvalnih besed in hvaležnih pogledov, solznih oči mnogih poslušalcev, ki so nam po koncertu prišli osebno stisnit roko. Zares ne trdim zaman, da je bil to zgodovinski koncert. In kakšno naključje! V Trstu sem doživel svoj ognjeni krst, v tistem Trstu, o katerem mi je toliko pripovedoval oče, po rodu Kraševec iz Avberja, ko sem bil še otrok. Pravil je, kako je rad spremljal svojo mater iz Avberja v Trst, kamor je dvakrat na teden nosila naprodaj maslo in jajca, za preživetje. Pa o svojem dedu mi je pravil oče, Jožetu Boletu, ki je – ko še ni bilo »železne ceste« – s parom volov vozil iz Trsta na Dunaj kolonialno blago. Ko se je po treh mesecih vožnje vrnil, je »prodal tam par volov« (Aškerc), kupil dva mlada in sveža in znova odrinil proti Dunaju.
Po koncertu v Trstu je v vsej Sloveniji završalo: Slovenski oktet! Vse ga je hotelo videti in slišati.
Zvedeli smo tudi, da z Ameriko ne bo nič. Spet smo zavihali rokave, dopolnili program s tehtnejšimi skladbami ter v dveh letih obredli vsa mesta in vse večje kraje v Sloveniji. Povsod so bile nabito polne dvorane. Nekatere premajhne, da so ljudje morali ostati in poslušati zunaj. Mnogi so jokali. Eni od ganotja, drugi iz veselja, tretji zavoljo ponosa ...
Vsi pa smo bili srečni.
Slovenski oktet je pod mojim vodstvom postal po- jem, postal je vzor lepega petja v vseh pogledih. Dosegli smo zvok, izenačen od najtišjega pianissima do mogočnega fortissima, ki so nam ga zavidali po vsem svetu. Nekateri kritiki so ga primerjali z orgelskim zvokom. Ta zvok je bil mehak, nikdar oster, lepe žametne barve in tipično slovenski. Vsak zborovski dirigent je želel zvedeti, kako sem ga dosegel.
Skladbe sem izbiral po najstrožjem kriteriju – po umetniški vrednosti. Naš program so jemali – in ga še vedno jemljejo – za zgled vsi okteti in tudi moški zbori na Slovenskem.
Posebno skrb sem posvečal razvrstitvi posameznih pesmi za koncertni nastop, kar je za celoten uspeh koncerta na moč pomembna, pri nas, žal, precej zanemarjena postavka. Omenim naj samo dve pesmi, ki smo ju med drugim zasejali in jih danes pojo vsi zbori: Nocoj pa, oh, nocoj in Pa se sliš.
Na oktetovo pobudo so skladatelji napisali lepo število novih skladb, še veliko več pa priredb ljudskih pesmi (Tomc, Švara, Šivic, Jež in drugi). Posebno pozornost pa smo posvetili Gallusu.
Največ smo s Slovenskim oktetom prispevali k razvoju slovenskega zborovskega petja in glasbene kulture nasploh z novo interpretacijo glasbenih umetnin, kakršne slovensko uho dotlej ni bilo vajeno.
Interpretacija (interpretare pomeni razlagati, tolmačiti) je na moč zamotan duševni proces, v katerem mora dirigent z intuicijo iz mrtvih not razbrati, kaj je hotel skladatelj z zapisanimi znamenji povedati. Z drugo besedo: dirigent mora odmeriti in uskladiti prvine, iz katerih je sestavljena skladba. Ker je teh prvin veliko – ritem, tempo, melodika, dinamika, agogika, korone, pavze, cezure, lokovanje glasbenih misli in tako naprej – je možnih tudi veliko interpretacij skladbe.
Slovenski oktet je začel novi vek slovenskega petja. Za pevce pa bi rekel, da se niso niti približno zavedali, kakšno srečo jim je poklonilo življenje, saj niso imeli niti časa, da bi se zavedli enkratnosti svojega poslanstva, ker so se nenadoma znašli v nekem vrtincu, ki jih je sproti odnašal s sabo. Morda se je samo Lipušček zavedal tega! On je bil pevec takih kvalitet, kakšnega poslej nismo imeli več.
Prof. Bole, zakaj ste zapustili Slovenski oktet? In – ali ste po svojem odhodu še spremljali njegovo delo?
Zanimivo je, da so me doslej le redki vprašali, zakaj sem zapustil Slovenski oktet. To da človeku misliti.
Srečni trenutki so navadno kratki. Znotraj okteta se je dogajalo marsikaj, kar javnosti seveda ni bilo na očeh. Nekajkrat sem bil žrtev grobih prevar, denimo ko se je oktetu odprla turneja po Nizozemski in Belgiji, ki smo si jo »izborili« z lepim nastopom na Bledu. Po izmenjavi naslovov in v pričakovanju poštnega odziva – ki ga ni in ni hotelo biti – sem sredi pomladi 1954 iz časopisa izvedel, da: »Jutri odpotuje slavni slovenski oktet na celomesečno turnejo po Nizozemski«. Zadevi je botroval naš sicer nadarjeni organizator, ki pa je bil včasih malo preveč vnet za zakulisne igrice, ki oktetu niso bile v korist.
Vsa kulturna Ljubljana je bila zaradi tega dogodka ogorčena in zgrožena. Organizator je kot opravičilo, da so me pustili doma, navedel, da mi na notranji upravi niso hoteli izdati potnega lista. Pozneje sem zvedel, da na notranjo upravo sploh nihče ni vložil prošnje zame; potni list pa bi dobil v trenutku, saj sem bil večkrat z oktetom v Trstu, ki je bil prav tako na tujem.
Ko se je oktet vrnil s turneje, je trajalo približno mesec dni, da se je Lipušček pojavil pri meni doma, se opravičil v imenu okteta in vprašal, kdaj da bomo nadaljevali delo. Pa sem odločno odklonil in mu povedal, da s temi ljudmi ne bom več sodeloval, razen pod pogojem, da zamenjamo enega člana. Mesec dni so iskali drugega umetniškega vodjo, a ker nihče ni hotel sprejeti, je Lipušček spet prišel k meni in sem se dal pregovoriti.
Ponovni koncert v Trstu nas je pomiril in spet povezal. Najtrši oreh za oktet pa je bil v tem letu koncert v okviru drugega Ljubljanskega festivala. Na njem smo med drugim prvič izvajali eno najtežjih skladb za moški zbor, Kozinov Obroč. To je bil tudi prvi javni koncert Slovenskega okteta v Ljubljani. Publika je bila radovedna, vstopnice razprodane že več dni pred koncertom in fantje so imeli nekaj treme. Ta trema je v prvem delu koncerta povzročila kakšno intonančno težavo, v drugem delu pa so se pevci sprostili in dosegli prav lepe doživljajske vrhunce. V kritiki o tem koncertu je Pavle Šivic predlagal »boleče spremembe v sestavu«. Če bi se te spremembe uresničile, bi bilo prihranjenega veliko nepotrebnega trpljenja vsega ansambla in zgodba Slovenskega okteta bi se povsem drugače razpletla.
Pa nadaljujmo – nekega večera je organizacijski vodja pripeljal na vajo Borisa Trampuža in ga brez poprejšnjega posvetovanja z nami predlagal za novega organizacijskega vodjo. Nad to potezo smo bili vsi zaprepadeni, vendar si ni upal nihče ugovarjati, ker je bil Trampuž član partije. Z novim organizacijskim vodjo sva se dobro razumela do turneje na Kitajsko, v Šanghaju sva se pa razšla. Odtlej sem čutil naraščajočo nenaklonjenost; po turneji po Italiji spomladi leta 1957 sem Lipuščku dejal, naj sporoči oktetu, da ga nepreklicno zapuščam. Te moje odločitve ni nihče pričakoval. Lipušček me je nagovarjal, naj ostanem. V začetku junija pa sem od Slovenskega okteta dobil pismo, v katerem so mi sporočali, da prekinjajo pogodbo, ki so jo sklenili z menoj leta 1951, ter predlagajo – če bomo v prihodnji sezoni še sodelovali –, da sklenemo novo pogodbo, po kateri ne delimo več čistih dohodkov na devet delov kot doslej, temveč da bom plačan od vaje. Pogodba je bila med drugim neveljavna, ker je niso podpisali vsi člani okteta. Lipušček se namreč s takšno rešitvijo ni strinjal. Takšen odnos se mi ni zdel lojalen, vztrajal sem pri svoji odločitvi in torej sklenil svoje obdobje pri Slovenskem oktetu. Oktet je vse poletje in še pozno v jesen iskal novega umetniškega vodjo. Po nekaj mesecih jih je sprejel Valens Vodušek, ki do tedaj ni vodil še nobenega zbora.
Odtlej sem delo okteta spremljal bolj od daleč. Nekaj let nisem smel slišati besede Slovenski oktet. Rana, ki so mi jo zadali, je preveč skelela in žge še danes. Šele zdaj vem, kako težko je odpuščati, pozabiš pa nikoli. Posebno ne, ker so se krivice še nadaljevale... Osebne stike sem ohranil samo z Lipuščkom. Srečevala sva se pogosto. Njegova tragična smrt me je globoko prizadela. Bilo je res mučno: ko sem po vaji z zborom srednje glasbene šole prišel domov in odprl vrata v stanovanje, sem zaslišal njegov glas »Ne jokaj, ljubica...« Stopil sem v sobo in na ekranu zagledal njegovo sliko v žalnem okviru. Zajokal sem. Kot otrok. Tisti hip mi je bilo jasno, da okteta, kakršen je bil z Janezom, še dolgo ne bo, ali pa nikdar več.
Prav zaradi tega vas najbrž vežejo na uspehe in doživetja iz teh časov močni spomini.
To pa, vsekakor, da, gotovo. O zmagoslavnih nastopih po Tržaškem sem že pripovedoval. Potem smo začeli osvajati Evropo. Povsod smo dobili izvrstne kritike. V državah, v katerih smo gostovali, so Slovenski oktet postavljali za vzor domačim zborom. Leta 1955 je na koncert v Trstu prvič prišel tudi dirigent opernega orkestra in zbora Verdi Luigi Toffolo in oktetu osebno čestital.
Izjemno je bilo doživetje na tekmovanju v Llangollenu v Angliji. Oktet je nastopil štirikrat, na dveh tekmovanjih in na dveh koncertih. Tekmoval je v dveh disciplinah: z umetno in z ljudsko pesmijo. Že med tekmovanjem je prevladalo mnenje, da je to najboljši ansambel nasploh. Toda komisija nam ni prisodila prvega mesta, ker je ugotovila, da sta v našem sestavu dva profesionalna pevca, tekmovanje pa je bilo namenjeno amaterjem.
Med snemanjem za BBC, ki je potekalo v neki stari gotski kapeli, je prišel v studio neki angleški dirigent in me vprašal, kje so še drugi pevci. Odgovoril sem mu, da smo to vsi. Nakar je začudeno pripomnil, da je mislil, da nas je najmanj trideset.
Od vseh je bila najbolj veličastna turneja po Kitajski. Ko nas je prišel v Ljubljano poslušat kulturni ataše kitajskega veleposlaništva v Beogradu, sem ga vprašal, kakšen program želijo imeti. »To pa je popolnoma vaša stvar,« mi je odgovoril. Atašeja sem tudi prosil, naj mi pošlje eno ali več kitajskih ljudskih pesmi. Poslal mi jih je 90 (enoglasnih), vse s klavirsko spremljavo v originalnem jeziku in z angleškim prevodom. Izbral sem pesem Cai na jao in prosil prof. Lipovška, da mi je napisal aranžma. Pesem je solistično pel Lipušček, drugi so ga mrmraje spremljali. Pesem poje o dekletu, ki prebiva s svojo mamo v samotni hiši, mimo nje pa vsak dan žene svoje ovčice na pašo mlad pastir. Dekle mu je vsak dan bolj všeč. Po vsakem koncertu smo pesem dodajali kot poklon kitajskemu občinstvu. Uspeha ni moč opisati z besedami. Na moje vprašanje, zakaj so ljudje tako navdušeni nad njo, mi je prevajalec odgovoril, da smo izbrali pesem, ki je v vsej deželi najbolj priljubljena.
In še zanimivost: v Beli krajini je doma pesem z enakim motivom: V bregu stoji žuta kuča ta, ta, ta; v njej prebiva stara majka ta, ta, ta; ona ima eno hčerko to, to, to; ona ima žute lasi ti, ti, ti; ona ima črne oči ti, ti, ti ...
Kitajska nas je sprejela kraljevsko. Take pozornosti – v vseh pogledih – nisem ne prej ne pozneje v življenju doživel nikjer na tem božjem svetu. Namestnik ministra za kulturo me je vseskozi vabil, naj ostanem vsaj dve leti pri njih in ustanovim zborovsko šolo (ponujal mi je 800 dolarjev mesečnega honorarja), a jaz sem si želel samo čim prej domov.
Na poslovilnem koncertu se je zunanji minister Ču En Laj vsakemu od nas posebej zahvalil in z vsakim nazdravil. Sledil je kratek koncert, na katerem so nastopili najprej naši solisti in oktet. Vrstni red nastopajočih so določili oni in z njim dali tudi svojo oceno (od slabih do najboljših). Največji aplavz je požel oktet, moral je celo dodajati.
Prof. Janez Bole, kako si razlagate fenomen Slovenskega okteta?
Premišljujem, še danes nenehno premišljujem o tem. Dobro se zavedam, kaj so oktetu – in meni še posebno – priznali kritika in ljudje. Kritiki so mi vedno pomagali pri mojem težkem delu, in ko so fantje brali navdušena poročila o svojem petju, so spoznavali, da delamo prav, da smo na pravi poti. Spoznali so vrednost takega muziciranja, kot smo ga izvajali, in uvideli, da vodi k uspehu.
Pojav tega fenomena pa resnično zadeva slovensko glasbeno kulturo. Mi smo obrnili novi list v razvoju slovenske zborovske kulture. V Sloveniji je po vzoru Slovenskega okteta nastalo nad sto oktetov. Pri dobrih pevcih smo zbudili in prebudili zavest in nov občutek za vrednote, kot kaj pomeni pravilno in kakovostno predstavljena glasba. Slovenski oktet je pokazal, kaj pomeni za vzgojo naroda takšen vrhunski ansambel, ki je predramil vso Slovenijo, ker je dvignil kulturo zborovskega petja. Slovenski oktet je že s prvim koncertom oznanil, da je z novim ansamblom nastalo nekaj, čemur lahko rečemo mejnik slovenske pevske kulture. In ta nova pevska kultura je slonela – in sloni še danes – na izboru pesmi, torej na sporedu, in na kakovosti izvajanja. Slovenski oktet je vrnil ljudstvu pesmi, kot so Nocoj pa, oh, nocoj in Pa se sliš, po zaslugi svojega vrhunskega petja pa je obiskal vseh pet celin sveta. Prek njegovih plošč, ki so izšle v več tisoč izvodih, je Evropa že leta 1954 spoznala Slovenijo.
Slovenski oktet je bil in ostaja še dandanašnji najboljši kulturni ambasador Slovenije v svetu.
(Ljubljana, 6. julija 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
umetniški vodja
Valens Vodušek
V Slovenskem oktetu: 1957–1972
Umetniški vodja Slovenskega okteta od leta 1957 do 1972
Dr. Valens Vodušek se je rodil leta 1912 in umrl leta 1989. Bil je etnomuzikolog, glasbenik in kulturni delavec. Sicer je bil po svoji osnovni izobrazbi pravnik, a ga je ljubezen do glasbe že zelo zgodaj usmerila v raziskovanje slovenskega ljudskega glasbenega izročila, ki mu je ostal zvest vse do smrti. Od leta 1955 do 1982 je bil predstojnik Glasbenonarodopisnega inštituta Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Bil je pronicljiv znanstvenik in raziskovalec ter humanist širokih obzorij.
Slovenska kulturna javnost je Voduška bolj poznala kot kulturnega delavca. Pred vojno je pisal operne in glasbene kritike, v letih od 1945 do 1951 je vodil zbor Slovenske filharmonije, od 1951 do 1957 je bil direktor ljubljanske Opere.
Izjemno odmevno je bilo njegovo delo pri Slovenskem oktetu, katerega umetniški vodja je bil od 1957 do 1972. V tem času je Slovenski oktet dosegel umetniški vrh, razpoznavnost in vrhunsko interpretacijo umetne in ljudske vokalne glasbe.
Dr. Valensa Voduška je za Slovenski oktet pridobil tedanji organizacijski vodja skupine Boris Trampuž. Z Voduškom sta sodelovala že pred drugo svetovno vojno v Maroltovem Akademskem pevskem zboru. Dr. Vodušek je s svojim temeljitim in poglobljenim načinom dela utrdil in razširil oktetov program; gradil je na ljudski pesmi, ki so jo člani Slovenskega okteta prinesli s seboj iz drugih, še predvojnih zborovskih zasedb, v katerih so peli. Slovenska ljudska pesem je v Slovenskem oktetu dobila odličnega predstavnika in utemeljitelja. Leta 1960 so oktet zapustili trije ustanovni člani, brata Roman in Tone Petrovčič in Artur Šulc, ki je kmalu nato umrl. Umetniški vodja je posebej prevzel skrb za delo z novimi člani in delo s celotnim ansamblom, ki je bilo tako plodno, da je Slovenski oktet že mesec dni po obnovi obvladal koncertni program na pamet in je lahko nepretrgoma nadaljeval koncertno dejavnost. Umetniška zmogljivost se je pokazala že poleti leta 1960 s koncertom na poletnih igrah v Dubrovniku, na turneji po Češkoslovaški in pozimi na evropski turneji po Danski, Zahodni Nemčiji in Franciji.
Ko so v Slovenski oktet vstopili Danilo Čadež, Jože Kores, Peter Ambrož in Peter Čare, praktično ni bilo glasovne omejitve ne v višino ne v nižino, kar je znal Valens Vodušek izkoristiti za kakovostno in publiki dopadljivo podajanje pesmi. Na to kažejo odlične kritike iz tega obdobja.
V zbornik »Valens Vodušek – Etnomuzikološki članki in razprave« je Marjan Štefančič prispeval svoje pričevanje (str. 298), v katerem med drugim pravi: »Tudi spomini članov okteta iz tega časa pričajo, kako plodno je bilo delo z dr. Voduškom. Potem ko so bile pesmi umetniško postavljene in smo jih znali na pamet, je spremljal njihovo izvajanje doma in na turnejah, kolikor se jih je mogel udeleževati z nami. Poslušal je v dvorani in potem vse sproti dopolnjeval. Pri pripravi na koncerte ni utrjeval celotnega programa, ampak je vzel v obdelavo posamezno pesem, da smo ji dali svežo podobo. Tako ni bilo dolgočasnega ponavljanja in utrjevanja, saj je znal svoja opažanja in zamisli prepričljivo povedati, čeprav dirigent ni bil.
Veliko je dal tudi na uglaševanje glasov, zato se je posameznim skupinam posvečal še pred vajami celotnega ansambla. Občudovali smo njegov odnos do zborovske glasbe. K delu je pristopal zelo študiozno in je natančno vedel, kaj hoče. To kažejo še njegove priredbe ljudskih in umetnih pesmi, posebno tujih, saj mu je pri tem pomagalo bogato znanje tujih jezikov. S turnej se ga spominjamo kot družabnega in prijaznega gospoda. Skrbel je za dobro počutje med člani in še posebej za točnost, ki smo se je pod njegovim vodstvom vsi radi držali.«
V istem zborniku je svoje vtise o skupnem glasbenem življenju z dr. Valensom Voduškom zbral tudi Danilo Čadež (str. 296): »Pravo znanstvo z gospodom Voduškom seže v januar leta 1966. Takrat je namreč preminil znani slovenski tenorist in gibalo Slovenskega okteta Janez Lipušček. Oktet naj bi čez nekaj mesecev odšel na turnejo po Združenih državah Amerike. Bil sem vabljen na avdicijo v Glasbenonarodopisni inštitut, kjer je imel vaje Slovenski oktet. Znašel sem se na preizkušnji pred strokovno komisijo, ki so jo sestavljali: dr. Valens Vodušek, prvi predsednik okteta ter takratni predsednik Bogdan Pogačnik. Po uspešni avdiciji sem se iz Primorske, kjer sem več let delal kot ravnatelj glasbene šole v Novi Gorici, vrnil nazaj v glavno mesto. Tako rekoč na vrat na nos sem postal pevec Slovenskega okteta in učenec dr. Valensa Voduška. Spomnim se, kako je s profesionalnim nasmeškom potrdil moje članstvo, ko je preizkušal barvo mojega glasu med stebroma slovenskih tenoristov, kot sta bila Rudolf Francl in Gašper Dermota.
Kot član okteta sem začel podrobno spoznavati Voduška. S spoštljivo intelektualno mirnostjo oz. držo je bil prav on tisti, ki je v obdobju vodenja okteta dajal svojstven pečat glasbeni rasti ansambla... Pri oktetu je deloval avtoritativno in je bil zahteven. Hkrati smo ga spoštovali zaradi njegove človeške skromnosti. Sam je ugotavljal, da je premalo glasbenih del za moške ansamble. Kar na tiho so na naše pulte prihajale njegove priredbe glasbenih del, predvsem Gallusa. Mnogi naši zbori zdaj pojejo prav Voduškove priredbe. Posebno pa se je izkazal v poznavanju ljudskega melosa. Prav z njim je Slovenski oktet predstavil največ ljudskih in ponarodelih pesmi s pravo mero kantilene, zaradi katere smo želi toliko odobravanja doma in v tujini. Od nas je prav v teh elementih zahteval največjo disciplino.
S ponosom lahko zatrdim, da je bil Glasbenonarodopisni inštitut na Wolfovi ulici prava kovnica doslednega petja, interpretacij in velikih uspehov... Večkrat pa ga sploh ni bilo na vaje. Takrat smo vedeli, da se je umaknil v samoto Bohinja, kjer je v Ukancu imel nekakšen intimni 'azil', da bi se spočil. S težavo se je vračal v mestni vrvež. S Kozlevčarjem nama ni bilo prijetno, ko sva ga morala iskati in mu kaliti mir v naravi. A to sva morala storiti, kajti brez njega ne bi bilo poti naprej.«
Valens Vodušek je Slovenski oktet vodil petnajst let. Bogdan Pogačnik pravi, da je »s svojim prefinjenim posluhom in znanjem Slovenski oktet zbrusil v zares ljudski, pa tudi zares reprezentativni ansambel. Poleg tega je imel srečo, da so v času njegovega vodenja peli v oktetu nekateri zares močni glasovi, nekateri operni in ljudski pevci s trdno osnovo, čeprav mu je tudi to včasih delalo preglavice in mu zapletalo sicer zamišljeni stilni program« (Revija STOP, 19. junija 1980).
Ko je začelo pokati po šivih in so postajali nesporazumi vse globlji, je dr. Valens Vodušek dal odpoved. Toda pevci so ga še naprej spoštovali in njegovo delo, mnoge pesmi, ki so jih naštudirali pod njegovim vodstvom, je Slovenski oktet še in še nosil s sabo po svetu in jih ponujal ljudem vseh jezikov, ras, ver in barve kože.
In mnoge med njimi so v zlati zakladnici Slovenskega okteta in jih poje še danes.
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
umetniški vodja
Darijan Božič
V Slovenskem oktetu: 1972–1974
Umetniški vodja Slovenskega okteta od leta 1972 do 1974
Prof. Darijan Božič se je rodil v Slavonskem Brodu na Hrvaškem leta 1933.
Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je iz kompozicije diplomiral leta 1958, iz dirigiranja pa leta 1961. Izpopolnjeval se je tudi v Parizu in Londonu. Bil je ravnatelj Slovenske filharmonije in ravnatelj Opere in baleta SNG v Ljubljani.
Spomladi leta 1972 ga je Danilo Čadež pritegnil k Slovenskemu oktetu. Čeprav je bil mlad, si je med pevci kmalu pridobil potrebno avtoriteto. Glavna dilema, na katero je naletel v ansamblu, je bilo razhajanje med profesionalno kakovostjo in izredno zahtevno vlogo, ki jo je opravljal Slovenski oktet, ter njegovo amatersko organizacijsko osnovo. Zaradi teh okoliščin rednega denarnega dohodka ni bilo, prof. Božič pa je živel od svojega svobodnega poklica, zato se je po dveh letih prijateljsko poslovil od okteta.
Z oktetovci je vsekakor izredno rad delal. Sam je dejal, da »to niso glasovi, to so inštrumenti«.
Kot inštrumentalist in skladatelj avantgardne smeri je v Slovenski oktet vnesel smisel za ritem in za organizirano logiko. V kratkem času sodelovanja je Slovenski oktet naštudiral tudi njegovo skladbo Ave Marija, ki je bila priljubljena pri poslušalcih in jo je oktet redno izvajal.
Oktet je pod njegovim vodstvom naštudiral tudi skladbo Marijana Gabrijelčiča Vetri v polju, ki jo je – čeprav je zelo zahtevna tako za izvajalca kot za poslušalca – tolikokrat izvajal, da je postala del železnega repertoarja Slovenskega okteta in... poslušalcev.
Prof. Božič, s Slovenskim oktetom ste delali dve leti. Kaj trajnega je pustilo v vas to obdobje?
Takrat sem bil direktor Slovenske filharmonije; oktetovci so prišli k meni z idejo, da bi jih vodil. Prepričali so me, a smo se domenili, da prevzamem le za občasno vodenje. Potem pa me je zagrabilo in sem delal z veseljem. Z njimi sem hodil tudi na turneje, kajti mnenja sem, da mora dirigent biti zraven, ko oktet poje, in mora hoditi tudi na turneje. Za neko turnejo po Italiji, ki je bila tudi politično pomembna, so me celo klicali na sekretariat za zunanje zadeve in mi zabičali, da se je moram udeležiti.
Kratkotrajno vodenje Slovenskega okteta je nekaj trajnih občutij gotovo pustilo v meni. Po orientaciji sem bolj orkestrski dirigent in zato nekaterim ni šlo v račun, da inštrumentalist dela z vokalnim oktetom in to tako visoke kakovosti. Toda – če so me povabili, zakaj ne bi sprejel!
Takrat je veljalo, da so zboristi svet zase, orkestraši pa svet zase. Pevci so bili v podrejenem položaju češ, poješ lahko, tudi če ne poznaš not. Jaz pa sem ugotovil, da so pevci v oktetu peli kot inštrumenti. Zame je bilo veliko presenečenje, ko sem odkril, da je človeški glas zmožen toliko kot inštrument. Ugotovil sem tudi, da je Slovenski oktet sicer dober ansambel, ampak nesrečen, ker ni bilo možnosti za profesionalizacijo.
Sami ste izjavili, da to niso glasovi, da so inštrumenti. Kako so se na vaše umetniško vodenje odzivali ti inštrumenti?
Peli so že naštudirani repertoar. Razložili so mi, kako ga pojejo, in tisto, kar so znali, je bilo odlično naštudirano in izvedeno.
Sam pri sebi sem razmišljal, da bi moral Slovenski oktet peti tudi moderniste, vendar ni bilo govora, da bi se lotili študija zahtevnega avantgardnega programa, ker časa za to sploh ni bilo.
Pevci so delali amatersko, peli pa vrhunsko. Na vaje so prihajali po rednem delovnem času v službah, veliko prostega časa je šlo za nastope, koncerte in turneje.
Nenavaden se mi je zdel odnos države do takšne skupine – zahtevala je dovršenost, zanjo pa ni mogla dati ničesar.
Kar se pa mojega dela tiče, so se pevci nanj odzivali zelo dobro. Nisem imel pripomb. Za tisto dobo je bil oktet perfekten in za sprotno delo smo se odlično ujeli.
Na daljše sodelovanje pa nisem mogel misliti; starostna razlika med skupinami pevcev v ansamblu je bila velika – morda bi bilo treba sestav spremeniti, tudi za študij drugačnega repertoarja po moji zamisli. Toda gmotne osnove za to ni bilo in tudi sam, ker sem živel od glasbe, se na občasne dohodke nisem mogel zanašati.
V čem je razlika pri delu z vrhunskim inštrumentalnim ansamblom in vrhunskim pevskim ansamblom?
Pri inštrumentu ni omejitev, izvajalci morajo izvajati vse. Pevec pa je odvisen od glasu in od naravnih danosti.
Kljub kratkemu obdobju ste napisali ali priredili veliko skladb za Slovenski oktet. Na kaj ste bili najbolj pozorni, ko ste ustvarjali za oktet, ki ste ga sami vodili?
Vsak glas posebej sem slišal in ga poznal; poznal sem obseg, zmožnosti, obstoj gluhih con; pisal sem za te ljudi, za pevce, ki sem jih poznal do potankosti. Oktet je imel že izdelan repertoar in ga ni imelo smisla spreminjati. Komu na čast bi delal revolucijo?
Priredbe pa sem pisal pevcem na kožo in sem bil zelo zadovoljen z njihovim izvajanjem. Najbolj znana, kaže, da tudi najbolj uspešna, je bila priredba Schubertove »Ave Maria«... nato pa še koroška ljudska »Pojdam u rute« v pevski obliki, kot so jo peli Selani; izkoristil sem visoko nastavljeni tenor Danila Čadeža, dodal še recitirajoči ženski glas in je v polni dvorani Cankarjevega doma izzvenela zelo pretresljivo. Zelo dobro pa se spominjam tudi »Drumelce« – solistični del je pel Peter Ambrož –, ki je postala tudi zelo pri- ljubljena pri poslušalcih.
Ste se s pevci ujemali ali je bilo v zvezi s sporedi, interpretacijo, načinom dela veliko diskusij?
Nismo dosti razpravljali. Ko smo postavili smernice programa, smo se še o tem in onem pomenili, nato smo peli. Člani okteta so bili ubogljivi, poslušni, korektni in spoštljivi. Pred vajo in po njej je bilo veliko smeha in šale, ko pa smo enkrat začeli, je bil odnos zelo akademski. Spominjam se, da so na moje vaje hodili pevci in dirigenti poslušat, kako delamo. To je bilo posebno priznanje in zadoščenje, v brk tistim, ki Slovenskega okteta niso marali.
Kaj ste najbolj občudovali pri Slovenskem oktetu in kaj vas je najbolj motilo?
Pri pevcih Slovenskega okteta sem občudoval stopnjo zborovskega znanja; takrat sem v tem ansamblu lahko enačil glas inštrumentu v orkestru. Kakršnekoli note so dobili v roke, so peli. Oktet je bil lahko vzorec za takšno delo. Motil pa me je amaterski pristop k organizaciji dela. Zaradi razlike v letih med člani je bila vedno trzavica, ali se bo kaj spremenilo, kaj zamenjalo, ali ne. To je stopnjevalo občutek nelagodnosti.
Vaše mnenje o delu in pomenu Slovenskega okteta in o njegovi vlogi na današnjem pevskem prizorišču doma in po svetu.
Težko bi sodil, ker sem izgubil stik s pevsko sceno. Sodim lahko le oktet v svojem času, ko sem z njim delal, ko sem ga poznal. Takrat je bil enkraten. Mejo, kaj se z zborom lahko zmore, je potisnil zelo visoko. Takrat je bil oktet enkraten, zato je imel uspehe po vsem svetu. Presenetljivo je bilo tudi dejstvo, da so vedno vsi pevci peli; nisi vedel, ali je kdo bolan, prehlajen, ali ima vročino, ali je glasovno nerazpoložen. Nikoli ni noben koncert ali nastop odpadel zaradi bolezni katerega od pevcev.
V operi pa je povsem drugače; že takrat, ko načrtuješ predstavo, moraš misliti na rezerve.
Slovenski oktet pa je pel in zadovoljen sem, da poje še danes ...
(Gradišče nad Pijavo Gorico, 21. julija 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
umetniški vodja
Anton Nanut
V Slovenskem oktetu: 1974–1999
Umetniški vodja Slovenskega okteta od leta 1974 do 1999
Maestro Anton Nanut se je rodil v Kanalu ob Soči leta 1932. Glasbeno nadarjenost je pokazal že v otroštvu, saj je z enajstimi leti kot zborovodja in organist nadomestil očeta, ki so ga okupatorji odgnali v koncentracijsko taborišče. Dirigiranje je študiral pri profesorju Danilu Švari na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot mlad dirigent je vodil zbor Slovenske filharmonije, leta 1958 je prevzel dubrovniški mestni orkester, v letih od 1975 do 1980 je bil šef dirigent orkestra Slovenske filharmonije, v letih od 1981 do 1998 pa šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Oba osrednja slovenska orkestra je vodil na številnih koncertnih turnejah v tujini, med drugim večkrat v ZDA, na festivalih Varšavska jesen, Praška pomlad, na beneškem Biennalu in na prireditvi Trieste contemporanea. Z ansamblom ljubljanske Opere je izvedel in posnel celotno opero Črne maske Marija Kogoja. Kot šef dirigent in umetniški vodja Simfoničnega orkestra RTV Slovenija je izvedel in posnel večji del simfoničnega opusa slovenskih skladateljev, z orkestrom pa je posnel tudi 150 zgoščenk s skladbami železnega repertoarja, ki so prejele odlične ocene strokovne kritike. Posebej so cenjene njegove interpretacije glasbe Gustava Mahlerja. Sodeloval je z vsemi pomembnimi slovenskimi skladatelji in poustvarjalci in tudi z vrsto uglednih mednarodnih solistov.
Osemnajst sezon je sestavljal program koncertnega ciklusa Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. V okviru zelenega abonmaja Simfonikov RTV Slovenija je prvič v Sloveniji izvedel vrsto temeljnih partitur sodobne glasbe in vodil mnoge navdušujoče izvedbe velikih del glasbene umetnosti. Vse te izvedbe nosijo pečat njegove velike osebne energije in glasbene ustvarjalnosti. Z orkestrom stalno sodeluje tudi po upokojitvi. Leta 2002 je postal njegov častni dirigent.
Anton Nanut je v tujini najbolj znan slovenski dirigent. Do zdaj je dirigiral 197 tujim orkestrom, med njimi tudi tako uglednim, kot so Leningrajska filharmonija, orkester Državne kapele iz Dresdna, orkester Suisse romande iz Ženeve, Varšavska filharmonija, Praška filharmonija, orkester Zahodnonemškega radia, orkester Južnoameriškega radia, simfonični orkester iz Moneterreya, Dunajski simfoniki, Budimpeštanska filharmonija, Orkester Valonskega radia, orkester Teatra Colon v Buenos Airesu in prav vse italijanske simfonične orkestre. Je umetniški direktor filharmonije v italijanskem Vidmu in stalni gostujoči dirigent Nemškega komornega orkestra iz Frankfurta.
Ustanovil je festival Kogojevi dnevi v Kanalu, ki je pod njegovim 20 let trajajočim programskim vodstvom postal ena najbolj svetovljanskih glasbenih prireditev v Sloveniji.
Anton Nanut je bil ustanovitelj in prvi dirigent Primorskega akademskega zbora Vinko Vodopivec leta 1954 v Ljubljani.
Kot profesor dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani je vzgojil vrsto odličnih mladih dirigentov, ki uspešno delujejo v Sloveniji in na tujem.
Prejel je nagrado Prešernovega sklada za interpretacijo Beethovnovih del, Bevkovo, Župančičevo in Betettovo nagrado, za svoje delo na Hrvaškem pa nagrado Milke Trnine, nagrado mesta Splita, visoko državno odlikovanje Republike Hrvaške in jugoslovansko nagrado Lira, leta 2011 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Delovanje Antona Nanuta je v zadnjih desetletjih neizbrisno zaznamovalo slovensko glasbeno življenje. Polnih 25 let je bil umetniški vodja Slovenskega okteta v najbolj uspešnem obdobju tega vokalnega ansambla.
Maestro Nanut, kako ste gledali na Slovenski oktet, preden so umetniško vodstvo ponudili vam?
Kot vsem Slovencem je bil tudi meni Slovenski oktet vzor prepevanja, v prvi vrsti prepevanja slovenskih umetnih in narodnih pesmi. Navduševali so tudi z izvedbami klasičnih avtorjev takšnega formata, kot so Čajkovski ali Rahmaninov, ali pa z izvajanjem črnskih duhovnih pesmi.
Slovenski oktet sem spremljal in bil nanj ponosen, ker je vsako leto nastopal na poletnih igrah v Dubrovniku. Ko sem se iz Dubrovnika preselil v Ljubljano, ker sem postal glavni dirigent orkestra Slovenske filharmonije, na Akademiji za glasbo pa naslednik Danila Švare, so me poiskali in sprejel sem umetniško vodstvo.
Katera je bila pravzaprav glavna spodbuda, da ste sprejeli umetniško vodstvo Slovenskega okteta?
Z zborovskim petjem sem se ukvarjal že od mladosti. Že v mladosti sem vodil pevske zbore, predvsem moške. Petje me je navduševalo; kot študent sem ustanovil PAZ Vinko Vodopivec. Ponudba za umetniško vodstvo Slovenskega okteta me je zato zelo razveselila. Moram pa povedati, da je bil začetek s Slovenskim oktetom težak, ker sem moral ansambel v umetniškem smislu in po interpretacijski plati bolj poenotiti. Podrobno sem se lotil tudi tehničnih izvedb skladb, ki smo jih peli. V oktetu so bili veliki talenti, pesmi so izvajali izjemno občuteno; toda v samih pesmih je bilo nekaj napak, sicer za izvajanje nepomembnih, ki sem pa jih hotel jaz na vsak način odpraviti. To mi je uspelo doseči pri izvajanju umetnih pesmi. Pri narodnih skladbah pa sem jim pustil pri izvajanju precejšnjo svobodo, čeprav sem jih skrbno »kontroliral«.
Rekel bi tako: pevci so peli, kot sem hotel jaz, mislili pa so, da pojejo po svoje. Da smo dosegli tako subtilno sodelovanje, je bilo potrebnega res veliko dela. Vaje smo imeli od štiri- do petkrat na teden, a ni bilo vse posvečeno samo vajam, veliko je bilo pogovorov, razglabljanj in premišljevanj v tej smeri.
Sodelovanje je bilo torej zelo uspešno. Pod mojim vodstvom je Slovenski oktet veliko snemal in opravil mnogo turnej. Meni je bilo sicer težko, ker zaradi službenih obveznosti nisem mogel potovati z njimi na turneje, razen seveda redkih izjem. Od tistih, ko sem bil zraven, pa mi je najbolj ostala v spominu Afrika.
Katero je bilo glavno vodilo pri izbiri pesmi in sestavi sporedov?
Moral sem predvsem slediti njihovim željam. Če je bil prvi del sporeda takšen, da je bilo v njem več mojega vpliva, potem smo drugi del sporeda sestavili tako, da so se lahko izkazali izredni solisti, ki smo jih imeli v ansamblu.
Na mednarodnih koncertih je bilo treba paziti, da smo vključili v spored poznana dela svetovnih avtorjev. V poštev sta prišli tudi renesansa in klasika. Pri tem smo se vedno zavedali, da naš ansambel ni bil posebno ustrezen za takšne vrste program, kajti glasovi so bili denimo za renesanso malo pretežki, in če bi se dosledno poskušali oklepati stilskih obdobij (Gallus), bi trpel drugi del sporeda. Te vrste pesmi pojejo ansambli, ki so specializirani na renesančno glasbo. Zato smo morali poiskati nekakšen kompromis in dati več poudarka tistemu delu sporeda, kjer smo se res lahko izkazali.
Slovenski oktet je bil na primer odličen interpret pravoslavne liturgije, ki se prepeva bolj sproščeno. Pripravili smo tudi celo ploščo makedonskih avtorjev in jo z velikim uspehom predstavili v Ohridu.
S pravoslavno liturgijo pa je oktet dosegel največji uspeh z Nicolaiem Geddo. Pravoslavno liturgijo največkrat povezujemo z rusko ali srbsko tovrstno glasbo. Makedonci pa so hoteli dokazati, da imajo razvejeno in samostojno tradicijo pravoslavne liturgije, ki je drugačna od srbske. Tudi pri starocerkveni slovanščini je nekaj razlik v zapisovanju v srbščini ali makedonščini. Da smo te nianse razčistili, preštudirali in nato pesmi pravilno izdelali, smo porabili kar nekaj časa in me je stalo nemalo truda. Bilo pa je izredno uspešno.
Na gostovanjih smo sporede sestavljali tako, da so zadovoljili poslušalce kraja, kjer smo gostovali. No, iz tiskanih sporedov je dovolj razvidno, kaj vse smo peli: slovenske avtorje, pa Mozarta, Rahmaninova, Čajkovskega, Schumana, Gallusa, Di Lassa, Monteverdija in še in še do zelo kakovostnih priredb mojega predhodnika dr. Valensa Voduška.
Kar zadeva slovensko umetno pesem, pa smo imeli kar nekaj skladateljev, ki so dobro poznali sestav Slovenskega okteta in so pisali izrecno zanj. Naj jih kar naštejem, čeprav bom koga pozabil: Uroš Krek, Vilko Ukmar, Rado Simoniti, Marijan Gabrijelčič, Danilo Švara, Lojze Lebič, Ubald Vrabec, Pavle Merku, Darijan Božič, Jakob Jež... Zato je tudi Slovenski oktet s to vrsto literature dosegel velike uspehe.
Na kaj ste bili najbolj pozorni pri interpretaciji?
Vedno sem izhajal iz zahtev komponista. Poskušal sem ugotoviti, kako si je izvedbo skladbe zamislil in zaželel skladatelj. Če so bili skladatelji še živi, sem imel delo olajšano in sem vzpostavil stik z njimi. Pri grajenju interpretacije skladbe sem sledil v prvi vrsti glasbeni liniji, tako pri formi kot v izrazu. Na začetku, ko sem komaj sprejel Slovenski oktet, so bili pevci pod vplivom nekaterih besed v tekstu; govorim o slovenskih besedilih. Seveda so poudarki na besedilu važni, a če pride do ekscesov, pretiravanja, uničijo glavno izpovedno linijo muzike. Na to je bilo treba Slovenski oktet opozoriti, saj so imeli to naštudirano že od prej. Povedal bom stvaren primer: pesem Na trgu skladatelja Vasilija Mirka – pri tej pesmi sem skrbel, da je bila glasbena linija zelo čista. Nikoli nisem bil privrženec pretiranega sentimentalizma. Če poudarek ne sloni na čustvenosti, potem se je treba temu izogniti. Po uvodnem tenorskem »Noč trudna ...« ne gre »... molči« nategovati v nedogled in jo naphati z nepotrebno in odvečno čustvenostjo. Pesem mora »teči«, kot je v navodilih na partituri napisal Mirk. Podobno je pri Gerbičevem »Rožmarinu«.
Najbolj značilen primer »zmrcvarjenosti« je pri pesmi »Buči, buči, morje Adrijansko!« To je dramatična pesem in forte mora biti forte! Ali pa vzemite »Večerni ave« – če je formalno skladba čista, zakaj bi bilo potemtakem treba to strukturo »onesnažiti« z nepotrebnimi izbruhi ?! To se je pri teh romantičnih skladbah velikokrat dogajalo.
Nekateri naši kritiki so poudarjali: »Nanut prenaša inštrumentalno izkustvo na zborovsko izvajanje.« Neko pesem lahko zapojete različno, ampak – če dirigent ne izkoristi tistega, kar želi skladatelj, ne bo interpretirana tako, kot bi v resnici morala biti.
Pri Slovenskem oktetu so imeli pevci takšne glasove, da se je to dalo narediti. Lahko smo ustvarjali izrazite dinamične razpone. To je bilo sicer tvegano, predvsem na koncertu, kjer je bilo treba interpretirati različne stile in obdobja in koncert pripeljati do konca.
Toda, Slovenski oktet ni opeval, temveč je pel, pel v pravem in globokem smislu te besede.
Katere prvine zborovskega petja Slovenski oktet razlikujejo (delajo drugačnega) od drugih oktetov in preostalih zborov, predvsem vrhunskih?
Slovenski oktet je imel v zlatem času izpovedno moč; ta izpovedna moč je bila tako prepričljiva, da je bila prav v tem razlika. Toda tudi oktet ni mogel nekaterih del tako dobro izvajati kot nekateri vrhunski zbori, denimo komorni zbor Ave. Gre preprosto za to, da določene skladbe ustrezajo izključno in samo številčno bolj krepkim skupinam.
Vendar pa – Slovenski oktet je imel čudovite glasove, ki so bili prepoznavni. Njihova prepoznavnost se je poistovetila z nekaterimi solističnimi vloga- mi, ki so jih poslušalci, pa tudi kritika, povezali s tistim obrazom, tisto držo na odru, tisto barvo glasu. Primer, ki velja za vse: Ribn'čan Urban je Tone Kozlevčar in Tone Kozlevčar je Ribn'čan Urban. Tako je – to je prepoznavnost glasu skozi solistično vlogo.
Z druge strani pa je bil Slovenski oktet tudi zelo dober izvajalec ljudskih pesmi drugih narodov, ruskih, čeških, srbskih, hrvaških, makedonskih, torej v prvi vrsti slovanskih. Tudi po tem je bil razpoznaven; po izpovedni moči in po tehnični plati izvedbe.
Koliko se je zborovsko petje spremenilo v vašem 25-letnem obdobju pri Slovenskem oktetu; kakšno je danes, ko ga lahko preverjamo z zelo precizno tehnologijo?
Ne moremo govoriti o precizni tehnologiji. Mi pri Slovenskem oktetu smo tudi poskušali nekoliko drugače, a se ni obneslo; ni bilo dobro za Slovenski oktet. Majhne skupine, predvsem inštrumentalni ansambli, snemajo na več različnih kanalov, potem pa mešalec tisto postavi in izpelje skladbo na mešalni mizi. Takšen posnetek nima nobene zveze z realnostjo. Oktet je vedno snemal scela, vedno so skladbo peli vsi skupaj. Snemanje posameznikov na več kanalov so odklanjali sami člani ansambla, ker so menili, da tako »zmiksana« skladba ni realni kazalec nekega stanja in sposobnosti izvajanja. Takšni posnetki delujejo bolj učinkovito po tehnični strani, ker so umetno ustvarjen dosežek.
Celo življenje sem povezan z vokalno glasbo. Bil sem predsednik žirije na tekmovanju Naših zborov v Mariboru. Na enem od teh tekmovanj sem vztrajal, da se podeli zlato medaljo zboru Obala iz Kopra. To je bilo za pevce presenečenje, ker niso pričakovali zlate kolajne. Ko so na slavnostnem koncertu zapeli pesmi zunaj tekmovalnega sporeda, je bil zbor pol manj učinkovit. Očitno so bili pripravljeni samo na program tekmovanja, zato da si priborijo čim boljšo uvrstitev. Ocenjevanje na tekmovanjih ni prava legitimacija uspešnosti zbora. Nekateri se na tekmovanju dobro izkažejo, na koncertu pa je potem vse skupaj plehko. Menim, da je poglavitno, da zna zborovodja oceniti, kakšen glasovni material ima na razpolago, in da izbere skladbe, ki jih s tem materialom lahko izvaja. Če hoče predstaviti skladbo, ki je zbor ni sposoben izvesti, potem je že kapituliral, on sam in zbor še bolj. Kar pa se mi zdi zelo dobro, je dejstvo, da zbori skrbijo za tehniko petja.
Težko je danes oceniti, kakšno je stanje zborovskega petja v Sloveniji, kajti potem ko sta utihnila zbor Slovenske filharmonije in radijski Komorni zbor, Slovenija ni imela več pravega zbora za oratorijsko petje. Še največ je dosegla s Slovenskim komornim zborom in zborom Consortium musicum, ki sta bila oba pod istim vodstvom in sta bila tudi uspešna.
Slovenski oktet je bil nekaj drugega. Bil je na pol poti med narodnim ansamblom in profesionalnim ansamblom. Po potrebi je lahko tudi utelesil duh, zvok, pečat in razpoloženje klapskega petja, ki se je v dobi, ko sem jaz vodil oktet, tudi močno razvilo v Dalmaciji.
Slovenski oktet je v sebi združeval moment narodnostne identitete, kolikor se je lahko pojavljala takrat v Jugoslaviji, obenem pa je bil podoba Slovenije in Jugoslavije doma in v svetu. S tega vidika se je lahko takrat predstavil vsakemu politiku, ki je obiskal državo, in dejansko smo takrat veliko nastopali v protokolarnem okviru na Brdu pri Kranju, in sicer za Tita, Kardelja, Dolanca, Ribičiča, Mačka in druge. Z njimi je imel ogromno stikov Bogdan Pogačnik, ki je v tem pogledu oktetu veliko pomagal. Od vseh naštetih, ki so imeli sicer Slovenski oktet zelo radi, se je na petje najbolj spoznal Edvard Kardelj. Kardelj nam je denimo dal na svojem domu poslušati, kako Angleži pojejo in interpretirajo Gallusa. To je bilo enkratno doživetje.
Kar se pa snemanj tiče, bi rad dodal še, da je bilo na snemanjih težko ujeti nabitost in ustvarjalnost s koncertov. Pravi ustvarjalni impulz se je najbolj zgostil in udejanil pred publiko.
Kje ste se najbolj ujeli s pevci Slovenskega okteta in kje najbolj razhajali?
Do zadnjega nastopa smo se s pevci Slovenskega okteta vedno, povsod in v vsem ujemali. Najboljši dokaz za to je že dejstvo, da smo bili skupaj 25 let. To je eno življenje – ali vsaj ena generacija.
Razhajanj ni bilo, bila so samo skupna razglabljanja, pri katerih ni rečeno, da vsi enako mislijo, lahko pa dosežejo sporazum, v okviru katerega se z določenim stališčem vsi strinjajo.
Kaj vas je spodbudilo leta 1996, da ste se tako močno zavzeli za postavitev nove zasedbe Slovenskega okteta?
Samo odgovornost pred slovensko javnostjo; skrb, da ne bi slovenska vokalna kultura ostala brez tovrstnega vrhunskega ansambla.
Tudi nekateri politiki so me pri tem podpirali in spodbujali, med njimi tedanji minister za kulturo dr. Janez Dular. Dr. Dular je bil novemu oktetu zelo naklonjen in je že predvideval neka denarna sredstva, da se novi Slovenski oktet spravi na noge. Jaz sem pa razpisal avdicijo. Res sem spravil skupaj osem pevcev, vendar niso bili vsi glasovno razpoznavni.
Za oktet sem žrtvoval ogromno časa. Postajati je začel vedno hujše breme zame. Ker pa ni bil več vrhunski Slovenski oktet, sem vse pogosteje doživljal vse bolj negativne kritike. Takrat sem se zamislil nad razmerami. V rezervi sem imel še neko boljšo različico. Imel sem kombinacijo odličnih pevcev, ki bi naj naštudirali razne programe in imeli od časa do časa koncerte. Toda to je bilo zelo tvegano.
Ves čas, ko sem vodil novi Slovenski oktet, sem imel občutek, da to ni sestav, ki bi lahko nadaljeval uspešno tradicijo Slovenskega okteta. V starem oktetu je bil vsak član močna umetniška osebnost. Vsak od njih je bil prepoznaven in imeli so kakovostne glasove. Čutil sem, da bi bilo treba ponovno zgraditi Slovenski oktet. Iskal sem tudi nadomestilo zase, a nihče ni hotel sprejeti.
Predlagal sem spremembe. Mislil sem zadržati le tri člane, preostale pa zamenjati. Moj predlog ni prodrl. Zato smo se razšli.
Sklepno misel prepustim vam, maestro!
Želim jim vse najboljše in naj bodoči Slovenski oktet stremi po tem, da se približa tistim ciljem, ki so jih imeli prejšnji stari okteti.
(Pobri pri Matuljah, Reka, 29. junija 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
umetniški vodja
Mirko Cuderman
V Slovenskem oktetu: 2000–2008
Umetniški vodja Slovenskega okteta od leta 2000 do 2008
Dr. Mirko Cuderman je doštudiral na ljubljanski teološki fakulteti, na dunajski univerzi pa je leta 1960 doktoriral iz muzikologije. Do leta 1970 je bil v ljubljanski stolnici regens cori, nakar se je v Slovenski filharmoniji zaposlil kot vodja arhiva. Leta 1968 je ustanovil zbor Consortium musicum, ki se kot vrhunski amaterski zbor že več kot tri desetletja posveča izvajanju vokalno-instrumentalne in čiste zborovske glasbe. V osemdesetih letih je dr. Cuderman sprejel mesto dirigenta Komornega zbora RTV Slovenija. V tem obdobju je na Akademiji za glasbo predaval zborovsko literaturo, izvajalsko prakso in dirigiranje ter pomembno pripomogel k ustanovitvi Oddelka za cerkveno glasbo. Na njegovo pobudo in v okviru ministrstva za kulturo je bil leta 1991 ustanovljen edini slovenski poklicni zbor, Slovenski komorni zbor.
Dr. Mirko Cuderman je prejel več priznanj in odlikovanj doma in na tujem, leta 2002 pa je prejel častni znak Republike Slovenije.
Kakšen je vaš pogled na vlogo in pomen Slovenskega okteta danes?
Isti kot takrat, ko je bil ustanovljen. Poglavitna vloga Slovenskega okteta je, da goji slovensko pesem. Oktet se v svojem bistvu ni nič spremenil. Zadnja zasedba – govorimo o tisti, ki je leta 1996 napovedovala prenehanje delovanja Slovenskega okteta – se je nekako sprijaznila z dejstvom, da bo zadnja, ker se je zdelo skoraj nemogoče, da je možna zamenjava vseh osmih pevcev naenkrat. In v takem stilu so tudi nastopali doma po Sloveniji, po zamejstvu in tudi v ZDA in predstavljali, kot da so to zadnji nastopi zadnjega Slovenskega okteta. Vendar so se zasedbe v oktetu vedno menjavale. Meni se je tudi zdelo škoda in nepotrebno, da bi prenehali. No, pa je nastal novi Slovenski oktet, ki pa ni bil novi, temveč samo nadaljevanje prejšnjega. Tudi po zvokovni plati si je oktet, ki sem ga prevzel, prizadeval, da bi bil podoben prejšnjemu. Tako izraziti in močni glasovi pa niso bili ravno njihova karakteristika, zato v takem načinu petja nisem videl smisla. Stalno sem jih »vlekel nazaj«, dokler nismo »prišli« do nekega komornega zvoka, ki prav zaradi svoje mehkobe in zaokroženosti pritegne poslušalca.
V najlepšem spominu imam še nastope in koncerte prav prve zasedbe Slovenskega okteta. Takih pevcev potem ni bilo več. Imeli so svojstven način interpretacije, počasneje so peli, v zvoku so se naravnost izživljali.
Veste, s Petrovčiči smo bili prijatelji. Roman in Tone sta pela v Trnovem; jaz sem takrat vodil trnovski cerkveni zbor in sta že takrat pela pod mojim vodstvom.
Nekoč so slovenski skladatelji veliko pisali za oktet. To jim je bilo v čast, oktetu pa v prestiž. Imajo sodobni slovenski skladatelji še to ambicijo? Prihajajo na vašo mizo skladbe, posvečene Slovenskemu oktetu, z željo, da bi jih izvajal?
Skoraj ne. Smisel ustvarjanja sodobnih slovenskih skladateljev je danes v tem, da zlagajo skladbe za večje instrumentalne zasedbe. Vokal jih skoraj ne zanima več. Če že kaj napišejo za zbor, pa težko izvajaš, ker je preveč zapleteno. Današnji skladatelji so bolj za instrumentalno glasbo, ker jim ta ponuja večje izrazne možnosti in se v modernem ustvarjanju bolje znajdejo. Več lahko proizvajajo, ker jim besedilo ni ovira. Sploh pa danes za sodobne skladatelje besedilo ni več pomembno. Zato je tudi vokal potisnjen na stranski tir. Komaj kateri skladatelj še ustvarja za zbor, med njimi imajo še smisel za vokal Ambrož Čopi, Aldo Kumar in Andrej Misson. Lojze Lebič tudi ustvarja za zbor, a je hudo zahteven za izvajanje.
Sam se pa pogosto spomnim, kaj je Matija Tomc vneto zagovarjal: »Stremeti moramo za tem, da ustvarimo slovensko glasbo, da bi glas postal značilen za slovensko glasbo!«
Danes pa je slovenstvo potisnjeno v ozadje. Skladatelji odklanjajo naziv »slovenski skladatelj«, češ da jih to omejuje v ustvarjalni svobodi.
Katere značilnosti ima današnji Slovenski oktet, da postaja prepoznaven med tolikimi drugimi okteti in vrhunskimi zbori?
Glasovno so boljši, po kakovosti glasov so najboljši; tudi muzikalno so nadpovprečni. Sami imajo že toliko prakse, da mi jih ni treba veliko učiti. Ti pevci imajo že svoj slog in včasih se morda z mano ne strinjajo, a se pogovorimo in se prilagodijo. Včasih pa obrnejo tudi kaj po svoje, kar pa seveda ni v nasprotju z osnovno interpretacijo skladbe.
Mislim tudi, da je ta sestav tehnično najboljši, kar jih je bilo doslej; intonančno to prav gotovo drži. Bistvo je seveda v tem, da v glasbo, ki jo izvajajo, izlijejo srce in dušo. Prvi oktet je bil v tem smislu neponovljiv; sestavljali so ga pevci, ki so peli že kot fantje, ki so prepevali neprenehoma in neprestano v družini, v cerkvi, v družbi, na vaji in po vaji. Predvsem pa so peli že trideset let prej v manjših sestavih. To so bili pevci skozi in skozi! Danes tega ni več, ni več pevcev, ki bi znali – kot nekoč – zapeti štiri- ali petglasno. Največ, kar zmorejo današnji pevci v ansamblu ali v družbi, je petje v terci in zraven še bas.
Mi, naša generacija, pa smo znali ljudskih in cerkvenih pesmi še in še – jaz sem prej orglal kot poznal note, pobiral sem tipke in pedale po posluhu, potem šele je prišla na vrsto teorija.
Kako se lotite izbire programa?
K izbiri sporeda pristopamo kolektivno. Recimo za 50-letnico Slovenskega okteta leta 2001, ki je bila izredno pomemben mejnik, smo se domenili za popolnoma slovenski program in smo izbrali deset umetnih in deset ljudskih. Prvo zanimanje – to se pravi največja pozornost – velja slovenski pesmi; to mora peti Slovenski oktet. Sicer pa mora biti spored enovit, da ni nametano brez repa in glave. Seveda pa je sestava sporeda odvisna tudi od priložnosti, kje in komu poješ. Glede na to, kje pojemo, skušamo repertoar popestriti s pesmijo iz kraja, kjer gostujemo, kakor je Slovenski oktet vedno delal.
Stremimo seveda tudi za novitetami, ali pa sestavljamo program po skladateljih. Zdaj smo se odločili, da poživimo spored s stranskim skokom, kot se temu reče. Naštudirali smo spored pesmi, ki jih je pel sloviti nemški sekstet »Comedian Harmonists« v tridesetih letih 20. stoletja. To je bila zelo znana skupina, ki je pela zelo zanimive, zabavne in kakovostne skladbe; žal so bili pevci Judje in jih je Hitler preganjal. Večina jih je končala v krematorijskih pečeh v Auschwitzu. Njihove pesmi bo Slovenski oktet pel v prevodu, ki ga je oskrbel Jože Humer, ker je teža na besedilu, in če je besedilo za poslušalca dojemljivo, je sporočilnost toliko večja in seže bolj globoko.
Kaj najbolj negujete pri interpretaciji? Kaj je za vas najpomembnejše, da Slovenski oktet sporoči poslušalcu?
Glavno je, da je petje tehnično dovršeno in da sporočilna vrednost besedila pride do poslušalca. To pa skušam doseči z vajo; včasih je kakšen problem posebno težak. Ne smemo pozabiti, da je Slovenski oktet po svoji naravi amaterski ansambel; fantje prihajajo na vajo v Ljubljano iz cele Slovenije. Na vajo pridejo po službenem času, ki so ga opravili vsak na svojem delovnem mestu; nemalokrat so utrujeni; vse to je zelo naporno. Vaje pa tudi niso igra, so zahtevne in polne truda. Na vaji obnavljamo pesmi za naslednji koncert, kar še ni tekoče, obnavljamo toliko časa, dokler ne steče, sestavljamo program za naprej, pripravljamo seveda tudi nove sporede.
Stalno pa dograjujemo zvok. Iščemo skupni zvok, ki pride počasi, sam, brez najmanjše prisile. Zvok mora teči sam, z dolgo linijo, nato je treba še muzikalno izdelati frazo. Sčasoma se pevci toliko navadijo drug na drugega, da se to »zgodi« kar hitro.
Pri takem ansamblu je glas posameznika na prvem mestu. Note se lahko naučiš. Če pa glasu nimaš, ti ga nihče ne more dati.
Kako si razlagate fenomen Slovenskega okteta; odkar se je pojavil na slovenskem pevskem obzorju polni dvorane in navdušuje občinstvo. Doma in po svetu. Tudi generacijske spremembe niso okrnile njegovega mita.
Fenomen Slovenskega okteta je v tem, da se tisto fantovsko petje reproducira v najbolj idealni obliki in vsebini.
Slovenski oktet pa ima tudi negativni pomen; po vzoru Slovenskega okteta je nastalo na stotine oktetov, s tem pa so ugasnili moški zbori. Osem boljših pevcev je hotelo ustvariti oktet in se je oddaljilo od zbora.
Slovenski oktet še vedno polni dvorane, ker ima izjemno glasovno in muzikalno kvaliteto. Pa tudi plemenito človeško lastnost – pevci Slovenskega okteta so skromni fantje, ki predvsem radi pojejo. Priljubljeni so tudi kot ljudje, kot posamezniki. S svojim petjem pa izžarevajo posebno kulturo. Njihovo petje je pristno in doživeto. Oni sami doživljajo globoko svoje petje, ne pojejo samo za občinstvo, temveč tudi za sebe. Oktet ima tudi veliko dobrodelnih koncertov.
Pri Slovenskem oktetu lahko govorimo o mitu. Ta se bo obdržal, če bodo fantje pridno in vestno delovali, in če bo kakšen glas opešal, da ga bodo brez zamud zamenjali. Ti pevci so toliko zreli, da bodo pravi čas poskrbeli za naslednika.
Okus poslušalcev se je izostril. K temu je pripomoglo poslušanje zborov po radiu in televiziji in pa poslušanje plošč in zadnji čas tudi zgoščenk. K izostritvi pevskega okusa pa je pripomogel tudi Slovenski oktet.
Dandanašnji mora biti petje tehnično brezhibno; tudi v svetovnem merilu je tako. Sicer pa – kljub vsemu, kar sem rekel, menim, da je danes zborovska glasba malo zapostavljena, tudi pri poslušalcih. Ljudje raje hodijo na simfonične koncerte. Zborovstvo pa ima še dovolj poslušalcev pri lokalnih zborih, kar je razumljivo, zaradi navezanosti na domači pevski zbor.
Slovenski oktet pa je nekaj posebnega, je nekaj, kar je zunaj običajnega okvira.
Kolikšne so še možnosti za razvoj zdajšnje zasedbe in kje so meje tega razvoja?
Na to vprašanje težko odgovorim. Kakšna možnost je še, vendar glasovno ne bodo močnejši, tehnično pa se z vajo vse doseže. Lahko se še izpopolnijo. Ta postava, kot stoji zdaj, ima pred sabo še najmanj petnajst let mirnega življenja.
Kaj bi povedali za sklep, dr. Cuderman, kot zdajšnji umetniški vodja?
Fantom želim, da bi vztrajali, da bi bili disciplinirani v življenju; kot pevci se morajo marsičemu odpovedati. Želel bi, da bi se tega zavedali in da bi tako tudi živeli.
Zdaj so oni SLOVENSKI OKTET.
(Ljubljana, 6. julija 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
Nekdanji pevci
Pevci, ki so v Slovenskem oktetu peli od leta 1951. Za življenjepis izberite pevca.
tenor
Janez Lipušček
V Slovenskem oktetu: 1951–1966
Rodil se je v Trnovem v Ljubljani leta 1914; oče in mati sta bila delavca. V Slovenskem oktetu je pel od 1951 do 1966. Že kot otrok je s svojim čistim sopranom zbujal pozornost med pevskimi učitelji; med šolskimi mašami je v trnovski cerkvi pel solistične vložke. Po osnovni šoli in dveh letih gimnazije je postal mehaniški vajenec. Delal je eno leto kot pomočnik, nakar ga je mojster odpustil zaradi pomanjkanja dela. Okrog leta 1932 so njegovi vrstniki v Trnovem ustanovili kvintet in Janez je moral prevzeti nalogo prvega tenorja, ker je pel najvišje med vsemi fanti v trnovski fari. V kvartetu je drugi tenor pel (pozneje) skladatelj Karel Boštjančič; ta ga je leta 1935 tudi pripeljal k prof. mojstru Juliju Betettu, ki je bil takrat ravnatelj Glasbene matice v Ljubljani, da bi ga učil solopetja. Za toliko želeno pevsko izobrazbo je bil dodeljen prof. Westinghausenovi, ki je nemudoma uvidela izjemno muzikalnost in čisti lirični tenor mladega pevca in se zanj zavzela z vso ljubeznijo. Leta 1941 je bil Lipušček sprejet v operni zbor, junija 1942 pa je prvič nastopil kot Rudolf v operi La Boheme in je odtlej poznal samo uspehe. Na pevskem natečaju v Belgiji leta 1952 je v hudi mednarodni konkurenci zasedel med vsemi glasovi drugo mesto, med tenorji pa prvo. Postal je prvak ljubljanske operne hiše; doma in v tujini je bil poznan kot odličen koncertni in operni pevec. Slovenskemu oktetu pa je kot ustanovni član in kot njegov prvi glas dal poseben pečat. Njegov delež pri ljudski pesmi v priredbi Frana Venturinija »Nocoj pa, oh, nocoj« je še danes pojem solističnega petja v zboru.
Janez Lipušček je umrl tragične smrti 5. Januarja 1966.
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
tenor
Gašper Dermota
V Slovenskem oktetu: 1951–1966
Rodil se je v Kropi na Gorenjskem leta 1917. V Slovenskem oktetu je pel od 1951 do 1966. Njegova družina je štela štirinajst članov in je bila po svoji zavezanosti petju znana daleč naokoli. Njegov brat Anton Dermota je kot tenorist zaslovel po vsem svetu. Po osnovni šoli se je Gašper Dermota učil strojnega ključavničarsta, na ljubljanski srednji tehnični šoli pa se je izučil za strojnega tehnika. Medtem se je vpisal tudi na srednjo glasbeno šolo na solopevski oddelek in študiral petje pri prof. Kseniji Kušejevi. Ker je vidno napredoval in dosegal v petju vedno večje uspehe, je bil sprejet v zbor Slovenske filharmonije. Leta 1951 mu je bila v Operi zaupana vloga Alfreda v Verdijevi Traviati. Od tedaj se je njegova pevska pot strmo vzpenjala in dosegla enega svojih vrhuncev, ko je postal ustanovni član Slovenskega okteta.
Gašper Dermota je umrl v prometni nesreči 3. avgusta 1969.
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
tenor
Rudolf Francl
V Slovenskem oktetu: 1966–1967
Rodil se je leta 1920 v Ljubljani, kjer je 15. junija 2009 tudi umrl. V Slovenskem oktetu je pel prvi tenor v letih 1966 in 1967.
Rudolf Francl je bil prvak ljubljanske opere in skupaj z Janezom Lipuščkom doslej najslavnejše ime slovenskih lirskih tenorjev vseh časov. Številnim častnim naslovom, nagradam in priznanjem je leta 2006 dodal še častno meščanstvo Ljubljane.
Po prijaznem posredovanju Danila Čadeža, ki je z Rudolfom Franclom pel v paru na turneji po ZDA leta 1966, mi je imenitni nekdanji član Slovenske- ga okteta naklonil prijazen pogovor v toplem po- letnem jutru v kavarni sredi mesta.
Rudolf Francl je prijeten in duhovit sogovornik, ki s svojim spominom preletava plodovita obdobja svoje dolge in bogate kariere vrhunskega opernega pevca.
Rad se tudi spominja svojega sodelovanja s Slovenskim oktetom.
»Slovenski oktet je bil poznan z Lipuščkom. Osebno sem Slovenski oktet zelo občudoval. Bil je tako kvaliteten, da ni potreboval drugih pomoči, ne glasbenih ne političnih, dovolj za razpoznavnost je bilo že njegovo petje.
Ko je Lipušček nenadoma umrl, je bila že dogovorjena turneja po Združenih državah Amerike. Za sodelovanje so prosili mene, ker so vedeli, da sem edini, ki se bo v enem mesecu naučil na pamet 34 pesmi. Torej, k oktetu nisem pristopil rad, ker sem se moral prilagoditi dirigentu in drugim pevcem. V operi sem se moral podrediti samo dirigentu in režiserju, vse drugo je bila moja zadeva; kot solist sem svoj lik ustvarjal sam. Pri oktetu pa sem vedel, da se bom moral podrejati, nisem mogel 'strčati ven', nisem torej smel preglasovati drugih. Razen pri solističnih partih – tam sem seveda ustvarjal jaz, oktet pa mi je sledil.
Toda, ker sem oktet cenil in fante spoštoval, sem si rekel, da moram rešiti ameriško turnejo. No, turneja se je dobro obnesla in nisem imel slabe vesti. V skupino sem se dobro vklopil, spal sem skupaj z Marijem Kogojem, s fanti pa sem se z vsemi dobro razumel.
Po turneji v ZDA sem še nekajkrat nastopil s Slovenskim oktetom, tudi v Trstu. Potem pa so dobili Jožeta Koresa, ki je bil moj študent in sem ga pozneje uspel spraviti v teater.
Na oktetovsko obdobje imam lepe spomine ...« (Ljubljana, 21. julija 2006)
Rudolf Francl je umrl 15. junija 2009.
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
tenor
Danilo Čadež
V Slovenskem oktetu: 1966–1996
»Srečen sem, da sem imel čast zapeti našo himno ob razglasitvi državnosti v naši slovenski skupščini s svojimi kolegi v Slovenskem oktetu 20. marca 1990, ob 12. uri!«
Danilo Čadež se je rodil 4. julija 1932 v Solkanu. V Slovenskem oktetu je pel od 1966 do 1996, vendar je bil oktetu blizu že leto prej.
Po izobrazbi je strokovni učitelj glasbe. V svojem bogatem in pestrem življenju je poklic glasbenega učitelja opravljal takoj po vojni na osemletki Valentina Vodnika v Šiški v Ljubljani, kjer je tudi vodil 100-članski šolski zbor in orkester, nato je prevzel ravnateljstvo glasbene šole v Solkanu (Nova Gorica). Od leta 1969 do upokojitve leta 1992 je bil v službi na RTV Ljubljana (pozneje Slovenija) kot urednik za zborovsko glasbo (njegov nadrejeni je bil pevski kolega v Slovenskem oktetu Božo Grošelj), nato pa je postal odgovorni urednik za zborovske glasbene programe; do leta 2000 je z RTV Slovenija sodeloval še honorarno.
Še bolj kot poklicna je bila bogata, razvejena in razgibana Čadeževa pevska in glasbena pot. Kot pevec – barvit, visok, liričen, prodoren, mehak in zaokrožen prvi tenor – je začel že kot kratkohlačnik v Solkanu pri MoPZ Jožeta Srebrniča. Leta 1952 je Univerza v Ljubljani ustanovila Akademski študentski oktet, v katerem je Čadež takoj našel svoje mesto; vodja okteta pa ni bil nihče drug kot Anton Nanut. Ko so fantje prerasli študentsko dobo, so nekateri izmed njih, ki so peli v PAZ Vinka Vodopivca, kazali željo, da bi tudi pevci koroškega dela Slovenije imeli svoje pevsko telo, ustanovili Koroški akademski oktet, pri katerem je glavno besedo imel umetniški vodja Ciril Krpač. Danilo Čadež je v Koroškem akademskem oktetu pel petnajst let. Ves čas študija in delovanja v Ljubljani je pel tudi pri Komornem zboru RTV Ljubljana, nato še v Črnskem duhovnem kvartetu, ki se je tudi oblikoval znotraj primorskega akademskega zbora, pozneje pa v Kvartetu Do. V nam bližjem časovnem obdobju je bil umetniški vodja Goriškega okteta in Tržaškega okteta. V mladosti pa se je preizkusil tudi kot hokejist in letalec (pilot).
Pevska pot ga je zanesla tudi v narodnozabavno glasbo. Kot talentiranega mladega glasbenika ga je odgovorni inšpektor za glasbo v Sloveniji, violinist Stanič, priporočil Internatu za glasbeno vzgojo v Ljubljani, v katerem se je po vojni zbrala najbolj nadobudna glasbena mladina iz celotne Slovenije. Drugo takšno središče je bil Dom Ivana Cankarja, kjer je denimo študiral Anton Nanut. Čadež je v Internatu pel v narodnozabavnem ansamblu, kjer je na kontrabas igral nihče drug kot Jože Kores, s katerim sta pozneje pri Slovenskem oktetu sestavljala legendarno prvo tenorsko skupino. Narodnozabavne viže pa je pel v dvojici s Stanko Kovačič, ženo Borisa Kovačiča, ustanovitelja znamenitega istoimenskega ansambla, ki je slovel tako kot Avseniki, Veseli planšarji, Zadovoljni Kranjci, Beneški fantje, Štirje kovači in nazadnje še Ansambel Lojzeta Slaka.
Danilo Čadež je prišel v stik s Slovenskim oktetom že decembra 1965. Slovenski oktet je imel dogovorjen koncert v Solkanu, in sicer v Primorskem dramskem gledališču, ki je imelo svoj sedež prav na Danilovem domu. Uprava Primorskega dramskega gledališča ni poskrbela za ogrevanje. Ker so bili med člani okteta tudi operni solisti, je to povzročilo veliko negodovanje. V takih razmerah koncerta niso hoteli izvesti in so se preprosto obrnili in vrnili v Ljubljano. Če bi nastop bil, bi bil to zadnji koncert Janeza Lipuščka, in to dobesedno na domu njegovega naslednika.
Avdicijo pri Slovenskem oktetu je Danilo Čadež namreč opravil takoj po tragični smrti Janeza Lipuščka. Tistega nesrečnega dne, 6. januarja 1966, je imel Slovenski oktet dogovorjen koncert v Pulju.
»Pevci so se zbirali pri bencinski črpalki na Viču (na viški pumpi, so se sporazumevali oktetovci),« pripoveduje Čadež. »Prva skupina je že sedla v enega izmed dveh avtomobilov in se odpeljala na pot, druga skupina pevcev pa je čakala na Janeza Lipuščka, ki ga ni hotelo biti od nikoder. Ko so izvedeli, kaj se je zgodilo, je bilo jasno, da koncerta v Pulju ne bo.«
V skupini prvih tenorjev je ostal Gašper Dermota sam. Bližala se je turneja po ZDA in Slovenski oktet je nujno potreboval novega pevca. V oktet so sprejeli Rudolfa Francla, znanega solista ljubljanske Opere. Zavoljo časovne stiske glede priprav sporedov turneje po ZDA se je oktet odločil, da vključi v skupino tudi Danila Čadeža, kar je bilo za mladega tenorista pravo presenečenje; mesec januar zaznamujejo namreč zimske šolske počitnice, ki si jih je privoščil tudi Danilo z družino. Ko se je vrnil, so mu sporočili, naj se nemudoma oglasi pri Božu Grošlju. Ko je vzpostavil zvezo z Ljubljano, sta mu Božo Grošelj in Tone Kozlevčar »ukazala«, naj nemudoma pride v Ljubljano, kjer ga v Narodopisnem inštitutu pričakujejo za preizkušnjo. V komisiji so bili umetniški vodja dr. Valens Vodušek, predsednik Slovenskega okteta Bogdan Pogačnik ter prvi predsednik okteta Boris Trampuž. Danila so – razen v celotni zasedbi – preizkusili še v duetu, tercetu in kvartetu. Takoj po avdiciji so ga napotili v bližnjo krojačnico, kjer so mu vzeli mere za smoking in narodno nošo, takoj nato pa še k čevljarju, da mu vzame mero za škornje. Teden dni pozneje je imel že prvi nastop v Zagorju ob Savi; pred vrati pa je bila turneja po ZDA, na kateri sta pela v alternaciji z Rudolfom Franclom. »Nekaj časa je Slovenski oktet premogel kar tri prve tenorje. Vendar je bilo znano, da je Francl le začasno prisoten, Dermota pa je avgusta 1966 umrl v prometni nesreči. Razmere so se ustalile šele zgodaj jeseni leta 1967 s prihodom Jožeta Koresa.«
Danilo Čadež je kaj kmalu postal vodilni tenor, podedoval pa je tudi večino solističnih pesmi, ki so postale zaščitni znak Slovenskega okteta, med njimi Nocoj pa, oh, nocoj in Večernij zvon, ki sta dobili Čadežev glas in obraz. Trideset let je občinstvo slišalo njune akorde preoblečene v Čadežev stas in značilno dinamično držo na odru. »K tema dvema bi dodal še Solveigino pesem, ki smo jo mogoče manj izvajali doma, na Norveškem pa je bila obvezna; v tej severni deželi pa smo gostovali devetnajstkrat. Osebno sem se navezal na vse tri pesmi.«
Danilo Čadež je imel najrajši mednarodne sporede in klasični štiridelni spored, iz katerega se je razpoznavalo tako glasovno kot umetniško potenco pevske skupine. »Ti dve značilnosti sta zaznamovali Slovenski oktet in sta obenem ustvarjali njegov uspeh doma in po svetu. Ko smo peli denimo v Berlinu, je glasbeni kritik zapisal, da mu je osem pevcev na odru ponudilo prav tisto nekaj več, kar je pričakoval. Prav to dodatno vrednost oktetovega petja so cenili glasbeno izobraženi ljudje.«
Danilo je bil najbolj srečen, kadar je pel angleško renesanso ali Schuberta, Schumana in druge velike klasične mojstre. Sicer ni bil pevec Danilo Čadež, vedno zavezan petju več kot z dušo in s srcem, nikoli izbirčen. »Nikoli nisem delal razlik, vedno sem rad pel vse, tudi novosti sodobnih ustvarjalcev, če so bile primerne umerjenemu glasbenemu okusu. Golega eksperimentiranja nisem maral, ker sem imel vtis, da cilja v prazno.« Ob teh ugotovitvah ni mogoče obiti spomina na 30-letnico Slovenskega okteta, ki je na jubilejnem koncertu predstavil deset odličnih novitet sodobnih slovenskih skladateljev, »primernih umerjenemu glasbenemu okusu« poslušalcev.
To je bil dosežek, ki se do danes še ni ponovil.
Sicer je Danilo ognjevit sogovornik, tako prežet s spomini, da pripoveduje v klastrih. Spomin poveže z drugim sočasnim dogodkom, tega pa spet z neko posebno dogodivščino, kar mu sproži novo podoživljanje spet nekega drugega daljnega spomina v še dodatni retrospektivi, povezani z okoliščinami, osebami, posebnimi pripetljaji, in tako naprej... In pripoveduje kot vrelec.
»Bistvo mojega pripovedovanja je v tem, da želim razmotriti vez, ki se je prepletala iz zasedbe v zasedbo Slovenskega okteta. Ko so pevci odhajali, sem sam prevzemal nalogo, da poiščem nadomestne in jih predlagam sopevcem. Najtežje je bilo nadomestiti baritone, ko sta oktet zapustila Tone Kozlevčar in Andrej Štrukelj. Potencialni novi člani so – ko sem jih vprašal, ali bi se nam pridružili – začutili, da bi sprejeli nase težko dediščino. No, pa smo končno dobili Petra Bedjaniča in Tomaža Tozona, ki sta se imenitno dopolnjevala. Problem je nastal tudi pri prvih tenorjih, ko je nenadoma odšel Kores. K sreči sem že dolga leta poznal izvrstnega tenorista in prijatelja, člana zbora Slovenske filharmonije in Komornega zbora RTV Ljubljana Igorja Zierenfelda. Povabil sem ga na dom in med pogovorom v Slovenski oktet. Že med dolgim pogovorom sem pričakoval ugoden razplet. In je sprejel. Rad bi povedal še, da sem pomagal iskati pevce tudi za novi Slovenski oktet, tisti, ki prepeva danes.«
Tudi pri zamenjavi umetniških vodij ni bilo lahko! »Vodušek je bil fin, Nanut pa je dajal energijo. Bil je odrski človek, od pevcev je zahteval značajno petje!«
Čadež je od Kogoja podedoval tudi piščalko. »Sicer jo je Kogoj, ko je zapustil oktet, izročil Marjanu Štefančiču. Štefančič pa se ji je rade volje odpovedal; nastopali smo prav tu, v Novi Gorici, in jo je med prvo koncertno pavzo izročil meni.«
Na vprašanje, ali mu je oktet navrgel trajna znanstva in prijateljstva, se je Danilo pravzaprav navezal na svojo službo. »Skozi mojo službo je šlo zborovstvo cele Slovenije in zamejstva. Z večino teh zborov sem gojil stike, ki sem jih navezoval ne samo po službeni dolžnosti, temveč tudi iz lastnega nagiba kot pevec in kot član Slovenskega okteta. Te stike sem potem tudi gojil in sogovornike cenil skozi svojo oddajo Zborovska glasba po želji poslušalcev. V tej oddaji je imela velika množica pevcev možnost, da spregovori o slovenski zborovski pesmi in o svojih pogledih na zborovstvo v Sloveniji. Sin Vladimir mi še zdaj prinaša pozdrave iz vseh slovenskih krajev, kjer se poje v zboru in kamor so segla moja znanstva, povezana z oddajo.«
Sin Vladimir je prejel očetovo dediščino v Slovenskem oktetu. »Moj sin je prišel k Slovenskemu oktetu po svoji zaslugi in zaradi svojih sposobnosti. Meni ni lahko, to je zame veliko breme – in obenem sladko, da bo jasno –, ki me veže na prejšnji oktet in mi nalaga dolžnost skrbeti za nadaljnje delo Slovenskega okteta. Meni ni vseeno, kaj se v oktetu dogaja, in verjamem, da se mogoče preveč vmešavam s čustvi, zato se borim sam s seboj, da ne bi preveč posegal v delo sedanjega okteta.
Skrbi me, da ne bi Slovenski oktet propadel, in želim, da bi živel s takim globokim čutom dolžnosti, kot smo ga imeli tisti, ki smo v prejšnjih generacijah peli v njem.
Želim jim, da bi s svojimi uspehi nadgradili naše nekdanje nepopisne uspehe.
Srečen sem, da sem sodoživljal Slovenski oktet in da sedaj doživljam pripadnost svojega sina v njem.«
Danilo Čadež je živel, živi in bo živel za Slovenski oktet... »Nocoj in vselej!«
(Solkan, 2. avgusta 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
Nazaj na vrh strani
tenor
Jože Kores
V Slovenskem oktetu: 1966–1978
Rodil se je v Sv. Križu pri Rogaški Slatini leta 1930. V Slovenskem oktetu je pel prvi tenor od 1966 do 1978. Dokončal je učiteljišče in višjo pedagoško šolo in se usposobil za učitelja glasbe in zgodovine. Učil je na raznih šolah v Celju. Solopetje je študiral pri prof. Juliju Betettu, pel pa je v Učiteljskem zboru »Emil Adamič«, v Komornem zboru Celje in v zboru Slovenske filharmonije v Ljubljani. Avdicijo za Slovenski oktet je opravil septembra 1966, nasledil je tragično preminulega Janeza Lipuščka. Leta 1978 je oktet zapustil, ker je dobil stalni angažma v Operi v Mariboru.
Jože Kores je svoj mehki, zveneči tenor za vedno povezal z rusko ljudsko »Kalinko« v priredbi Sergeja Žarova. Sicer pa je pel vse zvrsti glasbe, od renesanse prek klasike do slovenskih in tudi tujih ljudskih. Pritegovala ga je renesansa, kjer ni bil dovolj samo lep glas, temveč je bilo treba znati ustvariti tudi pravo svetostno razpoloženje. Pri klasiki je potrebna stroga disciplina, saj mora izvajalec slediti melodičnemu tempu in frazam. Koresa je tudi močno pritegovala elementarnost ruskih in koroških pesmi, predvsem pa pesmi pravoslavne liturgije. Najraje je pel programe, ki so prinašali prereze stilnih obdobij.
Tudi Jože Kores meni, da pomeni peti v Slovenskem oktetu najvišji dosežek za vsakega pevca tako zaradi vrhunske umetniške izraznosti skupine kot zaradi bogate koncertne dejavnosti doma in po svetu, predvsem pa zaradi poglobljenosti in resnosti pri študiju.
Jože Kores se spominja številnih doživetij, od katerih je mogoče izluščiti le kratek prerez najznačilnejših. Tudi zanj je bila Norveška nekaj izjemnega in neponovljivega; že število turnej – devetnajst po vrsti
– dovolj zgovorno priča o tem. »V Ålesűnd – kjer smo z oktetom redno nastopali – so me nekoč povabili tudi kot predsednika komisije mladinskega zborovskega natečaja. Ljudje so me prepoznavali po trgovinah in po cesti, za vse sem bil Mister Kalinka!
Kakšno stisko smo doživeli, ko smo leteli na Japonsko; do Teherana je šlo normalno, iz Teherana je letalo še smelo odleteti, v Indiji pa ni smelo pristati, ker je dan prej izbruhnila vojna s Pakistanom in letala Pan Americana niso dobila dovoljenja za postanek na indijskem ozemlju; potem si je pilot le nekako izposloval dovoljenje za postanek v Bombayu, ker je gorivo pohajalo. Naenkrat smo zagledali jato lovskih letal, ki je spremljala naš avion. Na letališču v Bombayu smo čakali sedem ur in se nismo smeli ganiti iz letala. Niso nas pustili naprej. No, končno pa smo le odleteli proti Madrasu. Na Japonskem pa smo doživeli tudi čudovite trenutke, kot takrat, ko smo se peljali z vlakom na izlet v Osako; sedel sem zraven starejšega možakarja, poleg njega pa je sedela njegova hčerka, gospodična Mičiko in še neka učiteljica. Beseda je dala besedo in sta dekleti nekaj dni zatem prišli na koncert v Tokio in od Mičiko sem dobil pušeljc za Kalinko. Mož je poznal Tita, ker je bil portir v hotelu, kjer je Tito spal.
V Dar el Salamu, v Afriki, naju je s Kozlevčarjem prepoznal prodajalec košev na tržnici. V Somaliji, v Mogadišu, smo imeli akustično vajo pred nastopom. V sosednjem – zdi se mi da kletnem – prostoru pa so domači pevci vadili za opero »Vaška hiša« iz njihovih ljudskih motivov. To je bila kaj posebna vaja za naše pojme. 'Dirigent' je igral part na violino, pevci pa so za njim ponavljali. Iz radovednosti sem pokukal k njim, da vidim, kako zgleda vaja osrednje somalske operne hiše. Z nami je bil tudi minister za kulturo. Prosil me je, da pokažem, kako se dela pri nas, ker jim nekako ni šlo od rok. Jaz sem kar na papir napisal temo – šlo je namreč za neko njihovo ljudsko pesem – in sem zapel prima vista. Ker sem jo točno zapel, mi ni verjel, da je nisem poznal že prej. Še danes hranim tisti list.
Na 25-letnico AVNOJ nas je v Jajce povabil maršal Tito in Slovenski oktet je bil proslavi za zvočno kuliso; peli smo partizanske pesmi iz cele Jugoslavije. Samo jaz sem imel svojo pesmarico. Vanjo sem zbral vse podpise celotnega tedanjega političnega vrha iz vse Jugoslavije. Danes je ta knjiga neprecenljive vrednosti.
Naš predsednik in stalni spremljevalec Bogdan Pogačnik je bil bohem na kvadrat, ni se mogel ločiti od svojega prastarega oguljenega kovčka, ki ga je imel zavezanega s pasom za hlače, zato da ga je lahko držal skupaj. Pa mu je vseeno vedno kaj viselo ven. Grošelj in Kozlevčar ga nista mogla pregovoriti, naj kovček vendar zamenja z dostojnejšim, pa sta mu v Dubrovniku nekoč kupila lep nov ' kufer', starega pa pognala kar skozi okno na teraso samostana. Ko smo se leto pozneje vrnili v isti samostan, je bil kovček še vedno tam. Pogačnik je šel in ga pobral, vesel, da ga bo spet nosil. Pa mu ni uspelo.
Iz Južnoafriške Republike, kjer je takrat še vladal apartheid in je bila država še vedno strogo izolirana od preostalega sveta, smo dobili bajno ponudbo. Pa je šel Kozlevčar k Edvardu Kardelju in ga vprašal, kaj bi se zgodilo, če sprejmemo. Kardelj je kratko odsekal: Če greste, se ne vrnite! In nismo šli.
Nekoč smo peli v Rogaški Slatini ob sprejemu na simpoziju zdravnikov iz vse Jugoslavije. Oktet pride v dvorano k obloženim mizam lepo oblečen v svoje smokinge in čaka na povelje. Pa se eden od zdravnikov obrne k meni in zapovedovalno reče: 'Ajde, kelnar, donesi nam piće!' (Daj, natakar, prinesi nam pijačo!)
Tudi članom Slovenskega okteta je kdaj ponagajala trema. Samo en primer: peli smo na otvoritvenem koncertu Tabora pevskih zborov v Šentvidu. Peli smo z žarom, rekel bi s posvečenjem kot malokdaj. Peli smo Ribniško, in ko je Kozlevčar začel svoj solo, ni šlo več naprej. Pa takšen prekaljen solist je bil; pel je doma, pred domačim občinstvom in ga je najbrž spodneslo.«
Jože Kores je pevsko še aktiven, med drugim vodi tudi mladi oktet Deseti brat in Ribniški oktet.
(Ljubljana, 6. decembra 2005)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
Nazaj na vrh strani
tenor
Igor Ziernfeld
V Slovenskem oktetu: 1978–1996
Rodil se je v Ljubljani 1. januarja 1934, sedaj pa živi na Rodici pri Domžalah. V Slovenskem oktetu je pel prvi tenor od 1978 do 1996. Pridobil si je tehnično izobrazbo in po opravljeni srednji šoli je postal vodja tehničnih služb. Najdlje je bil zaposlen v Maksimarketu kot vodja vzdrževanja.
Ljubezen do petja je začutil že v rosnih letih, tako da je pel že v otroškem frančiškanskem zboru v Ljubljani, nato od leta 1952 v Akademskem pevskem zboru »Tone Tomšič«, leta 1955 v zboru Slovenske filharmonije, pa v Radijskem komornem zboru, od 1978 do 1996 pa v Slovenskem oktetu.
Igor Ziernfeld si je šolal glas pri prof. Jasni Špilerjevi, pri kateri je šest let študiral solopetje. K oktetu ga je pripeljal Danilo Čadež.
Njegovo pevsko delovanje je s pripadnostjo Slovenskemu oktetu doseglo vrh; tako kot vsi preostali njegovi člani je tudi sam pel z dušo in srcem in prav to izredno veselje do glasbe je bilo najbolj zdrava osnova za kakovostno rast. Na vajah, še posebej pa na odru, je vedno poskušal dati vse od sebe. Ziernfeld je zelo rad pel pravoslavno liturgijo; pritegovala ga je namreč njena mogočnost. Ležale so mu tudi priredbe ljudskih pesmi. Moderna zborovska literatura, posebno tista, ki je nastajala po letu 1970, mu ni bila najbolj pri srcu, čeprav se je tudi tem skladbam posvetil z vso resnostjo in pozornostjo, saj je moral Slovenski oktet kot vrhunski izvajalec segati tudi po sodobnih avtorjih.
Pri Slovenskem oktetu mu je bil všeč pristop do dela in nastopanja. Oktet je na odru vedno dal vse od sebe, člani so vedno peli maksimalno zavzeto in odgovorno. Koncertov tudi niso nikoli odpovedovali, niti zaradi bolezni ne. Če je bil kateri od pevcev ob glas, je raje na odru statiral, kot da bi manjkal.
V skoraj dveh desetletjih petja pri Slovenskem oktetu se je tudi Igorju Ziernfeldu nabralo toliko spominov in doživetij, da jih z mislijo komaj dohaja. Med pogovorom so spomini padali ko zrele hruške. Navedli jih bomo, kot so se porajali:
»Ah, nekoč – ko smo peli v Krakovu na Poljskem,« je povedal Igor, »me je med hojo na oder (prva skladba je bila Ascendit Deus; Gallus) zajel popoln black out. Naenkrat me je zapustil spomin! In ker začnem prvi, sem bil prestrašen kot malokdaj. Ko je Danilo dal intonacijo, se mi je spet odprlo in kamen se mi je odvalil od srca...
Močne vtise sem odnesel iz Angole, kjer so zaradi predsednikove smrti odpovedali vse koncerte; smo pa na željo Netove vdove peli ob parah in na pogrebu.
Obisk Brazilije sta nam omogočila gospodarstvenika iz Gorenjske, brata Hlebanja, ki sta v Sao Paolu izjemno uspela.
Kitajska je svet zase. V Pekingu je bil na koncertu ves politični vrh. Namesto Jožeta Baniča, ki je bil zaseden z orkestrom Slovenske filharmonije, je za turnejo vskočil Stane Mancini. Oba sva se prehladila prav nekaj dni pred koncertom in so naju gostitelji peljali h kitajskemu zdravniku. Mancini je bil popolnoma brez glasu. Meni je zdravnik dal šest vrst tablet. Manciniju pa je zapičil iglo naravnost od zunaj v glasilke in mu dal injekcijo. Zvečer je pel. Kaj pel! Žvrgolel je.
Ko smo se vračali iz Kitajske smo na letalu, zaradi časovne razlike, dvakrat doživeli novo leto. In dvakrat smo praznovali in dvakrat so nam postregli s šampanjcem.
Po ZDA smo se vozili s svojim avtobusom – imeli pa smo šoferja, ki je organiziral čisto vse, od hrane do prenočišča. Zvečer na koncertih pa je prodajal naše kasete!
Na koncerte po ZDA je prihajalo veliko Slovencev. V Montani se nam je zgodilo, da je prišla na koncert Slovenka 800 kilometrov daleč in nam prinesla potico.
Ali pa prijaznost in poštenost Nordijcev. Na Norveškem sem izgubil denarnico, v kateri sem imel znatno vsoto denarja. Na nesrečo ni bilo v denarnici nobenega mojega dokumenta, samo recept tamkajšnjega zdravnika. In na podlagi recepta me je najditelj izsledil in mi po dveh dneh vrnil denarnico z vso njeno vsebino. Iz enakih poštenih nagibov je Tomaž Tozon dobil nazaj svoj fotoaparat, Marjan Štefančič pa – po enem letu – svoje čevlje. Neverjetno! Sicer pa imajo mala naselja po Norveškem vedno vse odprto; svojih domov sploh ne zaklepajo.«
Igor Ziernfeld ima v svojem osebnem arhivu več kot 1400 fotografskih posnetkov o turnejah Slovenskega okteta po svetu. S turneje po ZDA leta 1989 pa obsežen dnevnik, ki ga je sproti pisal v obliki (neodposlanih) pisem. Je pomembno pričevanje o vtisih in doživetjih v tej veliki obljubljeni deželi, ki je na vzhodu in zahodu gosto naseljena »po sredini pa tudi po 400 kilometrov ne vidiš ene same hiše«.
(Ljubljana, 6. decembra 2005)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
tenor
Andrej Ropas
V Slovenskem oktetu: 1996–2010
Andrej Ropas se je rodil 15. decembra 1966 v Ljubljani, živi v Kamniku. V Slovenskem oktetu je pel od leta 1996 do 2010.
Po izobrazbi je inženir organizacije dela in je vodja informatike v podjetju Svilanit. Nižjo glasbeno šolo je končal v Kamniku, solopetje je študiral pri prof. Marjanu Trčku.
Pevsko pot je začel v otroškem cerkvenem zboru v Kamniku, nato je pel v šolskih zborih, v MoPZ Solidarnost, bil je organist v farni cerkvi v Šmarci pri Kamniku, poskusil se je tudi v narodnozabavni glasbi z ansamblom »Stoparji« iz Loke pri Mengšu, pel pri Mešanem zboru RTV Slovenija, za sabo pa ima tudi niz solističnih nastopov.
Avdicijo pri Slovenskem oktetu je opravil 27. oktobra 1996, na dan, ko se mu je rodila druga hčerka.
Starša sta bila navdušena in dolgoletna pevca in sta me že kot otroka navajala na petje. V družini smo nenehno peli. Da sem bil izbran v Slovenski oktet, je pomenilo potrditev njunega spodbujanja in usmerjanja k petju. Starša sta bila tega vesela in jima je veliko pomenilo; svojih občutkov nista pretirano kazala navzven, zato sta tudi moj uspeh doživljala bolj v sebi, predvsem mama je bila zadovoljna, da je njeno vzgojno delo obrodilo sadove.
Kaj vam je pomenilo biti izbran v Slovenski oktet?
Zame osebno je bila to velika potrditev. Če petindvajset let živiš v večglasnem petju in ti je po službi prvi hobi petje, potem je bilo sprejetje v Slovenski oktet nekakšna izpolnitev, ki presega golo zadovoljstvo ob dogodku. Sam globoko doživljam pripadnost Slovenskemu oktetu. Da v teh desetih letih, odkar smo skupaj, nadaljujemo tradicijo Slovenskega okteta, pomeni, da je to nadaljevanje ponosa in reprezentativne vloge ansambla. Lepo je, primerno in pravilno, da se to nadaljuje v taki visoki meri, ali pa še boljše. Prizadevanje mora namreč vedno slediti rast. Dosegati vedno višje cilje.
Kako kot računalnikar dojemate umetnost, pevsko še posebno?
Vem, da sem večkrat malo drugačen človek, nekoliko bolj odmaknjen, s tem pa ni rečeno, da stvari ne doživljam ravno tako globoko in intenzivno. Moja narava je pač takšna. Na stvari gledam bolj racionalno, sistematično, na vsako stvar se pripravim sistematično. Če se nečesa lotim, potem skrbim, da delo opravim čim boljše, ne dovolim, da me zmotijo druge stvari.
Je kaj prostora za čustveno obravnavo pesmi?
Mogoče res ni v redu, da, ko stopiš na oder, delno pozabiš na ljudi v dvorani. Ampak jaz odmislim publiko, da se čim bolj koncentriram na glasbo in besedilo, ki ju moram predstaviti ljudem v dvorani. Ko se pesem začne, moraš ponikniti vanjo in misliti, o čem pripoveduje, pozoren moraš biti na interpretacijo in jo tako posredovati, da občinstvo ganeš. Zato sem prej rekel, da se ne pustim od ničesar premotiti, ampak se ves posvetim tistemu, čemur moram v določenem trenutku ali situaciji zagotoviti svojo polno miselno angažiranost.
Lahko ponazorim s primerom — 24. marca 2004 smo imeli že pol leta prej dogovorjen koncert v Budimpešti. Zgodilo pa se je, da mi je dan prej umrla mama. Kot član Slovenskega okteta sem se čutil v najvišji meri zavezanega, da kljub hudi izgubi, ki meje doletela, koncert vseeno izpeljemo. Ves dan sem bedel pri mami, naslednjega dne smo se z avtobusom odpeljali v Budimpešto, imeli smo koncert »kot da ni nič« in se še isti dan vrnili v Ljubljano. Zame je bila to ogromna preizkušnja. Bilo je zelo hudo, še posebno, če misliš na to, kar poješ in kolikokrat pesmi odslikavajo našo notranjost. Pa sem zdržal, nisem se dal premotiti zunanjim okoliščinam. Ponosen sem, da mi je uspelo situacijo obvladati in nastop opraviti, kot je treba. Naslednjega dne je bil mamin pogreb. In življenje gre naprej, kot je naravno, da gre...
Kako pa vam ustreza nova postavitev na odru s prepletenimi glasovi, ne več v glasovnih parih?
Na začetku mi je bilo malo nelagodno, vendar sem se privadil, kajti, če se zdaj spet postavim klasično, mi je moteče. Če imaš svojega glasovnega partnerja ob sebi, ne slišiš dobro celotnega ansambla. Nova postavitev je tudi v prid poslušalcem v dvorani, kjer pride do drugačnega, bolj kompaktnega zvoka. To je popolna inovacija in moraš res obvladati glas, intonacijo, sporazumevanje s sopevci, če hočeš tako peti; miselno si bolj angažiran zraven. Za tako postavitev moraš biti več kot gotov v samega sebe, sploh, če predstavljaš ansambel s takšnim imenom.
Imate vzornika, posebno občudujete katerega tenorja?
Če sem iskren — pa naj ne izpadem domišljav, prosim —, nimam vzornika, kajti nihče ne more svojega vzornika povsem posnemati, ker je vsak osebnost zase in mora torej ustvariti nekaj svojega. Zelo rad seveda poslušam tenorje in od vsakega skušam dobiti tisto, kar ima najboljše. Noben človek pa ni popoln, saj nismo roboti. Osebno rad poslušam, analiziram, »prespim« in vzamem najboljše. Pred časom smo z oktetom peli »Kalinko« in sem pel solistični del. Poslušal sem razne izvedbe, zato da sem si oblikoval vtis. Priskrbel sem si tudi prevod pesmi, da sem vedel, kaj pravzaprav pojem, nato pa sem poiskal svoj način, da dam pesmi izraz, ki se je meni zdel najbolj ustrezen in sem ustvaril svojo interpretacijo. Če bi pel kot »vzornik« — teh bi imel pri tej pesmi veliko —, bi to ne bilo napredovanje, temveč stopicanje na mestu in morda še slaba kopija.
Kako se znajdete v vrvežu oktetovstva?
Slovenski oktet je pojem. Povsod čutim, da je dobro sprejet. Okolje ima do okteta zdrav odnos, rekel bi, da opažam zelo spoštljiv odnos do tistih — torej nas —, ki nadaljujemo lepo in staro tradicijo.
Življenju okteta podrejamo svoje osebno življenje in tudi moja žena Marija in obe hčeri za to poslanstvo precej žrtvujejo. Vsaka stvar pa je lahko še boljša. Vedno je treba dodajati, da bo bolj izpopolnjeno.
Slovenski oktet sestavlja osem ljudi, ki na odru gledajo v eno samo točko in so kot eden, čeprav je vsak zase poseben, kot človek edinstven.
(Ljubljana, 27. julija 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
tenor
Vladimir Čadež
V Slovenskem oktetu: 1996–2018
Član Slovenskega okteta je bil dvaindvajset let, in sicer od leta 1996 do 2018.
Vladimir Čadež se je rodil v Šempetru pri Novi Gorici 24. decembra 1966 in živi v Solkanu.Po izobrazbi je profesor petja in je zaposlen na Glasbeni šoli v Novi Gorici kot učitelj petja. Več let je poučeval na Glasbeni šoli Emila Komela v Gorici in na Glasbeni šoli v Ajdovščini.
Vladimir Čadež izhaja prav iz pevske rodbine; njegova mati Franka je pela v APZ Tone Tomšič, njegov oče Danilo pa je pri Slovenskem oktetu pel trideset let; Vladimir je začel že kot otrok pri zboru osnovne šole v Solkanu, nato je pel v zboru Topničarjev v Trnovem pri Novi Gorici, v Komornem zboru RTV Slovenije, občasno je pomagal pri PAZ Vinko Vodopivec, trenutno pa še vedno sodeluje v kvartetu Big Ben.
Osnove solopetja je prejel že pri očetu Danilu, dve leti je nato zahajal v Trst v operno šolo Teatra Verdi na tečaj za operni zbor, nato je dve leti študiral v Turinu pri prof. Wally Salio, na Akademiji za glasbo v Ljubljani pa je diplomiral pri prof. Alenki Dernač Bunta.
Septembra leta 1996 je Vladimir Čadež opravil s prof. Antonom Nanutom avdicijo pri Slovenskem oktetu in sprejel očetovo dediščino.
To pa ni dediščina kar tako, mar ne?
»Ta dediščina je obenem sladka in obremenjujoča, ker me notranje močno zavezuje in ker je med občinstvom še vedno močno živ spomin na njegovo pojavo. Povsod, kjer me ne poznajo, me sprašujejo, če sem Čadežev sin. Najtežje se je seveda podpisati pod pesmi Nocoj pa, oh, nocoj in Večernij zvon, ki sta postali zaščitni znak Danila Čadeža in se pri poslušalcih nehote sprožijo primerjave. To odgovornost seveda globoko občutim, vendar pa svojo pevsko vlogo pri Slovenskem oktetu oblikujem v lastnem slogu in prepričan sem, da ne izkrivljam očetove podobe; nasprotno – po odzivih, ki jih doživljam, sem prepričan, da delam dobro in nadaljujem po naravni poti Čadeževo delo v ansamblu. Enako kot je bilo prej, ne bo nikoli, kar je razumljivo, saj se tudi Lipušček ni ponovil.
Slovenski oktet mi je zapisan v korenine, zato me na Slovenski oktet veže globok občutek pripadnosti, kar opažam tudi pri vseh članih sedanjega sestava in kar je seveda hvalevredno.
Biti član Slovenskega okteta pomeni zasedati visoko in častno mesto, ki je pogosto zelo obremenjujoče, ker zahteva veliko odpovedovanja v vsakdanjem življenju, vendar pa si po drugi strani bogato poplačan, ko doživiš na koncertu vrhunski trenutek, ki je ravno tako nepopisen, kolikor je kratkotrajen, vendar se v tistem trenutku popolne doživetosti glasbe, poslušalstva in notranje zadoščenosti izničijo vse žrtve.«
Kakšno je občinstvo, ki danes posluša Slovenski oktet?
»Najštevilnejša je generacija nad petdeset let starosti, sploh v zamejstvu. Imamo pa tudi mlajšo publiko, ki bo sčasoma dorasla poslušanju te vrste glasbe. Kot pedagoga me je sicer strah, ker se po družinah čedalje manj poje in zna to postati velik problem slovenskega pevstva v bodoče. Imam pa vtis, da se v zamejstvu in zdomstvu veliko več in veliko bolj goji petje. Vtis imam tudi, da se je nekoč petje poslušalo bolj s srcem, danes je poslušalec srcu pridodal še razum; postal je bolj zahteven, ni mu dovolj samo lepo in ubrano petje, temveč želi tudi izpiljeno tehniko in višjo težavnostno stopnjo, kar je seveda za pevsko telo dražljiv izziv, obenem pa zahteva tudi več napora pri doseganju višjega nivoja, ki ga pričakuje sodobni poslušalec.«
Je Slovencem takšen ansambel kot je Slovenski oktet še vedno potreben?
»Po takšnem ansamblu bomo čutili potrebo, dokler bomo Slovenci imeli zavest. Žal pa je velikokrat zaznati, da se Slovenci ne zavedajo, da je pesem – sploh pa takšna, kakršno jo lahko podpiše Slovenski oktet – veliko jamstvo, da se lahko enakovredno predstavljamo povsod po svetu. Na nobenem kulturnem odru se nimamo česa sramovati. Slovenski oktet je tudi dokaz, da je moški oktet pristna formacija (avtentični, verodostojni izum) slovenskega naroda. Velikokrat so me po svtu vprašali, kako to, da lahko osemglasni sestav zveni kot veliki ruski zbor. Tega ne zmore noben narod in to ni karakteristika samo Slovenskega okteta, temveč velja za vse oktete, kot sestav, ki ima priznano določeno kvaliteto.
Vsi okteti na Slovenskem pa so nastali po vzoru Slovenskega okteta.«
(Nova Gorica, 13. julija 2006)
tenor
Marij Kogoj
V Slovenskem oktetu: 1951–1966
Rodil se je leta 1919 v Ljubljani skladatelju Mariju Kogoju. V Slovenskem oktetu je pel od 1951 do 1966. Že od mladih nog se je ukvarjal s petjem in športom. K petju ga je navajal že oče. V osnovni šoli in gimnaziji je bil vedno član pevskih zborov in kot pevca so ga vedno cenili. Pel je pod vodstvom uglednih profesorjev, skladatelja Luke Kramolca in prof. Silvestra Mihelčiča. Na konservatoriju je študiral klavir v razredu prof. Viktorja Šonca. Solopetje je v letih 1941 in 1942 študiral pri prof. Janette Foedranspergovi. Leta 1946 pa se je vpisal na solopevski oddelek akademije za glasbo in študiral pri raznih profesorjih. Med študijem je večkrat nastopal na javnih koncertih, ki jih je prirejala študentska organizacija po raznih krajih Slovenije. Pel je tudi v Akademskem pevskem zboru pod vodstvom Franceta Marolta, v Radijskem komornem zboru z dr. Valensom Voduškom in v zboru Slovenske filharmonije z Radom Simonitijem. Vrhunec je dosegel kot ustanovni član in baritonist Slovenskega okteta.
Marij Kogoj je umrl 13. maja leta 1995.
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
tenor
Božo Grošelj
V Slovenskem oktetu: 1951–1978
Rodil se je v Šiški v Ljubljani leta 1920; bil je sin železničarja. V Slovenskem oktetu je pel od 1951 do 1978. Po končani osnovni šoli, kjer je že pel kot deški sopran, se je vpisal na gimnazijo in se ukvarjal tudi s športom. Na univerzi ga je doletela vojna; udeležil se je narodnoosvobodilnega boja in v partizanih je bil kulturni referent. Nemci so ga ujeli in ga internirali v taborišče Dachau, kjer si je reševal življenje prav s svojim lepim tenorjem. Po barvitem in mehkem glasu je slovel že na gimnaziji, kjer ga je slišal France Marolt in ga vključil v svoj Akademski pevski zbor. Ob koncu vojne je Grošelj postal član znamenitega partizanskega pevskega zbora »Srečko Kosovel«, ki ga je vodil Rado Simoniti in ki je leta 1947 opravil pomembno reprezentativno turnejo po zahodnoevropskih državah. Božo Grošelj je pel tudi z narodnozabavnimi ansambli in je bil zelo znan radijski pevec.
Od leta 1947 je bil zaposlen kot tajnik glasbenega oddelka na nacionalnem radiu. Leta 1949 pa je postal urednik za narodno in zborovsko glasbo.
Kot ustanovni član Slovenskega okteta je pel drugi tenor in je najdlje preživel svoje pevske tovariše iz prve postave. Posebno je zaslovel s pesmijo Pavla Kernjaka »Mojcej«. Ob odprtem grobu v poslednje slovo mu jo je zapel baritonist sedanjega sestava Slovenskega okteta Jože Vidic, ki je naravnost od Grošlja prevzel v dediščino priljubljeno pesem, s katero je Slovenski oktet zaslovel po svetu.
Božo Grošelj je umrl 12. septembra 2004.
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
tenor
Peter Ambrož
V Slovenskem oktetu: 1966–1996
Peter Ambrož se je rodil v Stražišču pri Kranju 13. maja 1938. V Slovenskem oktetu je pel drugi tenor od 1966 do 1996 in v sezoni 2000/2001.
Končal je srednjo ekonomsko šolo in se poklicno ustalil pri podjetju Slovenijales v oddelku za propagando. Že v mladih letih je pel na koru v Stražišču, nato pri MePZ Franceta Prešerna v Kranju z dirigentom Petrom Liparjem, kot prvi tenor je pel v Gorenjskem vokalnem oktetu pod taktirko Danila Bučarja, nekaj let se je kot svobodni umetnik preizkušal kot popevkar, pel je tudi v Kvartetu Zvonček, v Komornem zboru RTV Ljubljana in v Kvartetu Do.
Pri vsem tem pestrem nabiranju pevskih izkušenj pa je šolal glas pri prof. Veri Majdič, ki mu je dala trdne osnove in mu izoblikovala glas, nazadnje pa je študiral solopetje še pri prof. Jelki Strgarjevi.
Peter Ambrož je avdicijo pri Slovenskem oktetu opravil pozimi leta 1966; na avdicijo ga je povabil Božo Grošelj. V Slovenskem oktetu pa je pel do leta 1996 in še v sezoni 2000/2001, ko je začetne težave pomagal premagovati novemu rodu pevcev obnovljenega Slovenskega okteta.
Ambrož poje tudi, kadar ne poje. Že iz njegovega načina govorjenja, iz njegovih kretenj, gibov in sporazumevanja s sogovornikom veje nekakšna navezanost na petje in zavzetost zanj, ki je za Petra Ambroža nič manj kot življenjski slog v pojoči obliki. Ni naključje, da je s člani v sedanji sestavi Slovenskega okteta ohranil tesno vez, ki ni samo prijateljstvo, temveč podoživljanje svojega oktetovstva v vnovičnem vzponu in uveljavljanju novega Slovenskega okteta. In pri tem deli s pevci tako njihova prizadevanja kot tudi čustvovanja v vsem njihovem razponu.
Peter Ambrož ni bil izbirčen pevec, temveč je rad in z ljubeznijo pel vse, vse tiste pesmi – ljudske in umetne, klasične in moderne –, ki imajo v sebi sporočilni naboj in muzikalne in muzikološke vrednote, pesmi, ki sežejo v dušo in s katerimi je možno zganiti srca poslušalcev.
»Rad pojem vse, razen tistih pesmi, ki jim tudi Bog ne more pomagat!«
Neko posebno, dodatno navezanost pa čuti do koroških, tako ljudskih kot umetnih pesmi.
Tudi do sporedov ni bil posebno kritičen, rad pa je imel široko zasnovane programe. Najbolj se je počutil doma v akustičnih cerkvah.
Vtisi in doživetja s trideset let dolge poti po vsem domačem in tujem svetu se mu kar kopičijo in z mislimi jim težko sledi. Seveda so zapiski le drobci drobcev, saj bi lahko vsak član Slovenskega okteta napisal debelo knjigo.
Poseben pečat mu je dal že prvi nastop s Slovenskim oktetom. »Bilo je leta 1967 na proslavi 20-letnice mesta Nova Gorica. Marjan Štefančič je ravno podedoval intonirko od Marija Kogoja. Dal je intonacijo za pesem 'Meglice v jezeru', pa smo morali ustaviti. Še enkrat je zapihal v piščalko – pa spet ni šlo. Bil sem ves trd od zadrege in nelagodnega občutka. Za mene, začetnika v tako imenitnem ansamblu, je bilo to nepopisno nerodno doživetje.«
Kmalu pa prevladajo lepi spomini.
»Potovanja! Potovanja so bila najbolj dražljiva sestavina našega pevskega življenja. Nekoč, ko smo se z letalom peljali na Dansko, smo zašli v turbulenco. Morali smo pristati v Koebenhavnu; bil je takšen vihar, da je letalo pristalo skoraj na boku. Mi smo bili vsi panični od strahu, za pilota pa je bilo to običajno in se ni prav nič vznemirjal.
V Argentini, v Buenos Airesu, smo se pripravljali na polet v Rosario. Ko pridemo na letališče, so še popravljali motor. Ko so opravili, smo se vkrcali in odleteli. Naenkrat pa je v letalu postalo hladno in stevardese so začele deliti odeje. Čez nekaj časa je pilot zelo ravnodušno povedal, da je en motor 'crknil', da pa imajo še enega in da je to dovolj za pristanek.
Na Norveškem so piloti fenomenalni. Ko smo nekoč leteli proti severu in je naš Bogdan Pogačnik razložil pilotu, kdo da smo, nas je pilot vprašal, ali smo že videli Nordkapp. Seveda ga nismo nikoli videli. Naenkrat se je zasukal z letalom, ko da bi obrnil avtobus, in zavozil iz proge; najprej nam je pokazal čredo severnih jelenov, nato pa je preletel še Nordkapp, na letališče pa je priletel pol ure pozneje. Ne samo, da so morali drugi potniki čakati pol ure dlje, povzročil je pravi preplah, saj se sploh ni oglasil in ni ničesar sporočil kontroli letenja, ne kam leti ne da bo zamudil. On je šel kar po svoje, in to z namenom, da bi tujci odnesli z Norveške kar najboljši vtis.
Ko smo se prvič odpravljali v Afriko, smo se morali obvezno cepiti. Dobili smo rumeno knjižico, ki smo jo morali povsod pokazati. Ko pridemo na Brnik, so štirje pozabili knjižico doma. Moja žena je letala po Ljubljani, a na žalost Koresove žene ni našla doma, na Brniku pa je letalo odlašalo z vzletom. Potniki so se že začeli razburjati. Ko je pridirkala na letališče, smo končno po uri zamude odleteli. Jožeta Koresa pa smo 'švercali' skozi celo Afriko tako, da smo se na mejah držali tesno drug za drugim in zadnji mu je podajal knjižico.
Najbolj sem se bal, ko smo šli na Japonsko in so nam nad Indijo grozili, da nas bodo sestrelili. Ravno tistega dne je izbruhnila vojna med Indijo in Pakistanom zaradi Kašmirja. Mi smo že leteli in pilotu so prepovedali poleteti v indijski zračni prostor. Pa si je le izprosil dovoljenje, da smo pristali v Bombayu, vendar so nas do zadnjega trenutka, dokler se ni letalo ustavilo na pristajalni stezi, spremljala indijska lovska letala z naproženim orožjem.
Nekoč, ko smo se vračali iz Grčije, smo tudi v Dubrovniku pristali v silovitem viharju, da sem bil kar paničen in sploh ne vem, kako se je letalo spustilo na stezo.
Sicer pa imam Dubrovnik v sijajnem spominu. Tam smo doživljali pravljične koncerte v pravljičnem vzdušju.«
Peter Ambrož tako živo in prizadeto pripoveduje, da se na koncu zdi, da pravljice res še ni konec...
(Ljubljana, 10. februarja 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
tenor
Jože Banič
V Slovenskem oktetu: 1978–1992
Jože Banič se je rodil v Murski Soboti 10. Marca 1945. V Slovenskem oktetu je pel drugi tenor, in sicer od 1978 do 1992 in od 1996 do 2000.
V Murski Soboti je dokončal prvi letnik gimnazije, hkrati pa je obiskoval nižjo glasbeno šolo.
Šest let je študiral violino in štiri leta klarinet. Na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani so ga prepričali, da je vzel v roke fagot, ki se ga je učil štiri leta, potem pa pet let na akademiji za glasbo katero je končal leta 1971 z odličnim uspehom pri prof. Srečku Korošaku.
Jože Banič je igral v Simfoničnem orkestru prvi fagot, bil solist RTV Slovenija, od 1965 do 1992, in od 1995 do 2004; je bil član Pihalnega orkestra RTV, osem let je igral v mariborskem baročnem ansamblu, nekaj časa v ansamblu Slavka Osterca, pa v Komornem orkestru RTV, v ansamblu Kreativ Klagenfurt, sodeloval je s Stturdardskim komornim orkestrom, še vedno je član ansambla Camerata Labacensis in še bi lahko naštevali. V Slovenskem oktetu je leta 1978 nasledil Boža Grošlja in pel sedemnajst let.
Leta 1994 je Jože Banič prevzel rudarsko godbo Hrastnik in jo skozi tri zlata priznanja pripeljal v koncertno skupino, to je med najbolj kakovostne skupine v Sloveniji.
»Prvo obdobje,« v Simfoničnem orkestru namreč, »mi je v najlepšem spominu. Pa ne zaradi nostalgije. Takrat smo bili vsi mladi, izredno zagrizeni in požrtvovalni, želeli smo si najkvalitetnejšega igranja. Za to animacijo ima posebne zasluge Samo Hubad... (V orkestru) smo zelo dobro sodelovali. Držali smo skupaj, kar se je posebej poznalo pri intonaciji in pri skupnem muziciranju. Orkester mora delovati kot brezhibna vojaška enota, ki jo vodi dober častnik. Za to so potrebni določeni pogoji. Če jih ni, je treba ustvariti dobro voljo, požrtvovalnost in zagrizenost. Med člani zasedbe se razvijajo večja prijateljstva, pa tudi sovraštva in ljubosumje. Nekateri se v orkestru tudi poročijo, skratka je živ organizem.«
V petje ga je uvedel brat Milan, ki ga je leta 1961 vzel s seboj na vaje k Primorskemu akademskemu zboru Vinko Vodopivec v Ljubljani In v tem zboru je preživel izredno lepo mladostniško obdobje; bil je najmlajši pevec v zboru in preostali pevci so ga imeli za nekakšno maskoto.
Leta 1972 je začel študirati solopetje pri prof. Jelki Strgarjevi, ki ji priznava, da mu je »postavila glas«, kar pomeni, da mu je dala trdne tehnične solopevske osnove, kar mu je pozneje še kako prav prišlo pri petju v oktetu.
Pravzaprav se je Jože Banič tako navdušil, da se je moral v določenem trenutku, ko je že bil na akademiji za glasbo, odločiti: ali pevska kariera ali fagot.
»Dostikrat pomislim na to, da sem morebiti naredil napako, da se nisem v celoti posvetil študiju solopetja in opustil fagot.« To zveni nenavadno, ker to pravi človek, ki pooseblja še danes pojem lepega igranja na fagot v Sloveniji in na območju celotne nekdanje skupne države Jugoslavije. In dodaja: »V duši sem bil vedno fagotist, a če bi prevladalo petje, bi opustil inštrument. Dejstvo pa je, da tudi v petju čutim veselje in srečo.« Obenem pa ima Jože Banič tudi do pevske umetnosti izredno izostren odnos:
»Glas je božanski inštrument, nič ga ne more nadomestiti. Glas nam je dal Bog in z njim se da najboljše izražati čustva; pri petju pa še posebej, ker sta besedilo in zvok zaobsežena v enem.
Najbolj sem v oktetu užival, ko smo na odru pri vsaki izvedbi muzicirali. Vedno smo dali vse od sebe tako v izrazu kot v zvoku in temu primeren je bil tudi odziv občinstva na koncertu.
Petje je v meni izzvalo neko nedopovedljivo notranje zadovoljstvo, ko ti zaigrata duša in srce in se človek približa nekemu ekstatičnemu stanju. Taki trenutki so lahko daljši ali krajši, ne dajo pa se plačati z nobenim denarjem.«
Jože Banič se je s Slovenskim oktetom prvič srečal leta 1967. V Slovenj Gradcu je bila proslava Organizacije združenih narodov, na kateri je sodeloval tudi Slovenski oktet: »Ko sem jih slišal, sem v trenutku ugotovil, da je to vrhunsko petje; mravljinci so mi šli po vsem životu.«
Usoda je hotela, da je Banič tudi sam zašel med protagoniste takšnih občutij, ko je oktet zapustil Božo Grošelj leta 1978.
»Ja, zapolniti praznino po Grošlju je bilo izjemno težko. Takrat je bil Slovenski oktet vrhunski, nakar se je spremenila polovica postave. Anton Nanut se je takrat izredno angažiral, da bi z novo zasedbo dosegel prejšnjo vrhunskost. Vaje smo imeli kar petkrat na teden od 17.30 do 19.30 in vsi smo delali zelo zavzeto.« Ustvarjalnost okteta se je najmočneje kazala v koncertnih sporedih. »Oktet je bil najmočnejši v raznovrstnosti sporedov. Imel je takšno kvaliteto pevcev, da so lahko obvladali vse stile in je bil konglomerat stilov lahko perfektno izveden. Tako je vsak poslušalec lahko našel kaj zase, vsi skupaj pa so lahko uživali v kakovosti izvajanja skladb.«
Z obdobjem, ko je s Slovenskim oktetom pel Jože Banič, pa je neločljivo povezan tudi njegov fagot. V svojem dolgem delovanju je nastopal tudi kot solist s Simfoničnem orkestrom RTV Slovenija na turnejah po ZDA in po Evropi. Delovanje Jožeta Baniča je v bistvu unikatno, kajti redko se znajde v slovenski glasbeni kulturi primer vrhunske poustvarjalnosti na instrumentalnem in pevskem področju, ki je bilo tudi občasno združeno v enkratno simbiozo.
Slovenski oktet, Jože Banič in njegov fagot so skupaj napisali trajno in neponovljivo zgodbo.
Skladatelj Pavel Mihelčič je za oktetovo 35-letnico ustvaril posebno skladbo Kost, v katero je vpletel tudi fagot.
»Skladba je konceptualno (po zasnovi) in kompozicijsko izredno zanimiva. Kot inovacija je imela izjemen odmev. Za glasbene kritike in tudi za poslušalce je bila skladba, ki je vsebovala vrhunsko petje in fagot kot solistični vložek, pravo odkritje. Izvajali smo jo 132-krat. Vsepovsod po svetu je doživela lep odziv. V Združenih državah Amerike je bila lepo sprejeta tudi od fagotistov, ki so jo poslušali.«
Jože Banič in njegov fagot sta predstavljala pri Slovenskem oktetu posebno sožitje.
»Nisem samo pel v oktetu, temveč sem tudi igral v radijskem orkestru ter nastopal kot solist doma in po svetu. Na turneje z oktetom sem vedno jemal fagot in sem redno in vztrajno vadil, da sem se lahko v dostojni formi spet priključil orkestru, ko smo se vrnili. Bilo je naporno, včasih napeto, a nikoli krizno.«
S zavezanostjo glasbi je Jožetu Baniču uspelo premostiti ovire in pasti. Še več, leta 1996, ko je Nanut začel zbirati pevce za novi oktet, je vestno priskočil na pomoč in s svojo izkušenostjo in pevskim kapitalom, ki ga je imel v sebi, precej pripomogel, da je Slovenski oktet pognal nove korenine.
»Dobro je, da Slovenski oktet nadaljuje to tradicijo, ker je in ostaja nekaj posebnega. Slovenski oktet je bil vedno tarča kritik, nevoščljivosti, zavisti... saj vemo, kako je to pri Slovencih. Ampak Slovenski oktet je bil vedno najboljši in bo najboljši.
Mislim, da je Slovenski oktet zdaj pred razpotjem in za prihodnost vidim dve različici: ali doseže institucionalno podporo, da se reši vseh finančnih skrbi in v miru zasleduje svojo vrhunskost še naprej, ali pa, da se uspe marketinško dobro uveljaviti in dobi ustrezno podporo od slovenskega gospodarstva.
Ostaja pa neizpodbitno in edinstveno, da – kjerkoli se bo oglasil, bodo ljudje onemeli od lepote zvoka!«
(Ljubljana, 23. junija 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
tenor
Marjan Trček
V Slovenskem oktetu: 1992–1996, 2010–2016
Tenorist Marjan Trček (1957 - 2016), se je pevsko izobraževal na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Iz tega obdobja je prejemnik nagrad na republiškem in državnem tekmovanju mladih glasbenikov v kategoriji Komorne skupine. Študij petja je nato z odliko končal na Akademiji za glasbo pri prof. Evi Novšak Houška. Izpopolnjeval se je na pevskih tečajih pri Marjani Lipovšek in Alfredu Burgstallerju.
Doma in v tujini se je uveljavil kot koncertni in operni pevec. Nastopal je s priznanimi orkestri in dirigenti na tujih in domačih festivalih (Dubrovniški poletni festival, Varaždinske barokne večeri, Puljsko ljeto, Ljubljanski festival, Glasbeni september v Mariboru, Festival sodobne glasbe Kogojevi dnevi, Festival za staro glasbo Radovljica...). Na koncertnem odru je tako poustvaril več deset vokalno instrumentalnih del klasičnega koncertnega repertoarja, od zgodnjebaročnih do sodobnih. Sodeloval je s SNG Opera in balet Ljubljana ter SNG Opera in balet Maribor, kjer je oblikoval preko dvajset liričnih opernih in operetnih vlog (Almaviva v Rossinijevem Seviljskem brivcu, Nemorino v Donizettijevem Ljubezenskem napoju, Fenton v Verdijevem Falstaffu, Tamino v Mozartovi Čarobni piščali, Gabriel von Eisenstein v Straussovem Netopirju, itd...)
Pogosto je nastopal na Slovenskih glasbenih dnevih, kjer je poustvaril veliko prvič izvedenih del. Poseben odnos je imel do komorne vokalne glasbe, še posebej raziskovanje in izvajanja stare glasbe (ob spremljavi lutnje) in samospeva.
Umetnost petja je prenašal na mlade pevce na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana.
V letih 1992 do 1996 je prepeval v Slovenskem oktetu. Je prejemnik odlikovanja "Zlati častni znak svobode RS", s katerim je predsednik Republike Slovenije ob 45. obletnici delovanja odlikoval oktet za zasluge na vokalno glasbenem področju. Leta 2001 je bil imenovan za častnega člana Slovenskega okteta.
V letu 2010 se je ponovno pridružil Slovenskemu oktetu, kjer je prepeval vse do svoje prezgodnje smrti v avgustu leta 2016.
tenor
Rajko Meserko
V Slovenskem oktetu: 2000–2014, 2016–2018
Tenorist Rajko Meserko živi v Šmartnem pri Litiji. Srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani, kjer je v času študija začel z obiskovanjem nižje glasbene šole. Solopetje je študiral pri prof. Mariji Sedej in se kasneje izpopolnjeval pri prof. Karlu Jeriču.
Je župan občine Šmartno pri Litiji in vršilec dolžnosti ravnatelja SNG Opera in balet v Ljubljani.
V šolski dobi je pel v raznih mladinskih zborih, nato pa v kvartetu Šmartin skupaj z Jožetom Vidicem. Avdicijo za Slovenski oktet je opravil julija leta 2000. V Slovenskem oktetu je prepeval do leta 2014 in se mu ponovno pridružil v letu 2016 do leta 2018.
Rajko Meserko se je rodil 16. septembra 1971 v Ljubljani, živi v Šmartnem pri Litiji. Srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani, kjer je v času študija začel z obiskovanjem nižje glasbene šole. Solopetje je študiral pri prof. Mariji Sedej in se kasneje izpopolnjeval pri prof. Karlu Jeriču. Zaposlen je v SNG Opera in balet v Ljubljani kot pevec v opernem zboru.
V šolski dobi je pel v raznih mladinskih zborih, nato pa v kvartetu Šmartin skupaj z Jožetom Vidicem. Avdicijo za Slovenski oktet je opravil julija leta 2000.
Kako dojemate pripadnost Slovenskemu oktetu?
Že to, da sem bil sploh sprejet v Slovenski oktet, je čast. Slovenski oktet ni samo petje, je sploh način življenja. Mene je v tak oktetovski način življenja »opozoril« Jože Vidic in je bilo zelo pozitivno, da me je vnaprej pripravil na vse to, kar v oktetu in ob oktetu doživljam. Oktet stoji na vrhu lestvice življenjskih dejavnosti; nemalokrat se mora oktetu prilagajati tudi družina in to je moralo biti razčiščeno še preden sem sprejel članstvo. Odkar sem v Slovenskem oktetu, sem imel mnogo priložnosti zapeti v manjših sestavih, vendar pri Slovenskem oktetu to vse drugače zveni. Sploh je zven Slovenskega okteta nekaj posebnega in ta zven je v celotni zgodovini asambla vedno enak, zamenjujejo se samo posamezni glasovi. Dejstvo, da se je ta posebni zvok, s posebnim pečatom, ki ga ima samo Slovenski oktet, ohranil od začetka do današnjega dne, se mi zdi nekaj fenomenalnega. Zato tudi svojo pripadnost Slovenskemu oktetu doživljam kot nekaj izjemnega; seveda pa je treba življenje prilagoditi oktetu.
Vi imate poleg pevske tudi vlogo povezovanja z zunanjim svetom.
Tako je, sem kontaktna oseba, kakor se temu reče. To pa se je zgodilo samo po sebi, ta vloga je pripadla meni v nekem obdobju, ko je bilo zaradi službe in poklicnih obveznosti članov usklajevanje znotraj okteta nekoliko problematično. Imeli smo že tudi zunanjega organizatorja, toda vloga kontaktne osebe med člani okteta je nekako pritikala meni. Potem pa sem začel sprejemati tudi naročila in dogovore za nastope, koncerte, turneje in tako naprej ... do danes.
Kaj opažate najpogosteje, kako se ljudje približujejo oktetu?
To je pa zelo zanimivo, opazovati način, kako ljudje prihajajo v stik s Slovenskim oktetom. Ob vsakem nastopu je oktet s temi odnosi veliko bolj bogat. Vsak nastop pomeni še eden ali dva dodatna nastopa. Prvi odzivi in prvi stiki so neposredno po sestopu z odra, začnejo pa se z izrekanjem priznanj oktetu ali izvedbi sporeda in z izražanjem zadovoljstva nad kvaliteto petja. Nato sledi ponudba in daljši ali krajši pomenek. Prav ganljivo je, kako so ljudje obzirni in spoštljivi in jaz imam pravzaprav veliko srečo, ker sprejemam prve, najbolj neposredne in najbolj sveže vtise.
Torej ste tudi najbolj na udaru?
Včasih, predvsem pri preteklih zasedbah, so ljudje imeli vtis, da je s Slovenskim oktetom težko priti v stik, da so člani – ne vsi – bolj rezervirani in pri obnašanju bolj akademski. Seveda je tu igralo vlogo tudi visoko mesto, ki ga Slovenski oktet imel v očeh poslušalcev. Nekakšno strahospoštovanje, če se smem izraziti nekoliko bolj po starinsko.
Tudi sedaj je prav prva navezava bolj rezervirana, toda, ko je enkrat led prebit pa se odnos v hipu obrne nam v dobro. Ni akademije – mi smo fantovsko razpoložena skupina in želimo uveljaviti tudi naše človeške kvalitete kot vrednoto v prid Slovenskega okteta.
Kako ste na Slovenski oktet pa vi gledali prej?
Z velikim spoštovanjem in občudovanjem; dajal mi je vtis nedosegljivosti. Česa takega pa jaz ne bi zmogel, sem vedno mislil sam pri sebi. Nikoli pa nisem niti zdaleč pomislil na to, da bi lahko sam v tem oktetu tudi pel. Potem sem spoznal Marjana Štefančiča, ko je bil še aktiven član. In me je Slovenski oktet še bolj pritegnil, da sem ga še rajši poslušal in hodil na koncerte.
No, in kako se zdaj počutite kot aktivni član Slovenskega okteta?
Tega se ne da opisati, pač pa je treba to doživeti! Veliko je lepih trenutkov; včasih je naporno, vendar ostanejo samo lepi vtisi.
Pa spomin, ki se mi stalno obnavlja pred očmi. V Salzburgu, na poletnem festivalu, smo se srečali s predsednikom Republike Avstrije Hainzom Fischerjem. Ko nas je predsednica Dežele predstavila, rekoč: »To pa je Slovenski oktet!« je predsednik Fischer kar malce obstal in s spoštovanjem in občudovanjem vzkliknil: »O, Slovenski oktet!« češ, kako imenitni gostje. Nato je vsakemu posebej prijazno in spoštljivo dal roko in elegantno čestital. Ob tem doživetju se mi je nekako v vsem svojem bistvu razgrnil pomen besede – ambasador. V tistem trenutku je bil Slovenski oktet res ambasador. Visoko, pomebno in plemenito je predstavljal slovensko državo in slovensko kulturo. Včasih me prevzame otožno spoznanje, da doživiš večje spoštovanje zunaj, kot od voditeljev lastne domovine.
Ampak pojem ambasador ima globok pomen.
(Ljubljana, 20. julija 2006)
bariton
Tone Kozlevčar
V Slovenskem oktetu: 1951–1978
Rodil se je v Šentvidu pri Stični na Dolenjskem leta 1914. V Slovenskem oktetu je pel od 1951 do 1978. Izhajal je iz šestnajstčlanske družine. Po končani osnovni šoli ga je oče poslal v Ljubljano, da bi se izučil obrti. V obrtni šoli se je seznanil s številnimi pevci, spoznal pa ga je tudi dirigent in skladatelj Fran Venturini in ga povabil v svoj zbor Sava. S tem se je pravzaprav začela Kozlevčarjeva pevska pot. Solopetje je začel študirati pri prof. Angelci Troštovi, nato se je vpisal na srednjo glasbeno šolo in nadaljeval študij pri prof. Sonji Ivančičevi in pri prof. Juliju Betettu. Bil je član Radijskega komornega zbora, sodeloval je tudi v Akademskem pevskem zboru, pel je pri zboru Slovenske filharmonije. Bil je tudi priljubljen radijski pevec. Kot ustanovni član Slovenskega okteta je pel bariton, imel pa je tudi vlogo organizatorja, saj je bil v službi pri Koncertni poslovalnici v Ljubljani in si je prizadeval predvsem za organizacijo koncertov na podeželju. Vzdrževal je tudi stike z zvezno koncertno poslovalnico v Beogradu, ki je skrbela za izmenjave jugoslovanskih umetnikov s tujimi umetniškimi skupinami. Pomagal je pri zbiranju sredstev po podjetjih in ustanovah in pri nabavljanju prvih krojev in noš. Bil je pobudnik prvega Tabora slovenskih pevskih zborov v Šentvidu leta 1971. Bil je tudi pobudnik postavitve niza lesenih kipov domačega umetnika Petra Jovanoviča, med katerimi sta najbolj znana Mojcej pred Kernjakovo domačijo v Trebinjah in kip Ribničana, posvečen slovenskim izseljencem, ki stoji pred osnovno šolo v Šentvidu pri Stični. Leta 1979 je Tone Kozlevčar prejel Titovo odlikovanje »red zaslug za narod s srebrnimi žarki«.
Tone Kozlevčar je zaslovel z znamenito ljudsko pesmijo v priredbi Franceta Marolta »Ribniška«, ki jo je zapel več kot tisočkrat. Po tisoči izvedbi leta 1956 je postal častni občan Ribnice na Dolenjskem.
Tone Kozlevčar je umrl leta 1996.
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
bariton
Roman Petrovčič
V Slovenskem oktetu: 1951–1960
Rodil se je v Trnovem v Ljubljani leta 1901. V Slovenskem oktetu je pel od 1951 do 1960. Izhajal je iz uradniške družine. Izučil se je za trgovskega pomočnika in začel že pri sedemnajstih letih sodelovati pri raznih zborih. Solopetje je študiral pri prof. Foedranšpergovi. Roman Petrovčič je imel mehak, žameten, tudi pretresljiv, karakteristično barvit bariton. Bil je ustanovitelj in dvajset let član znanega Slovenskega vokalnega kvinteta, s katerim je opravil vrsto turnej po Poljski, Češki, Romuniji, Bolgariji in drugod. Sodeloval je z Akademskim pevskim zborom. Pel je tudi v Radijskem komornem zboru in v zboru Slovenske filharmonije. Bil je poznan kot odličen radijski pevec. Občasno je nastopal na odru ljubljanske Opere, čeprav ni imel formalne pevske izobrazbe.
Primorski skladatelj Zorko Prelovec je znamenito pesem »Sedem si rož« napisal izrecno zanj. Z njegovim solom jo je Slovenski oktet uveljavil kot uspešnico.
Roman Petrovčič je umrl leta 1981.
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
bariton
Andrej Štrukelj
V Slovenskem oktetu: 1960–1978
Andrej Štrukelj se je rodil 2. avgusta 1909 v Habinghorstu (Rauxel) v Vestfaliji na Nemškem.
Član Slovenskega okteta je postal leta 1960, pel je do leta 1978. S Slovenskim oktetom je prepotoval domala ves svet. Bil je uglajen in plemenit gospod, zelo lepih in izbranih manir in je vzbujal in tudi užival veliko spoštovanje.
Njegova življenjska sopotnica, gospa Majda, ki z veliko ljubeznijo čuva njegovo arhivsko zapuščino, nam je 5. julija 2006, prav za priložnostno izdajo knjige ob 55-letnici Slovenskega okteta, prijazno napisala možev natančen življenjepis.
»Od tu (iz Vestfalije, op. p.) se je družina preselila v Trst, kjer je obiskoval osnovno šolo. Mama in oče sta bila Slovenca iz Loga pod Mangartom in družina se je preselila iz Trsta v Ljubljano. Srednjo šolo, Gimnazijo Poljane, je končal v Ljubljani, kjer je maturiral leta 1930.
Po maturi je bil par let zaposlen honorarno v šoli Šiška, se poročil in skupaj s soprogo poučeval do nemške okupacije. Takrat je bila žena premeščena v Loko pri Zidanem Mostu, kamor se je tudi preselil.
V tem času je dobil honorarno zaposlitev v Operi Maribor in se istočasno vpisal na Hrvatski državni kozervatorij v Zagrebu, kjer je leta 1943 diplomiral iz solopetja.
Leta 1945 se je vrnil v Ljubljano in bil angažiran v ljubljanski operi. Istočasno je sodeloval kot umetniški sodelavec pri Slovenski filharmoniji. Že leta 1946 je odšel na Reko, bil v »Opera Rijeka« in nastopal v baritonskih vlogah do leta 1948. Od tu pa se je vrnil v ljubljansko opero, kjer je pel do leta 1956. Leta 1956 je odšel iz opere med prosvetne delavce in bil nameščen v Glasbeni šoli Moste-Polje, poučeval solopetje in bil tudi ravnatelj do leta 1964. Leta 1964 je poučeval na Pedagoški akademiji solopetje in izobrazbo glasu do upokojitve. V času od 1960 do 1978 je bil član Slovenskega okteta. Zamenjal je baritonista g. Toneta Petrovčiča. Leta 1978 so izstopili starejši člani, zaradi novih mlajših pevcev.
Že istega leta pa je bil ustanovljen Ribniški oktet, kjer je bil vodja do leta 1985. Takrat je tudi končal pevsko kariero, star 76 let.
V času, ko je užival pokojnino, pa je našel zadovoljstvo v risanju na steklo – 'slovenski ornament'.«
Kot pedagog se je Andrej Štrukelj največ ukvarjal z izobraževanjem zborovodij; napisal je tudi priročnik Tehnične vaje pedagoškim zborom. Veliko je sodeloval na tečajih in seminarjih za zborovodje, saj mu je bilo kultivirano petje najbolj pri srcu in je rad prenašal svoje znanje na mlajše pedagoge in zborovodje. V tem je videl tudi svoje poslanstvo in je bil pri delu zelo natančen in dosleden.
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
bariton
Samo Vremšak
V Slovenskem oktetu: 1978
Rodil se je 29. maja 1930 v Kamniku, kjer je do smrti, leta 2004, tudi stalno živel in deloval. Na Akademij za glasbo v Ljubljani je študiral kompozicijo v razredu prof. Marjana Kozine in jo končal leta 1956, nato pa prav tam še solopetje v razredu A. Dariana leta 1960. Ves ta čas pa se izkazuje tudi kot zborovodja in pedagog.
Od 1975 do 1978 je vodil zbor Slovenske filharmonije. Od 1978 do 1995 pa je bil profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Honorarno je predaval na oddelku za kompozicijo in glasbeno teorijo na akademiji.
Ves ta čas je tudi pel. Bil član raznih pevskih zborov ter pevec solist koncertant. Samo Vremšak je bil baritonist velike pevske kulture. Veliko je tudi komponiral, slogovno se je odločil za bolj umirjene smeri nove romantike in neoklasicizma. Vremšakov ustvarjalni opus je ogromen, v njem pa so v ospredju vokalna dela, zbori in samospevi. Med orkestralnimi deli sta to dve Simfoniji (1958, 1969-72), Concertino za klavir in godala (1961-63), Dramatična uvertura (1977), na komornem področju pa Godalni kvartet (1976), Sonatina in due tempi za rog in klavir (1977), Sonatina za trobento in klavir (1978), klavirska in orgelska dela, od vokalnih ciklov pa še kantata Kronanje v Zagrebu (1954-55), številne priredbe narodnih pesmi, pa tudi številni umetni mešani, moški in mladinski zbori.
Tudi v diskografskem pogledu razpolaga skladatelj Samo Vremšak z velikim številom trakov, kaset in plošč, nazadnje tudi z avtorsko lasersko ploščo pri ZKP RTV Slovenija (1995).
Samo Vremšak je bil član Slovenskega okteta leta 1978. V tem času je oktet posnel venček slovenskih napitnic, kjer je kot solist nastopal tudi Vremšak. Pesem, v kateri se je najbolj izrazil, je bila priljubljena ljudska iz Dolenjske En starček je živel.
Sicer pa je bil Samo Vremšak v prvi vrsti komponist, kar se je posebej pokazalo v nekaterih pogovorih za javnost, kot v knjigi dr. Franca Križnarja Sto slovenskih skladateljev.
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
bariton
Peter Bedjanič
V Slovenskem oktetu: 1978–1996
Peter Bedjanič se je rodil 31. oktobra 1933 v Mariboru.
V Slovenskem oktetu je pel bariton, in sicer od 1978 do 1996.
Vse življenje se je ukvarjal z glasbo; obiskoval je Akademijo za glasbo v Ljubljani, od 1953 do 1956 je bil inšpicient v SNG Opera Ljubljana, nato pa se je zaposlil na Radiu Ljubljana (potem Slovenija), kjer je bil urednik za operno glasbo. Bogato je bilo tudi njegovo pevsko delovanje; bil je član Komornega zbora RTV, pel je v Koroškem akademskem oktetu in v Oktetu Gallus. Jeseni 1978 je uspešno opravil avdicijo in bil sprejet v vrste Slovenskega okteta, v katerem je pel do leta 1996, ko se je »stara« zasedba v celoti poslovila od okteta.
Peter Bedjanič, velik ljubitelj petja, je imel rad umetne pesmi, ki so imele bolj ali manj poudarjena težavnostna mesta, saj mu je bilo petje velik izziv ne samo po doživljajski, temveč tudi po tehnični plati. Nikoli ni ljubil takih sporedov, ki so želeli dosegati samo zunanji učinek na poslušalstvo. Rad je imel težje, zahtevnejše sporede, pri katerih je lahko oktet pokazal svojo vrednost in svoje tehnične zmogljivosti. Sam pravi, da je imel do sporedov »vznemirjeno idejni pristop in je to mišljenje še kdo v ansamblu delil z mano. Včasih sem moral kar vztrajati, da smo oblikovali spored tako, kakor je to zahtevalo ime, ki smo ga zastopali. Veliko zadoščenja sem našel tudi v renesansi in v pravoslavni liturgiji. Na nekatere izvedbe klasičnih umetnikov pa hranim naravnost navdušujoč spomin; kot primer bi navedel izvajanje Brahmsovih del na turneji po Španiji. V meni je to pustilo nepozaben vtis.«
Peter Bedjanič je v Slovenskem oktetu pel skoraj dve desetletji; doživetja in vtisi, ki jih je nabral na štirih celinah, so mnogoteri in nepozabni. Pa vendar se mu spomin najprej vrne na obe ameriški turneji (1986 in 1989).
»Imeli smo lastni avtobus, v posebno simpatijo pa me je vzel šofer Rocco Girardi, ki ni bil samo šofer, temveč tudi podaljšana roka organizatorja; skrbel je za vse nočitve po hotelih, prodajo plošč in kaset, stike s krajevnimi prireditelji koncertov in še za tisoč drugih drobnih stvari. Z njim sva se neverjetno lepo ujela in se skladno razumela ves čas turneje. Vozil nas je tudi v take kraje, ki niso bili predvideni v sklopu turneje same. Razkazal nam je znamenitosti, ki jih devetdeset odstotkov Amerikancev ne vidi ali pa sploh ne pozna, na primer pokopališče avionov v Arizoni – dve uri smo se vozili z avtobusom skozi skladišče na tisoče odsluženih letal; ali pa eksotična vožnja skozi gozd sekvoj. Izredno pa mi je ostala v duši toplina in prijaznost ljudi.«
Enkratno doživetje je bila turneja na Kitajsko.
»Ustavili smo se tudi v mestu Zegong, ki je posebno in značilno iz več razlogov. Tam so nas peljali v ogromni muzej dinozavrov; na kupu jih je kar po deset in več. Pustili so jih tako, kakor so jih bili odkopali. Drugič je to milijonsko mesto zanimivo, ker je zaprto. Mi smo bili sploh prvi Evropejci, ki so jih spustili notri, in ljudje so nas opazovali, kakor bi prišli z Marsa. Člane in spremljevalce Slovenskega okteta so spustili v mesto Zegong zaradi izrednih zaslug, ki smo si jih prislužili s petjem, ki je Kitajce povsem očaralo in so nam priznali umetniško kakovost najvišje vrste.
Po koncertu v največji dvorani v Pekingu so nam priredili sprejem, na katerega so prišli visoki politični predstavniki pa tudi glasbeniki in priznani umetniki. Sledila je večerja, in ko so nas posedali okrog mize, so nas pomešali kot karte: en Kitajec, en Slovenec. Na mizi pa je bilo pivo, vino in šnopec. Vsake toliko časa je eden izmed njih vstal, izrekel zdravico in nazdravil, nato je bilo treba iz- piti – do dna. Seveda je vsak nazdravil z njemu najbolj priljubljeno pijačo, ki jo je imel pred sabo na mizi. Dobro je bilo to, da so bile stopnje alkohola v pivu, vinu in žganju zelo blage. Drugače bi bilo kar hudo...«
Petru Bedjaniču so se v spomin vtisnile tudi turneje na Ciper, v Izrael in na Norveško.
»Tam – na Norveškem – so ljudje tako kulturni, preprosti in prisrčni!«
Roža v gumbnici Slovenskega okteta pa so prav gotovo gostovanja v Dubrovniku, »kjer smo bili vsako leto posebni gostje in smo vedno peli z izjemnim zanosom, s pravim navdihom. Večkrat smo morali zapeti tudi do osem dodatkov.«
Podatek iz prve roke, ki ne potrebuje dodatne razlage!
(Ljubljana, 10. februarja 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
bariton
Tomaž Tozon
V Slovenskem oktetu: 1978–1996
Rodil se je 29. Novembra 1937 v Ljubljani; študiral je muzikologijo na Akademiji za glasbo, po poklicu je bil urednik producent na RTV Slovenija.
Pel je v APZ, v Komornem zboru RTV, v Učiteljskem zboru »Emil Adamič«, v Kvartetu Do in seveda v Slovenskem oktetu. Kot otrok je v filmu Kekec zapel pesem »Kaj mi poje ptičica« in torej že zgodaj dokazal svoj pevski talent.
Po glasu je bariton. V Slovenskem oktetu je pel od 1978 do 1996.
Tozon pravi, da je iskreno petje bližnjica k sreči. Zato je rad pel vse vrste pesmi, vse tiste, ki so imele dovolj izpovedne moči; pesmi, ki nimajo umetniškega naboja, ki nimajo nekega sporočila, ki so preveč izumetničene, ga ne pritegnejo, ni jim naklonjen.
Po obliki je imel Tomaž Tozon rad stilne koncerte. Pri izbiri programa za koncerte pevskih skupin, ki jih je vodil je bil posebno skrben in odgovoren.
Od gostovanj s Slovenskim oktetom sta mu ostali najbolj v spominu Norveška in Španija. Sicer pa je takšno življenje, kakršno ga je živel s Slovenskim oktetom, naravnano v poslanstvo druženja s pomočjo ali v imenu pesmi. S Slovenskim oktetom se je povsod počutil kot doma.
Od doživetij, ki jih je vredno zabeležiti, pa je Tozon poudaril srečanje z Nikolaiem Geddo. To doživetje je bilo s pevske strani najbolj zrelo in polno, tudi zato, ker se je zavedal, s kakšno veličino stoji na odru. Vsi koncerti z Geddo so pri občinstvu izzvali prave ovacije.
»Ko smo nastopali na turneji po Španiji, je Gedda pel v Madridu. Vozili smo se v naslednji kraj naše predvidene turneje in med vožnjo slučajno ujeli radijski prenos s koncerta recitala Nicolaia Gedde v Madridu. Kakšno navdušenje v dvorani. Zajeten del poti smo prevozili ob poslušanju aplavza. To je nepopisno in nepozabno.
Močno se mi je tudi vtisnilo v spomin doživljanje priprav na večje koncerte in na pokoncertno vzdušje v odmevnejših dvoranah, kot v Pekingu ali v Teatru Colon v Buenos Airesu. Tukaj so denimo ljudje stali v vrsti od pete ure zjutraj, da bi si zagotovili vstopnico.
Enako mikavno je bilo tudi v krajih, kjer smo nastopali za občinstvo, za katero nismo mogli vnaprej vedeti, kako bo sprejela našo pesem. To smo doživljali denimo v Afriki. Zanimivo in presenetljivo je, da so hipoma odpadle vse pregrade. Ljudsko čutenje ljudske pesmi je povsod podobno ali enako.
Prav poseben spomin me veže na Angolo. Imeli smo napovedano turnejo. Morali bi peti na rojstnem dnevu predsednika Agostina Neta. Pa je med turnejo nenadoma umrl in na mah so bile po celi državi odpovedane vse prireditve, tudi naši koncerti. Bili smo nastanjeni v hotelu Tropical; imeli smo se pravljično, vendar se nismo smeli ganiti iz hotela – razen ob prepevanju na žalnem obredu za pokojnim predsednikom. In to na izrecno željo njegove žene.
Na dan pogreba so ga pripeljali iz Moskve, kjer je umrl, in člani Slovenskega okteta smo bili naprošeni, da prepevamo ob žalnih slovesnostih. Pevci smo, oblečeni v smokinge, korakali tik za krsto skozi glavno mestno ulico do predsedniške palače, kjer je predsednik Neto ležal na parah in smo mu prepevali več ur, ves čas mimohoda domačih in tujih delegacij. Tiste dni je po Luandi nepretrgoma odmevala Gounodova Ave Maria, ki jo je pel Mario Lanza.
Prelepe spomine imam na Norveško. Tja smo odhajali na podlagi ankete, ki jo je koncertna agencija opravljala med ljudmi in na kateri je Slovenski oktet običajno zasedel prvo mesto. Poudariti želim tudi, da je Slovenski oktet gostoval na Norveškem 19-krat.
Take predanosti in izrazov priljubljenosti, kot smo jih bili deležni na Norveškem, nismo bili nikjer drugje. Po koncertih so nas vabili na domove in nas gostili s ponosom in občudovanjem. Gospodinje so pekle torte s figuricami članov okteta. Zgodilo se mi je, da sem v Olesundu ogledoval izložbo neke trgovine, pa je pri- stopil k meni gospod, me potrkal po rami in mi rekel:
'Vi ste pa novi pri Slovenskem oktetu.'
Na naših svetovnih popotovanjih smo doživljali tudi stiske. Leta 1979 so se med našo turnejo v Mozambiku politične razmere tako zaostrile, da je postal odhod iz države močno vprašljiv. Nam pa se je mudilo, ker bi morali peti na otvoritvi Sredozemskih iger v Splitu. Letališče je bilo popolnoma prazno in nobeno letalo ni poletelo. Šele tretji dan se nam je posrečilo, da smo se vkrcali na eno redkih letal, ki so začela zapuščati Mozambik. Med potjo pa se nam je zazdel let sumljiv, in namesto da bi poleteli v Rim, smo pristali v Lizboni, a smo bili srečni, da smo sploh prišli v Evropo. V Rim nas je prepeljalo neko letalo SIT Africa, po zaslugi našega predsednika in spremljevalca Bogdana Pogačnika, ki je po dolgem in mučnem pogajanju verjetno uspel prepričati 'kakšnega šejka', da nas je sprejel na krov. Od Rima do Splita smo imeli srečo in s splitskega letališča nas je peljal na vrat na nos in smo se preoblačili kar med vožnjo. Na stadion smo prispeli točno ob dogovorjeni uri na otvoritev Mediteranskih iger. In smo peli!
Veliko koncertov smo imeli tudi po Španiji, kjer smo doživeli izjemne sprejeme, vendar smo peli tudi pred popolnoma prazno dvorano, ker je prireditelj preprosto pozabil organizirati dogovorjeni koncert.
Ob koncu turneje po ZDA je na zaključnem koncertu naš basist Marjan Štefančič, ki je tudi napovedoval, slovesno oznanil občinstvu v dvorani: Zdaj vam bomo zapeli tisočo pesem na turneji po Ameriki.«
Tomaž Tozon je kot odprta knjiga, knjiga z notnim črtovjem in visoko pesmijo, ki ne odmeva samo v spominih, saj je Tomaž še aktiven, in sicer kot umetniški vodja Okteta Lip Bled, Okteta Adoramus iz Novega mesta in kot dirigent mešanega in moškega zbora Glasbena matica Ljubljana.
(Ljubljana, 6. decembra 2005)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
bariton
Zdravko Perger
V Slovenskem oktetu: 1996–2000
Zdravko Perger se je rodil 28. novembra 1954 v Lukanji, v občini Slovenska Bistrica. V Slovenskem oktetu je pel bariton, in sicer od 1996 do 2000. Petje je začel študirati na glasbeni šoli v Šempetru pri Novi Gorici, pozneje pa je nadaljeval na ljubljanski srednji glasbeni in baletni šoli. Štiri leta se je izpopolnjeval pri priznanem slovenskem opernem pevcu Rudolfu Franclu, uspešno je opravil dva mednarodna pevska tečaja, leta 1988 pri Alfredu Burgstalerju in leta 1990 pri vodilni slovenski pevki svetovnega slovesa Marjani Lipovšek, ter krajši tečaj leta 1992 pri prof. mag. Margareth Sparben na dunajski visoki šoli. Perger se je izobraževal tudi pri avstrijskem mojstru samospeva Kurtu Widmerju. Od leta 1977 je član ljubljanske Opere, od leta 1993 ima status solista SNG Opera in balet Ljubljana. Od leta 1979 je nastopal v številnih opaznih vlogah najrazličnejših oper domačih in tujih mojstrov. S pianistom Acijem Bertoncljem je snemal samospeve goriškega skladatelja Štefana Maurija, sodeloval je v vlogi Gindelšterna pri krstni predstavi opere Janija Goloba Krpanova kobila, leta 2001 je posnel zgoščenko narodnih pesmi »Pod Čavnom visokim prebivam«. Nastopal je tudi s tujimi simfoničnimi orkestri ter opravil vrsto gostovanj po Italiji, Avstriji, Avstraliji in Japonski. Zdravko Perger je ustanovitelj Primorskega mednarodnega festivala v Ajdovščini, od leta 2003 je strokovni sodelavec festivala v Oderzu (Videm), ustanovitelj Blejskih novoletnih koncertov, leta 1992, in soustanovitelj pevske šole Huga Wolfa v Slovenj Gradcu, leta 1993. Od leta 1991 ima in vodi koncertno agencijo Figaro, d. o. o.
Perger je kot zborovski pevec sodeloval pri MoPZ Srečko Kosovel v Ajdovščini, pri Briškem oktetu in pri Oktetu Hoja. Seveda mu je roža v pevski gumbnici članstvo v Slovenskem oktetu. Avdicijo je opravil novembra 1996, v oktetu pa je pel do julija 2000. Čeravno je poklicni pevec, je Perger predvsem pevski navdušenec. Enako so mu ležale skladbe iz klasičnega repertoarja kot sodobna zborovska literatura, tako domačih kot tujih avtorjev.
»Rad sem pel vse, čisto vse. Muziciranje v tako visokokakovostnem ansamblu je bilo vrhunsko in me je vsega prevzelo. Niti pomislil nisem, da bi mi bila kakšna pesem bolj všeč kot katera druga. Užival sem tudi, ko smo peli pesmi iz železnega repertoarja, tiste, ki so ljudem najbližje in ki jih oktet pravzaprav izvaja od svoje ustanovitve. Tudi ob zaključku najbolj zahtevnih programov smo vrgli med ljudi 'njihove pesmi', tj. Mojcej, Katrco, Ribniško... in smo jih intenzivno doživljali skupaj s publiko. S Slovenskim oktetom sem imel približno osemdeset koncertov po Sloveniji, Italiji, Hrvaški, Avstriji in Bosni. Povsod sem nabral veliko globokih vtisov, kajti povsod smo srečevali zanesene ljubitelje lepega petja. Mnoga takšna priložnostna znanstva so prerasla v prijateljstva, ki jih gojim še danes.«
Zdravko Perger je leta 1998 doživel neroden padec in si hudo poškodoval nogo; nekaj časa je bil celo na invalidskem vozičku. Na zdravljenju je bil v bolnišnici v Šempetru in je nestrpno čakal, kdaj se bo lahko vrnil v oktetove vrste. A se ni mogel obrzdati; Slovenski oktet je imel koncert v mirenskem gradu. Zdravko Perger je – kljub ne ravno dobremu zdravju – pobegnil iz bolnišnice in opravil koncertni nastop na invalidskem vozičku.
»Ta dogodek bo ostal globoko v spominu ne samo meni, temveč tudi oktetovcem. In to še toliko bolj, ker so me tik po končanem koncertu izsledili po telefonu in mi zagrozili, da če se v roku pol ure ne vrnem v bolnico, me pridejo iskat s policijo. Ampak, najlepša pri vsej stvari je bila ugotovitev, da se mi je že naslednje jutro po koncertu začelo zdravje čudežno izboljševati. Pa je res Bog v nebesih! Petje je tudi zdravilo, tako močno zdravilo, da je mene kmalu dvignilo z invalidskega vozička.«
Perger je za časa svojega članstva v Slovenskem oktetu vodil tudi natančen seznam koncertov in nastopov in danes je to dragoceno arhivsko gradivo.
Zdravko Perger nadaljuje svojo solistično pot v ljubljanski Operi, zelo aktiven pa je kot javni kulturni delavec doma in v tujini, kot organizator in posrednik kakovostnih glasbenih umetniških skupin in solistov za domače in tuje odre, na katerih potekajo odmevni prireditve, koncerti in festivali.
(pogovor po elektronski pošti, 20 junija 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
bariton
Primož Dekleva
V Slovenskem oktetu: 2000–2010
Član Slovenskega okteta je bil od leta 2000 do 2010.
Primož Dekleva se je rodil 7. julija 1969 v Postojni; živi v Pivki, od koder so njegovi starši. Po izobrazbi je energetik, zaposlen v Holdingu Slovenske železnice, na oddelku za elektroenergetiko. Solo petje je študiral na nižji glasbeni šoli Vič-Rudnik pri prof. Piji Brodnik. Primož Dekleva izhaja iz izrazito pevske družine. Oče Jože je pel v PAZ Vinko Vodopivec, v Oktetu Javor in v MoPZ Pivka, mati Julka, strici in tete pa v raznih zborih v Pivki. Sam je začel v otroškem cerkvenem pevskem zboru pri župniku Slavku Hrastu. Z moškim petjem se je srečal v Moškem zboru Pivka, nato je pel v Komornem zboru Amadeus, v Kvintetu Sonček in osem let v slovitem Komornem zboru Ave pod taktirko Andraža Hauptmana ter skupaj z Jožetom Vidicem, ki ga je junija 2000 povabil na avdicijo k Slovenskemu oktetu.
V tako zavzeti pevski rodbini je bilo verjetno za Slovenski oktet pogosto slišati?
Z imenom Slovenski oktet sem se srečal že kot otrok; spominjam se namreč strica, ki je kupil vsako oktetovo novo ploščo in si jo vrtel na gramofonu. Še posebej se spominjam obrazov pevcev, ki so gledali z ovitkov plošč »Katrca« in »Sedem si rož«. Bili so resnobni in so napravili name zelo močan vtis. Doma se je o Slovenskem oktetu govorilo vedno zelo spoštljivo, zato sem tudi sam do »tistih obrazov«, do pevcev, gojil veliko spoštovanje.
Podobe s plošč so mi spet prišle živo v spomin leta 2000, ko smo se prvič srečali nekdanji in sedanji pevci Slovenskega okteta. Zdelo se mi je imenitno in štel sem si v veliko čast, da sedim za isto mizo z gospodi, ki sem jih kot fantič dojemal kot nekaj nadzemeljskega, zdaj pa smo bili povezani z isto usodno pripadnostjo Slovenskemu oktetu.
Kdaj ste se prvič srečali s Slovenskim oktetom in kaj vas je najbolj »zadelo« pri ansamblu?
Ko sem bil star deset let, sem bil z očetom prvič na koncertu Slovenskega okteta v kulturnem domu v Postojni. Najbolj me je presenetilo, da lahko osem pevcev tako močno zapoje, da lahko tako majhna skupina spravi iz sebe takšen zvok. V poznih najstniških letih se je v meni čedalje močneje oglašala želja, ali pravzaprav misel, kako lepo bi bilo, če bi pel pri Komornem zboru Ave, pri Slovenskem oktetu in malo za šalo, v ansamblu Lojzeta Slaka. V teh treh zasedbah sem nekako zaznaval življenjski cilj pevca. No, prvi dve želji sta se mi v celoti izpolnili...
Tretja pa se morda še bo, ničesar v življenju ne moremo vedeti vnaprej. Kako ste prišli k oktetu?
Ko je Slovenski oktet leta 2000 začel iskati baritonista, me je poklical Jože Vidic in me vprašal, ali me zanima sodelovanje z oktetom. Takrat sem veliko nastopal na solopevskih koncertih skupaj s sopranistko Katarino Lenarčič in Andražem Hauptmanom kot korepetitorjem. Na enem od koncertov sem opazil med poslušalci tudi Jožeta. Po nastopu sva se dogovorila za avdicijo, ki smo jo z dr. Cudermanom opravili na Krekovem trgu. Ker sva z Vidicem skupaj pela pri Ave, sva bila zato že kar uigrana. Na avdiciji nama je dr. Cuderman dal v roke skladbo Sedem si rož. Zapeti sva morala baritonski solo, ki se na koncu razdeli v sekundo. Bil je zadovoljen in kmalu smo se v bližnjem baru pogovarjali o oktetovih načrtih.
Ko sem prišel v Pivko in povedal staršem, da sem postal član Slovenskega okteta, se mi je zazdelo, da sem jima s tem poplačal za vse, kar sem jima kdaj ušpičil, od tega, da nisem maral vaditi klavirja, do vsega drugega. Seveda je to za mojo družino, še posebno za očeta, velik ponos, kot nekakšna posebna pevska milost, ki res ni dana vsakomur. Osebno štejem pripadnost oktetu v veliko čast. Doživljam jo zelo čustveno, zelo zasvojajoče. In pa zavest, da sem sedaj jaz tam, na tistem mestu, kjerso bili nekdaj možje, ki sem jih gledal s takim občudovanjem in ki so mi vzbujali takšen občutek nedostopnosti. Obrazi z ovitkov se mi pogosto vračajo v spomin. A je sedaj vse drugače...
Slovenski oktet je večkrat spremenil postavitev glasov na odru. Vam takšna, kakršna je zdaj, z glasovi, spletenimi v nekakšno kito, ustreza?
Na začetku je bilo nekoliko nenavadno. Ker stojim na skrajnem koncu, na desni nimam sopevca in moram z leve strani dobiti vse informacije v zvezi s skladbo, ki jo pojemo. Sčasoma sem se privadil, vendar zahteva taka postavitev od pevca, da svoj glas stoodstotno obvlada, ker nima poleg sebe svojega pevskega para — v mojem primeru baritona, ampak popolnoma drug glas. Zraven mene, na levi, stoji namreč prvi tenor. Pri takšni postavitvi mora vsak pevec sprejemati sopevca kot celoto; hkrati si sam in si vseh osem skupaj. Peti v takšnem sestavu je bilo sprva naporno in kar nekaj časa smo potrebovali, da smo se privadili. Vendar mislim, daje tako zvok veliko bolj strnjen, pri samem petju pa je manj nižanja in manj nihanja v intonaciji.
Zanimivo je z odra opazovati ljudi, ko ugibajo, kateri glas kdo poje, ter z očmi iščejo glasovne pare in ugotavljajo, kaj se pravzaprav dogaja. Za mene in Ropasa jim preprosto ne gre v račun, kako to, da stojiva skupaj, pojeva pa vsak nekaj čisto svojega, a se kljub temu prvi tenor oglaša v celoti, s Čadežem v drugi polovici okteta. Vendar se tudi občinstvo počasi privaja na to in je vedno manj presenečeno. Zanimivost takšne postavitve je v tem, da od kateregakoli pevca začneš razvrščati glasove, dobiš v končnem seštevku vedno kvartet, torej vedno glasovno zaokroženost.«
Kakšna pa so vaša programska nagnjenja?
Ker Slovenski oktet spremljam od otroštva, so mi zelo pri srcu narodne pesmi. Slovenski oktet je bil tudi ustanovljen zato, da bo ljudem doma in v tujini predstavljal našo pesem. Všeč pa mi je tudi, da pojemo nekatere pesmi, ki jih prejšnje zasedbe niso. Ena teh je denimo Biblova »Ave Maria«; to je trenutno največkrat izvajana zborovska skladba v Združenih državah Amerike. Ko sem prebiral stare zapiske o Slovenskem oktetu, sem ugotovil, da so imeli precej uspeha z Gallusom. Zato menim, da bi bilo dobro, če bi tudi mi začeli razmišljati, da bi se obrnili v to smer.
Ker ste omenili stare zapiske, je prav, da povemo, da imate celotno zbirko plošč Slovenskega okteta, ki pomeni muzejsko vrednost.
Veselje do zbiranja starih vinilk se je začelo, ko sem dobil od strica nekaj oktetovih plošč. Kmalu zatem sem v komisijski prodajalni naletel na ploščo, ki je do takrat še nisem imel, in tako je šlo naprej. Kot zanimivost naj povem, da vrednost nekaterih plošč Slovenskega okteta dosega med poznavalci te glasbene skupine kar lepe vsote. Za primer, ena od plošč, posnetih v ZDA pri založbi Grejko Recording, je vredna okoli 24 tisoč tolarjev. Težava je v tem, da so ljudje v veliki večini s ploščami ravnali precej grobo in so zato v precej slabem stanju, V moji zbirki manjka pravzaprav le prva od plošč, ki so bile posnete v ZDA in ki jo bo težko dobiti*, če ne nemogoče. Poleg oktetovih me zanimajo tudi plošče starih vokalnih skupin, kot so Fantje na vasi, Vokalni kvintet Gorenjci, Rudi Bardorfer s kvartetom Zvonček in še kdo.
Posebno pretresljivo doživetje s kakšnega nastopa ali koncerta s Slovenskim oktetom.
Turneja po Rusiji, Nižnij Novgorod, 1500 ljudi na koncertu, Vladimir Čadež poje Večernij zvon, V dvorani tišina, da ti gre mraz po hrbtu. Ko je izzvenel zadnji akord, je 1500 ljudi »ponorelo«. Cvetje je v šopih letelo z vseh strani. Niso nas pustili z odra! Če tega ne doživiš, skoraj ne moreš verjeti.
Za konec bova rekla da...
Mislim, da članstva v Slovenskem oktetu ne moreš jemati kot hobi ali kot zapolnitev prostega časa. Petje v tej zasedbi je način življenja. Je izpolnjevanje poslanstva, ki so ga začeli člani prve zasedbe. Temu moraš podrediti tudi vse svoje načrte.
Prepričan sem, da bo zavest o tem dejstvu pomagala tako meni kot mojim sedmim sopevcem, da se bo to poslanstvo nadaljevalo tudi v prihodnje generacije. Ni naključje, kar se zadnje čase dogaja ob koncu naših koncertov: občinstvo vstane in dolgo in toplo ploska stoje!
* Tik pred zaključkom redakcije te knjige so iz Amerike poslali manjkajočo ploščo.
(Dolina pri Trstu, 23- julija 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
bas
Tone Petrovčič
V Slovenskem oktetu: 1951–1960
Rodil se je v Trnovem v Ljubljani leta 1900. V Slovenskem oktetu je pel od 1951 do 1960. Petje ga je že zelo zgodaj pritegnilo, pel je namreč že na koru v trnovski cerkvi. Ko je mutiral, je okrog leta 1915 začel peti v zboru Glasbene matice, ki ga je vodil Matej Hubad. Svojo pevsko pot je začel kot bariton. Glas si je do basovskih nižin izšolal pri prof. Janett Foedranspergovi, s katero je bil tudi v daljnem sorodstvu, pozneje pa je obiskoval operno šolo. V Operi v Ljubljani je večkrat nastopal, predvsem ko je primanjkovalo basov. V eni svojih prvih vlog je pel v operi Evgenij Onjegin Čajkovskega. V Operi je nadomeščal v raznih vlogah in predstavah skoraj trideset let. Medtem je pel tudi v slovitem Slovenskem pevskem kvintetu s svojim bratom Romanom in s poznejšim pevskim kolegom pri Slovenskem oktetu Arturjem Šulcem. Peli so predvsem slovenske ljudske pesmi, zlasti v družbi in po gostilnah, na uradnih koncertih bolj malo. Nekoč jih je na Bledu slišal neki agent in jim ponudil, da posnamejo ploščo. In res so šli na Dunaj in posneli ploščo pri svetovno znani družbi His Master's Voice. Natisnili so je več tisoč izvodov, a se žal ni ohranil niti eden. Svoj najsvetlejši pevski trenutek je Tone Petrovčič doživel kot ustanovni član Slovenskega okteta, svojo osebno uveljavitev pa je dosegel z basovskim spevom nočnega čuvaja 'Poslušajte purgarje' v slavni Maroltovi »Ribniški«. Tako kot je bedeča rdeča luč nočnega čuvaja svetila v temi in pomirjala, tako je bil tudi Tone Petrovčič vedno bedeča dobra in pomirjujoča luč pristnega, dobrodušnega in poštenega slovenskega pevca.
Tone Petrovčič je umrl leta 1980 na svoj 80. rojstni dan.
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
bas
Artur Šulc
V Slovenskem oktetu: 1951–1960
Rodil se je leta 1900 v Ljubljani. V Slovenskem oktetu je pel od 1951 do 1960. Zaradi bolezni staršev je moral začeto šolanje opustiti in se je izučil v trgovini. Po poklicu je bil knjigovodja pri zdravstveni družbi. Bil je vojak v prvi svetovni vojni, takoj po njej pa je bil kot 18-letni mladenič med ustanovitelji pevskega društva Slavija v Ljubljani. Sam je kot navdušen pevec dal pobudo za ustanovitev pevskega zbora Zarja. Na mladega pevca je postal pozoren skladatelj Zorko Prelovec in ga je pritegnil v pevsko društvo Ljubljanski zvon, kjer je opravljal tudi tajniške posle ter pel v kvartetu društva, katerega je nekaj časa vodil France Marolt. Nato je z bratoma Petrovčič leta 1928 ustanovil Slovenski vokalni kvintet, ki je bil zelo reprezentativen in je prvi ponesel glas slovenske komorne pesmi v tujino; gostoval je namreč na Češkoslovaškem, v Bolgariji in na Dunaju. Artur Šulc je pel tudi v zboru Glasbene matice, v komornem zboru Radia Ljubljana in v zboru Slovenske filharmonije (ki je bil ustanovljen leta 1949 in je prvič zapel na spominski slovesnosti ob 100. obletnici Prešernove smrti). Kot ustanovni član Slovenskega okteta je pel bas. V oktetu je imel Artur Šulc tudi nalogo dajati intonacijo. Po njem je znamenito »piščalko« podedoval Marij Kogoj.
Artur Šulc je umrl 6. marca 1960. Na očetovem grobu ga je strla srčna kap.
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
bas
Marjan Štefančič
V Slovenskem oktetu: 1960–1992
Marjan Štefančič se je rodil 10. avgusta 1928 v Ljubljani, kjer tudi živi. Po izobrazbi je slavist, po poklicu pa profesor slovenščine, zdaj v pokoju. V Slovenskem oktetu je pel bas, in sicer od 1960 do 1992.
Glasbeno izobrazbo je dobil na srednji glasbeni šoli, ob študiju klavirja pa je opravil tudi tri letnike solopetja na ljubljanski akademiji za glasbo. Glas je šolal pri legendarnem učitelju in opernem pevcu Juliju Betettu, ki mu je dal trdno solopevsko izobrazbo in izkazalo se je, da je bila ta nujna za zahtevno delo pri Slovenskem oktetu.
Prvo profesorsko službo je nastopil v Vipavi leta 1957, kjer se je že leto prej zaposlila njegovo dekle Tanja, ki je vodila laboratorij v bolnišnici. Istega leta je postala njegova žena. Marjan Štefančič je v osnovni šoli v Vipavi poučeval tudi glasbo; vodil je mladinski šolski zbor, ki je štel tudi do sto učencev. V Vipavi pa je vodil moški zbor, s katerim so uprizorili spevoigro »Kovačev študent«. Nato se je leta 1960 preselil v Ljubljano in do leta 1986 poučeval na osnovni šoli Ljubljana Polje. Do upokojitve leta 1988 je v oktetu nastopal kot svobodni umetnik.
Marjan Štefančič je ljubezen do petja dobil po mami, redno pa je začel prepevati na koru župnije Sv. Petra leta 1945 že kot 17-letni mladenič. Ko je stanoval v Mostah, je pel v zboru pri salezijanih na Kodeljevem. Z družino se je pozneje preselil v Štepanjo vas, kjer sta si z ženo zgradila hišo. V njej stanuje še danes in še poje na koru cerkve sv. Štefana. Marjan Štefančič je kot cerkveni pevec leta 2005 slavil 60-letnico tega plemenitega delovanja in od nadškofa Alojzija Urana prejel nadškofijsko priznanje, ki so mu ga slovesno podelili na njegovem pevskem prazniku 21. novembra 2005.
Sicer pa je Štefančič v študentskih letih pel v APZ, ki ga je vodil Radovan Gobec, od 1951 do 1955 je pel v zboru Slovenske filharmonije, v katerem so razen Lipuščka in Grošlja peli člani prve zasedbe Slovenskega okteta in jih je Štefančič osebno dobro poznal. Zaradi njegovega nazorskega prepričanja so mu šolske oblasti napovedovale črno prihodnost, sam pa s ponosom pravi, da se je ta »črna prihodnost« spremenila v Slovenski oktet. Februarja 1960 je namreč opravil zelo zahtevno avdicijo. Sprejet je bil v vrste Slovenskega okteta in posvetil mu je polnih 32 let svojih najboljših duhovnih in umetniških moči. Pel je namreč do leta 1992 v basovski dvojici najprej z Dragišem Ognjanovičem, potem pa dolga leta s Petrom Čaretom. Vsak s svojo posebno barvo, oba postavna in stasita, sta se izjemno lepo ujemala, in ker sta zasedala mesto v zlati sredini oktetove postave, sta stala kot dva stebra, na katerih je Slovenski oktet gradil svoj barviti zvok in svoj gosposki videz.
Marjan Štefančič izhaja iz verne družine in je svoj svetovni nazor ohranil tudi v komunističnem obdobju. Že v Vipavi je hodil skrivoma k maši, ker kot prosvetar tega odkrito ni mogel. Kljub stalnemu nadzoru, pod katerim je bil, in kljub očitnemu nasprotovanju nekaterih članov oblasti, ga je po uspešno opravljeni avdiciji Slovenski oktet sprejel medse; prevladale so namreč njegove pevske, umetniške in človeške lastnosti, ne pa ideološki nazor. Basist Marjan Štefančič pa je s petjem in s svojo pokončno osebno držo izražal svojo globoko navezanost in izjemno pripadnost Slovenskemu oktetu. K temu so brez dvoma pripomogle tudi njegove značajske posebnosti; po naravi je potrpežljiv, preudaren in umirjen. Nikoli se ni silil v ospredje, zato je tudi bolj redko nastopal kot solist. V oktetu je vedno spodbujal k razumevanju in strpnosti. Najpomembnejša mu je bila zlitost glasov celotnega ansambla. Petje v Slovenskem oktetu je sprejel kot danost, ki je izjemna in ne doleti vsakogar, in kot hvaležno darilo od Boga; še več – petje v oktetu je jemal kot nagrado za prestane krivice v vipavskem obdobju. Dejstvo, da je ostal neuklonljiv in trden, mu je dajalo neko notranje ravnovesje, ki ga spremlja še danes.
Na Slovenski oktet ga vežejo nešteti spomini, ki so v veliki večini prijetni, žlahtni, vsebinsko in doživljajsko polni. Takoj ga je pritegnil odnos do slovenske narodne pesmi, ki so jo tedanji navdušenci za množične in bojne pesmi skoraj odpisali, pa jih je premagal Janez Lipušček s čudovito Nocoj pa, oh, nocoj. Mnogi so mislili, da bo ta pesem po Lipuščkovi tragični smrti leta 1965 utihnila, vendar jo je Danilo Čadež oživil in z njo dolga leta doma in v tujini navduševal občinstvo.
Štefančič je med kolegi pevci sicer veljal za pozabljivca, ker je včasih kaj pomembnega pozabil ali doma ali na gostovanjih; tako na primer koncertne čevlje na Danskem. V več kot tridesetletni pevski karieri s Slovenskim oktetom pa so mu le ostali nekateri trajni vtisi, ki so neizbrisni in pri katerih so vsekakor v ospredju užitki, ki so mu jih navrgla gostovanja v Dubrovniku, kjer je bil Slovenski oktet stalni gost poletne koncertne sezone. Štefančič je s Slovenskim oktetom opravil že prvo turnejo po ZDA leta 1963 (za katero je bil pravzaprav oktet celo desetletje prej ustanovljen). Prva ameriška turneja leta 1963 je bila nekaj posebnega. Prvič zato, ker so Slovenski oktet izseljenci pričakovali že deset let (kazali so vstopnice, stare deset let), pa tudi zaradi sprejema in vzdušja med izseljenci in dogodivščin na tej turneji. Do danes mu je ostala v srcu izjava nekega dekleta po koncertu v Clevelandu: »Zdaj sem pa ponosna, da sem Slovenka!« S te turneje se je Slovenski oktet vračal domov z italijansko potniško ladjo in na sredi oceana so prejeli vest o atentatu na predsednika Kennedyja. Počastili so ga z žalnim koncertom v ladijski dvorani.
Močno mu je ostala v spominu turneja po ZDA leta 1987, ko je vodiču (in obenem šoferju) izrazil željo, da bi ob nedeljah lahko obiskoval sveto mašo. Pa mu je vodja turneje povsem ugodil, ker je bil tudi sam katoličan in še Sicilijanec povrhu. S turneje po Danski, tako pripoveduje, se je vračal z dolgim nožem, ki so ga cariniki seveda odkrili v kovčku. Pričakoval je najhujše, pa so mu ga – potem ko je priznal, da je njegov in da ga pač nujno potrebuje za domačo delavnico – sami cariniki spet skrbno zavili in mu ga izročili. Od krajev, kjer je najraje gostoval, pa je brez oklevanja navedel Norveško, ki mu je podarila tudi globoko osebno prijateljstvo prof. Tora Melsaeterja, ki mu je še danes iskren in dobrodošel prijatelj. V začetku so se vozili čez fjorde z majhnimi trajekti, nato z avtobusi na večjih, pozneje pa z majhnimi letali, in to celo v megli, ki se včasih dneve in dneve ni dvignila. Leteli so celo čez Nordkapp in občudovali severni sij. Najlepše pa je bilo med koncerti in po njih, saj so jih gostoljubni Norvežani vabili na svoje domove.
V Argentini pa je prvič srečal tudi povojne izgnance; ganljivo je bilo tudi snidenje z ženinimi sorodniki in s sošolcem iz gimnazijskih let. Na koncertu v imenitnem teatru Colon v Buenos Airesu so se združili vsi Slovenci, stari in novi emigranti. Slovenski oktet je vedno pritegnil vse Slovence ne glede na razlike med njimi.
Na Kitajskem leta 1986 jim je odrski mojster, kjer so imeli koncert, pokazal vstopnico za koncert Slovenskega okteta iz leta 1956.
»Posebno pa sem bil ponosen, ko smo zapeli ob ustanovitvi države Slovenije 25. junija 1991.«
Vrhunec svojega pevskega delovanja Marjan Štefančič povezuje s sodelovanjem Slovenskega okteta s svetovnim tenoristom Nicolaiem Geddo. Odprl jim je pot v mojstrovine pravoslavne liturgije, ki jih je publika sprejemala z velikim navdušenjem. Štefančič ga občuduje tudi zaradi njegovih človeških značilnosti: »Svetovni pevec nas je lepo sprejel in nas je imel za povsem enakovredne; z nami se je obnašal zelo spoštljivo, kot velik gospod. V duhovnih pesmih je našel ansambel, kateremu je takšna vrsta glasbe tudi povsem ležala; in smo se dobro ujeli.« Marjan Štefančič je poleg domačih pesmi najraje pel ruske pravoslavne in črnske duhovne. Od oblik sporeda je imel najrajši štiridelne: renesansa ali romantika, domače umetne pesmi, priredbe domačih ljudskih pesmi in na koncu izsek iz tuje zborovske literature.
Marjan Štefančič je dobro poznal tudi pevce prve zasedbe Slovenskega okteta, ker je z večino pel tudi sam. Za Lipuščka pravi, da je bil sicer izrazit solist, a zelo discipliniran, ko je pel v zboru. »Nisem si mislil, da se bo tako prilagodil oktetu. Bil je velik gospod in me je upošteval, čeprav sem bil veliko mlajši od njega. Dermota je bil tihe narave, vendar je bil kot pevec zelo siguren; dobro je spremljal Lipuščka; v oktetu pa je imel veliko težo. Kogoj je bil duša. Vse si je zapisoval, bil je zelo vedoželjen. Zelo rad je kaj pokomentiral na račun našega dela. Bil je tudi zvest spremljevalec Grošlja in se mu je zelo dobro prilagajal. Sicer pa sva bila tovariša sopevca. Grošelj pa je bil lider. Bil je po duši zelo širok in spoštljiv do sočloveka. Tiste, ki smo prišli kasneje k oktetu, ni gledal prav nič zviška, temveč nas je imel za enakovredne. Kozlevčar je bil eksplozivna osebnost; bil je zelo, rekel bi, trdno samozavesten; zelo rad se je pokazal kot solist. V njem je bilo nekaj junaško slovenskega, ljudsko junaško; bil je krpanovski tip. Študiral je pri Betettu in je zelo spoštoval to šolo. Roman Petrovčič pa je držal nekakšno vljudno distanco; bila sva dobra pevska kolega. Bil je resen, medtem ko se je njegov brat Tone rad posmejal. Bil je sicer zelo samozavesten, vendar je tudi rad spodbujal mlade pevce. Vsi so bili zelo markantne osebnosti.«
Svojega slovesa od Slovenskega okteta Marjan Štefančič ni dramatiziral. Z oktetom je v pevskem življenju doživel toliko, da več ni mogel, in po 32 letih petja je začutil, da oktetu ne more dati več, kot je dajal dotlej. »Sam sem se sprijaznil s koncem. Uvidel pa sem tudi, da so mi bili pevci in vsa kulturna srenja hvaležni za 32-letno delo pri Slovenskem oktetu in sem za to dobil tudi priznanje, ko sem se upokojil.«
Marjan Štefančič goji svojo veliko ljubezen do petja še naprej v cerkvenem pevskem zboru, vendar z bogastvom v sebi, ki je dano le redkim, na tem svetu samo Slovencem, kajti Slovenski oktet je čisto in povsem naša posebnost.
(Ljubljana, 6. decembra 2005; dopolnjeno s spomini iz brošure ob 50-letnici Slovenskega okteta, 2001)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
bas
Dragiša Ognjanović
V Slovenskem oktetu: 1960–1967
Dragiša Ognjanovič se je rodil 18. julija 1925 v vasi Bočar pri Kikindi v Vojvodini. V Slovenskem oktetu je pel bas, in sicer od 1960 do 1967. Umrl je 18. oktobra 2010 v Ljubljani.
Po izobrazbi je bil pravnik. V glasbi pa je začel kot klarinetist in saksofonist samouk. Pozneje je študiral solopetje pri prof. Kseniji Kušej - Novak. Poklicno je bil v službi pri RTV Ljubljana kot producent (organizator TV oddaj), delno je opravljal tudi pravniški poklic. Nekaj časa je živel tudi kot svobodni umetnik. Pozneje je dobil pomembne angažmaje v operi v Bonu, Gradcu, Mariboru in Ljubljani. Bil je tudi direktor Slovenske filharmonije. Vsekakor je treba povedati, da je imel zelo razgibano umetniško življenje, tudi zaradi značajske lastnosti, da mu je bilo veliko stvari všeč in je nagonsko sledil svojim številnim zanimanjem.
Dragiša Ognjanovič je začel peti že v rodni Vojvodini kot šestletni deček v osnovni šoli. Pel je alt. Njegove prve korake v svet pevske umetnosti je vodil češki učitelj Robert Pospišil. V šolskem internatu kralja Aleksandra v Beogradu je kot 11-letni deček pel v zboru, ki ga je vodil Srečko Kumar. Ognjanovič izkazuje priznanemu slovenskemu skladatelju posebno hvaležnost, ker ga je navduševal za petje in prav pri Kumarju se je prvič srečal s slovensko pesmijo.
Med služenjem vojaškega roka je pel v vojaškem zboru. Po končani vojaščini se je preselil v Slovenijo, kjer je razvil svoje pevsko-umetniško delovanje do profesionalne ravni. Zavzeto je študiral petje, kot človek iz ljudstva pa je v družbi večkrat rad zapel na desetine ruskih, srbskih, madžarskih in drugih ljudskih pesmi in se pri petju spremljal s kitaro. Narava mu je poklonila zelo širok razpon glasu od bas baritona do nizkega basa. Kot zanimivost naj zapišemo, da je na nekem koncertu v Achenu neki presenečeni glasbeni kritik preverjal njegovo nižino na tonskih vilicah in ga na pokoncertnem srečanju vprašal, kako nizko lahko poje. – Po potrebi, mu je hudomušno odgovoril Dragiša.
V Ljubljani je začel sistematično peti leta 1953 v Komornem zboru RTV Ljubljana in pozimi leta 1959 se je prijavil na avdicijo ob pomladitvi Slovenskega okteta. Med drugim naj povemo, da je tudi Dragiša Ognjanovič hodil na koncerte Slovenskega okteta in z občudovanjem ugotavljal, »da so to posebne vrste specialisti. Zato si nisem upal nikoli niti zdaleč pomisliti, da bi tudi jaz kdaj mogoče pel v Slovenskem oktetu.« Usoda pa je obrnila drugače. Njegova pevska pot pri Slovenskem oktetu – ki jo je Dragiša Ognjanovič razumel kot plemenito poslanstvo – se je začela leta 1960. Pravzaprav je občutek, da izpolnjujejo neko vzvišeno umetniško vlogo, preveval vse pevce okteta. Zavedali so se, da hodijo s pesmijo osvajat srca, da hodijo ponujat nekaj lepega in plemenitega, in na to so bili nadvse ponosni.
»Pevske vsebine smo podajali vedno iskreno in doživeto in opazovali, kako to drugi sprejemajo z velikim občutkom, kakor dar, je v nas še krepilo prepričanje, da opravljamo resnično neko globoko in trajno poslanstvo. Prvo tako globoko, prijetno, kar pretresljivo doživetje sem imel v Košani, na Krasu. Doživel sem, kako so bili ljudje ogreti od našega petja, kakšno navdušenje so nam izkazovali in kako so bili vzhičeni, ko so nas poslušali. Košana je sveto mesto mojega prepevanja v Slovenskem oktetu. To so bila leta, ko je bil spomin na vojno še zelo živ in ljudje so bili žejni in potrebni takšnega petja, kakor jim ga je lahko ponudil Slovenski oktet.
Oktet se je točno zavedal, da predstavlja, bolje pooseblja, neko kulturo. Ta zavest je bila pri nas pevcih še posebno prisotna, ko smo potovali v tujino. V Berlinu – na primer – smo imeli koncert v največji koncertni dvorani. Agent nam je napovedal tiskovno konferenco, ki naj bi se odvijala v hotelu. Da bi dostojno predstavljali državo in kulturo, katere izraz smo bili, smo izbrali boljši hotel in sami doplačali bivanje, samo zato, da bi se lahko predstavili v lepšem in bolj dopadljivem okolju.«
V pevskih krogih se je Dragiša Ognjanovič začel uveljavljati tudi kot operni solist in je leta 1966 opravljal avdicijo tudi v ljubljanski operi, a zaradi navzkrižnega gledanja na oktet, angažmaja ni dobil. Pa tudi »ljubezen do zborovskega petja ni bila v opernih krogih vsem pogodu. Prisiljen sem se bil obrniti drugam in za jesen 1967 se mi je odprla pot na odrske deske operne hiše v Bonu, ki je bilo takrat glavno mesto Zahodne Nemčije. Toda oktet ni nič trpel zaradi tega, ker je Peter Čare, ki je medtem opravil avdicijo, že šest mesecev prej začel hoditi na vaje«.
Dragiša Ognjanovič je od leta 1967 naprej pel sam, po domovini in po Evropi, vendar je kot član Slovenskega okteta pustil neizbrisno sled. Po naravi optimist in veseljak se je vedno dobro razumel z vsemi, v ansamblu pa je deloval pomirjevalno, predvsem v trenutkih napetosti zaradi naporov na koncertih in turnejah.
V spominu – in na posnetkih – je ostal njegov zvočni, polni bas. Sam pravi, da »se morajo basovske nižine slišati kot leteče trdnjave od daleč, ne pa kot kompresor, ki nabija«.
Načelom in nazorom, ki so ga vodili pri Slovenskem oktetu, je ostal zvest tudi v operi.
»Na stopnji, kjer je vse prav, se začne muzika; pel sem in še pojem, ker rad pojem. Že 75 let pojem z željo, zavestjo in hotenjem, da bi rad bližnjemu ponudil nekaj veselega, nekaj lepega in plemenitega, sicer pa v zadnjih letih bolj priložnostno in v ožjem krogu.«
Z ženo Zlato sta se osem let razdajala na Glasbeni matici v Trstu. To Dragiša Ognjanovič še posebno rad pove, ker je v Trstu pustil dvojno sled: kot basist Slovenskega okteta in kot učitelj solopetja.
Še vedno ga je en sam smeh in poln bas dobrega razpoloženja.
(Ljubljana, 11. februarja 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
bas
Peter Čare
V Slovenskem oktetu: 1967–1996
Peter Čare se je rodil 10. avgusta 1937 v Ljubljani. V Slovenskem oktetu je pel bas od 1967 do 1996. S svojo polno, temno in barvito nižinsko lego je kmalu postal idol vseh basov v zborih in oktetih na Slovenskem in je zapustil globok vtis povsod, kjer je gostoval ansambel. Njegove nižine so za Slovenski oktet pomenile dodatno vrednost.
Glasbo je Peter Čare spoznal že v rosni mladosti.
»Poznal sem prej note kot črke. Pri nas doma smo v času fašistične okupacije Ljubljane skrivali kitarista in profesorja Stanka Preka. Pa me je vzel v naročje in mi predstavil note z risbicami. Za noto e (mi) mi je narisal ognjenik Etno. Seveda sem se najprej začel učit kitaro, nato harmoniko, potem klavir, na koncu pa še bobne.«
Peter Čare je bil ves v glasbi, tudi ko je na filozofski fakulteti študiral psihologijo in pedagogiko (ki ju je sicer absolviral, ne pa dokončal). Zahajal je med drugim na dom skladatelja Vasilija Mirka, kjer so se z njegovim vnukom in še nekaterimi drugimi študenti srečevali in prepevali v kvintetu. Ob eni od teh priložnosti jih je slišala Mirkova hči Nastja in polna radovednosti vprašala, kdo poje bas. Odgovor je bil na dlani in Petrova pevska usoda tudi. Povabila ga je v zbor Slovenske filharmonije. Usoda je tudi tako nanesla, da je Čare na vajah sedel zraven legendarnega basista iz prve zasedbe Slovenskega okteta Toneta Petrovčiča. Pred Čaretom pa je sedel mitični Artur Šulc, prav tako basist iz prve postave. Boljše šole si mladi Čare ni mogel želeti. Solopetje je nato s pridom študiral pri prof. Jelki Strgarjevi. Ljubezen do petja pa ga je zanesla še v vrste Komornega zbora RTV Ljubljana, k Akademskemu oktetu, pel je v Kvartetu Do, pomagal je pri PAZ Vinko Vodopivec in APZ Tone Tomšič. Pozimi leta 1966, ko je bilo že odločeno, da bo Slovenski oktet zapustil Dragiša Ognjanovič, je opravil avdicijo in konec leta 1967 prevzel Ognjanovičevo mesto zraven Marjana Štefančiča, s katerim sta do leta 1992 sestavljala sanjsko dvojico basovske skupine v Slovenskem oktetu. V tistem Slovenskem oktetu, ki ga je hodil tudi sam poslušat in občudovat njegov zvok in vsemirsko interpretacijsko dognanost.
Peter Čare je v Slovenskem oktetu pel do leta 1996, ko se je v celoti poslovila zadnja postava. Vsak pevec v oktetu je imel bolj ko do posameznih pesmi poseben odnos do posameznih zvrsti. Čare je rad pel klasiko, rad je imel črnske duhovne. »Čeprav,« pravi, »mi ne ujamemo v celoti njihovega ritma; sinkope znajo zapeti samo črnci; vendar sem jih vseeno rad pel, zaradi njihove globoke duhovne sporočilnosti.«
Prav tako so mu bile v veliko zadoščenje pesmi iz pravoslavne oziroma starocerkvenoslovanske liturgije. V tem smislu se Čare z velikim zanosom spominja koncertov z Nicolaiem Geddo.
Čare je – tako kot vsi njegovi pevski tovariši – pre- poln vtisov in doživetij, ki so mu jih podarila tri desetletja križarjenja v elitnem osmercu po vseh celinah sveta.
Nekaj teh vtisov je prav izjemnih.
»Tudi pri meni,« poudari Peter Čare, »je Norveška v samem vrhu vtisov in doživetij. Naša zasedba je bila tam desetkrat, v celoti pa je Slovenski oktet opravil sedemnajst turnej po tej čudoviti deželi, v kateri prebivajo enkratni ljudje.
Bilo je pozimi, v severnem delu države. Z avtobusom smo se peljali po ozki poti na robu fjorda proti železniški postaji, kjer bi se morali vkrcati na ekspresni vlak proti Oslu. Pa je začel naletavati sneg in smo naleteli na kamion, ki ga je zaneslo počez. Šofer je ustavil avtobus, in ker smo bili v strmini, je še naš avtobus začelo zanašati navzdol in smo se komaj ustavili na robu sedemstometrskega prepada. Šofer – zelo star gospod – je montiral edino verigo in smo s tisto verigo na enem samem kolesu nekako zvozili do bližnje vasi, kjer mu je uspelo sporočiti na postajo, da zamujamo zaradi snega. In ekspresni vlak je izrecno čakal na nas celo uro, dokler nismo z edino verigo srečno privozili na postajo in krenili nato naprej proti Oslu. Res, izjemna vljudnost in prijaznost.
Nekoč smo bili na turneji še bolj severno; tam pa te prevažajo iz fjorda v fjord in iz kraja v kraj samo še z majhnimi letali za 20-25 potnikov. Na skalni polici je steza in baraka, to je letališče-postajališče. Pilot opravi vse sam: pristane, izkrca potnike, odda pošto in sprejme svežo, pregleda karte, vkrca potnike in vzleti. Pravo doživetje.
Enkrat sem se vrnil na Norveško z družino, in čeprav so psi iz tujine tam prepovedani, sem svojega le nekako pretihotapil čez mejo. Pa me je policija odkrila in so me postavili pred izbiro: ali zapustiti Norveško ali pa injekcijo psu. Pa smo se odločili za prvo. Obrnili smo se nazaj v Oslo, da oddamo agenciji izposojeni avto, psa pa na vrvico in peš spet proti hotelu. Pa nas je srečala ista patrulja in nas odvedla na policijsko postajo. Komandant pa me gleda in pravi: 'Ali niste vi od Slovenskega okteta?' – Tako smo bili popularni na Norveškem. Komandantu je bilo žal zaradi naših nevšečnosti s psom, vendar pravila so pravila. In smo se vrnili domov, a brez grenkih zamer, saj smo doživeli izjemno prijaznost in presenečenje.
Po ZDA smo imeli najdaljše in najbolj naporne turneje. Vendar, ko se je enkrat turneja utekla, nismo sploh čutili utrujenosti, ker smo samo peli in peli, tako da se nam po treh, štirih koncertih ni bilo treba niti upevati več.
Na Kitajskem smo pa tudi doživeli nekaj nenavadnega. V Zegongu so iz gostoljubja nam v čast priredili celo opero. Bilo je edinstveno. V ogromnem teatru s štiri tisoč sedeži je v prvi vrsti sedelo samo nas devet, Slovenski oktet in Bogdan Pogačnik. Kitajci pa so peli dve uri dolgo opero z vsemi maskami in kostimi, za katere porabijo pet ur, samo da se oblečejo, uredijo in namaskirajo. Takšno čast smo doživeli v osrednji kitajski operni hiši v Zegongu!
Leta 1990 smo bili v Izraelu. Obiskali smo Jeruzalem, Betlehem in vse svete kraje. Tudi kdor ni veren, začuti, da se je tam v resnici nekaj dogajalo, nekaj izvenzemeljskega; iz tistih kamnov veje neko posebno vzdušje, neka biblična svetost, ki je ne moreš opisati, ampak te zajame sama in čutiš, da je tam res nekaj bilo, kakor nikjer drugje na Zemlji.«
Tako kakor je bila nekaj posebnega zasedba tistega Slovenskega okteta, ki je osvojila svet in ki je bila tudi v domovini pojem. Biti Slovenski oktet med letoma 1966 in 1996 je pomenilo biti nekaj, kar nihče drug ni mogel biti. Slovenski oktet je bil vizitka Jugoslavije, je bil kulturni in umetniški ponos Slovenije, je bil svet zase, ki ga je ljudstvo ljubilo, oblast spoštovala, na domačih in svetovnih odrih pa je sijal kot zvezda vodnica. Bil je oktet s trioktavskim obsegom; osem značajev v zvočnem spletu osmih not v brezkončnih partiturnih sestavah, kakor vesolje.
Peter Čare pripoveduje o zlatem obdobju Slovenskega okteta z enako vnemo, kot je pel in s svojim plemenitim temnim leskom soustvarjal svetlobo, ki omamlja še danes. Čeprav ljudje pozabljajo. Zgodovina pa ohranja. In ohranja samo tisto, kar je resnično vredno.
(Ljubljana, 10. februarja 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
bas
Borut Gorinšek
V Slovenskem oktetu: 1991–1996
Borut Gorinšek se je rodil 14. aprila 1938 v Mariboru, izhaja iz umetniške družine, ki je bila zapisana književnosti in glasbi. Borut Gorinšek je mladost preživel v operi in v ušesih so mu zvenele operne zvočne predstave.
Pri Slovenskem oktetu je pel bas, in sicer od 1991 do 1996.
Študiral je na glasbenem oddelku pedagoške akademije, solopetje pa je študiral pri prof. Vekoslavu Janku in na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Ondini Otta.
Po poklicu je bil komercialist propagandist, sedemnajst let je bil namreč vodja ekonomsko-propagandnega programa (EPP) na ljubljanski televiziji. S petjem se je začel ukvarjati že v gimnazijskih letih z dirigentom Rajkom Sikoškom, v Ljubljani pa je bil sedemnajst let član Koroškega akademskega okteta. Pa tudi drugače je njegovo pevsko delovanje zelo bogato, saj je pel z APZ Tone Tomšič, ko sta mu dirigirala Janez Bole in Lojze Lebič, v zboru Slovenske filharmonije z Boletom, od 1962 do 1980 je pel v Komornem zboru RTV Ljubljana, v času študija na Akademiji za glasbo pa je nastopal kot solist, priložnostno pa tudi kot koncertni pevec v orkestralno-vokalnih delih. Ko je Marjan Štefančič napovedal svoj izstop iz Slovenskega okteta, so umetniški vodja Anton Nanut in preostali pevci takoj pomislili nanj kot na možno zamenjavo. Zato Gorinšek niti ni delal avdicije v pravem smislu, temveč ga je prof. Nanut samo preizkusil, če se po barvi glasovno ujema z ansamblom, kajti o njegovi izobraženosti na glasbenem področju ni bilo dvomov.
Borut Gorinšek je začel hoditi na vaje Slovenskega okteta že septembra 1991, svoj krstni nastop z oktetom pa je opravil v Medvodah decembra istega leta.
»Prvo leto v Slovenskem oktetu je bilo zame zelo pomembno,« se spominja Gorinšek, »moral sem veliko študirati, kajti, čeravno sem pel pri Koroškem oktetu in sem poznal veliko pesmi, pa je Koroški oktet le imel svoj specifični profil. V prvi vrsti je pel koroške, drugič pa je s Koroškim oktetom pela tudi ženska – kot posebnost ansambla – in so bile mnoge pesmi modulirane tudi za ženski glas. Ampak delal sem s polno paro, ker sem rad pel, pravzaprav me je petje v Slovenskem oktetu zasvojilo in mi študij ni bil naporen. S petjem Slovenskega okteta pa sem bil zasvojen že pred letom 1960, ko sem v Unionski dvorani v Mariboru prvič poslušal Slovenski oktet v prvi zasedbi. Ostal sem brez besed. Presenetilo me je, ko sem dojel, da vsi pojejo kot v eno točko in se potem petje kot skozi kakšen pretvornik razlega v prostor in ga napolnjuje z žlahtnim, polnim zvokom. To je bilo zame neverjetno odkritje, tudi zato, ker sem kot otrok in pozneje mladenič izhajal iz opernega sveta in opernega načina petja in mi je bil oktetovski zvok nekaj povsem novega.«
Borut Gorinšek si ni nikoli predstavljal, da bo nekoč tudi sam vključen v elitne vrste Slovenskega okteta. Pel je z zanosom in zavzetostjo. »Rad sem pel vse, vsako zahtevno muziko, ki je ušesu všeč. Rad imam pesmi, v katerih je veliko glasbenega izraza, ki je gosta, romantična, ki seže v dušo. Klasični repertoar okteta mi je bil ves všeč, saj ti daje veliko možnosti za poglabljanje in veliko poustvarjalnih izzivov.
Čeprav sem bil nekoliko v senci svojih bolj slavnih kolegov pevcev, pa mi je umetniški vodja dodelil vse Štefančičeve solistične parte. Sicer pa sem velik ljubitelj slovenske narodne pesmi.
Jaz imam rad študij, rad imam vedno kaj novega, toda tudi pri že ustaljenem sporedu je potreben nenehen študij. Oktet na odru ustvarja. Lahko pa ustvarja le, če ima skladbo do potankosti izdelano. Ob tem pa, ko oktet na odru ustvarja, deliš občutke z občinstvom, ki te posluša. In to imam rad, to me prevzame. Navdušuje me. Zato bi jaz pel tudi po koncertu, pri omizju, vedno in povsod in sem bil včasih kar hud, ker 'ti vragi' po koncertu kar niso hoteli več odpreti ust.«
Borut Gorinšek meni, da je bila drža, s katero se je oktet pojavljal pred poslušalci v zadnjem obdobju, torej tudi »njegov« Slovenski oktet, primerna in dostojanstvena, čeprav je začela kondicija pešati, kar je razumljivo. Vendar so bili koncertni sporedi dobro izbrani – za to ima zasluge Peter Bedjanič – in so peli dobre priredbe slovenskih ljudskih. Zato je bil tudi dialog z občinstvom neposreden in doživet.
Poslovilni koncerti leta 1996 so bili za Gorinška vsak zase posebno in globoko občuteno doživetje.
»Zame je bil to vrhunec; čutil sem, da so se prihajali poslavljat od okteta pravi ljudje, tisti, ki so ga res doživljali kot pevsko skupino, ki slovensko pesem čuva kot narodno svetinjo.«
(Ljubljana, 22. junija 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
bas
Juraj Pajanović
V Slovenskem oktetu: 1996–2000
Juraj Pajanović se je rodil v Sarajevu 26. maja 1950, v Ljubljano pa se je preselil leta 1995. V Slovenskem oktetu je pel bas, in sicer od 1996 do 2000.
Čeprav je petje vedno ljubil, pa je v pevski poklic zašel povsem po naključju. Sam je namreč navdušen nad računalništvom in pravi, da je pevec postal na silo. »Delal sem v tovarni Alhoz v Sarajevu; skupaj s še petnajstimi kolegi sem bil med pionirji računalništva. Leta 1972 smo bili tudi na tečaju, ki ga je organiziral Intertrade IBM v Radovljici in na Bledu. Istočasno sem pel v Akademskem pevskem zboru v Sarajevu, v katerem so pripravljali Händlovo mašo in jim je nenadoma zbolel eden ključnih pevcev basistov. Pa me je dirigent prosil, naj rešim situacijo. Nastop se je obnesel do take mere, da sem junija 1974 postal redni član Akademskega pevskega zbora, septembra istega leta sem bil sprejet v zbor RTV Sarajevo, leto za tem pa so me angažirali v operi in mi obrnili življenje na glavo. Za kar pa mi ni žal, nikakor ne! Kje pa!«
Glasbeno se je precej izobraževal zasebno, solopetje je študiral pri prof. Brunu Špilerju na Akademiji za glasbo v Sarajevu. Bogato je bilo njegovo zborovsko delovanje. Petindvajset let je pel v APZ v Sarajevu, v Zboru RTV Sarajevo, nato v Ljubljani v oktetu Prijatelji, leta 1995 je dobil zaposlitev kot operni pevec v SNG Opera in balet v Ljubljani in začel peti v zboru, na odru pa je oblikoval male in srednje vloge.
V Operi je spoznal maestra Antona Nanuta, ki je v letu 1996 dirigiral Šivičevo opero »Cortesova vrnitev« in začel obenem snovati novi Slovenski oktet. V operi je Pajanović pel vlogo don Antonia, Nanut pa ga je z odrskih desk potegnil naravnost v nastajajoči novi ansambel.
Juraj Pajanović je v Slovenskem oktetu pel do februarja 2000, ko je bil zaradi vse pogostejših službenih dolžnosti in vse večjih družinskih obveznosti (rodil se mu je namreč drugi otrok), postavljen pred izbiro.
Na obdobje, ki ga je preživel s pevci Slovenskega okteta, ga vežejo v prvi vrsti lepi spomini. Ostala so mu draga prijateljstva predvsem s tistimi pevci, s katerimi je po službeni poti še vedno v stiku.
Kot človek, ki je zavezan petju, je z oktetom rad prepeval vse vrste pesmi in sporedov.
»Vedno mi je ustrezalo, kar sta izbrala Nanut in Vidic. Sicer sem vedno pel profesionalno. Morda so me še najbolj pritegnili stari slovenski mojstri s svojimi ljudskimi priredbami in najbolj sem užival, ko sta svoje solistične dele pela Vladimir Čadež in Jože Vidic. Odkar pa sem vzljubil petje, rad pojem tudi pesmi iz ruske oziroma starocerkvenoslovanske liturgije. To pa zato, ker se mi glas ujema z naravo teh pesmi, kajti te pesmi zahtevajo glasovno globino in trden zvočni steber.«
V času, ko je Juraj Pajanović pel v Slovenskem oktetu, je ansambel večinoma nastopal po Sloveniji; potovanj v tujino ni bilo toliko kot v prejšnjih letih. Seveda se je to obdobje ujelo tudi z obdobjem, ko je novi oktet še zasledoval svojo novo glasovno podobo, pa hkrati urejal notranja razmerja, predvsem kar se tiče usklajevanja s službenimi obveznostmi posameznikov.
Toda v štirih letih oktetovanja se je tudi basistu Pajanoviću nabralo precej doživetij in tudi šaljivih anekdot.
»Med najmočnejšimi vtisi gotovo ostajajo tisti ob koncertu v Sarajevu, takoj po koncu vojne. Na koncert so prišli moji nekdanji pevski kolegi in mnogi prijatelji, ki so bili željni petja. Nastop je potekal v posebnem vzdušju, ki nas je spodbujalo na odru, tako da moram reči, da je bil res dober koncert. Tudi poslušalci so bili navdušeni, čeprav to ni bil tisti Slovenski oktet, ki so ga bili navajeni.
Močno mi je ostal v spominu tudi koncert, ki ga ni bilo. V Hrvatinih pri Kopru se je naš organizacijski vodja domenil za celovečernega. Pridemo tja, se upojemo, preoblečemo – ljudi pa nikjer. Nikjer ni bilo tudi nobene reklame. Kočljivi položaj smo obrnili na šalo, pa smo kmalu preboleli.
Na gradu v Mirnu pri Novi Gorici je baritonist Zdravko Perger pel na invalidskem vozičku. Bil je bel ko stena in tudi ves v strahu, ker je zbežal iz bolnice. V Slovenj Gradcu pa sta oba baritona Perger in Vidic prišla na koncert z berglami; peli smo na koru, in ko sta počasi štrkljala po strmih stopnicah navzgor, smo ju zbadali, da je pač strma pot v nebo...
V Rečici ob Savinji je napovedovalka povedala zgodbo o oktetu; rekla je, da je bilo nekoč pevcev na desetine, da pa jih je na koncu ostalo samo osem. In je to povedala tako resno in prepričljivo, da si nismo mogli kaj in smo – morda tudi malce nevljudno – prasnili v smeh.
Najtežje je bilo na Gorenjskem, v manjši vasi, kjer niso imeli prave dvorane in smo peli kot v nekakšnem skladišču. Prostor je bil tako gluh, da se nismo slišali in smo si morali gledati na usta, da smo skupaj izgovarjali besedilo.
Najbolj simpatično dogodivščino sem doživel na Reki. Med koncertom sem na oder dobil iz publike listek, na katerem je pisalo: Molim Dvenadcat razbojnikov. Hvala! Dvanajst razbojnikov je bil moj hit – moja razpoznavna pesem.«
Ali kaj obžalujete iz tega časa?
»Da nisem več z oktetom sploh ne, ker je bila to moja izbira. Živim od profesionalnega petja in sem bil pred razpotjem. Žal pa mi je, da nimam iz tistega obdobja kakšnega resnejšega posnetka, oziroma da nismo v tistem času uspeli izdati lastne zgoščenke. Sicer smo poskušali snemati v Škofljici, a ni bil pravi čas za to... Drugače pa imam na oktet lepe spomine. Z oktetovci, ki živijo in delajo v Ljubljani, smo ostali v prijateljskih stikih. Z nekaterimi delim celo službo v Operi, tako da v bistvu še vedno nekako pojemo skupaj. Moram reči, da sem se z oktetom naučil veliko slovenskih pesmi. Nekoč, ko sem se za vajo upeval, sem bil še sam presenečen, koliko jih znam ...«
(Ljubljana, 21. junija 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
bas
Armando Mariutti
V Slovenskem oktetu: 2000
Armando Mariutti se je rodil 5. oktobra 1966 v Šempetru pri Novi Gorici. V Slovenskem oktetu je pel bas.
Po izobrazbi je profesor glasbe in študij nadaljuje na ravni magisterija. Zaposlen je v Orkestru slovenske vojske. V preteklosti je pel v dijaškem oktetu v Ljubljani, v Kvartetu Big Ben v Novi Gorici, zdaj pa je član okteta Vrtnica iz Nove Gorice. Avdicijo pri Slovenskem oktetu je opravil jeseni leta 1999, v ansamblu pa je pel vse leto 2000.
»Leto s Slovenskim oktetom je šlo zelo hitro mimo,« pravi Mariutti, »padel sem notri skoraj nepričakovano. Takrat je oktet zapustil Pajanovič, in ker sva se poznala z Vladimirjem Čadežem, mi je ponudil mesto in po avdiciji sem bil sprejet.«
Armando Mariutti se spominja, da je bilo delo z oktetom zelo naporno, poleg tega pa je imel pri Orkestru slovenske vojske protokolarno službo, ki se je večkrat križala z obveznostmi Slovenskega okteta.
»Naporno pa je bilo tudi zato, ker sem moral hitro asimilirati ogromno programa. Preostali pevci so bili upeti in so besedila pesmi poznali, meni pa je bilo težko predvsem z besedili, saj sem glasbeni del skladbe kmalu obvladal, besedila pa so bila prevelik zalogaj. Tisto leto je umetniško vodstvo Slovenskega okteta sprejel dr. Cuderman, s katerim smo delali veliko programa.«
Tudi Armando Mariutti ima najrajši slovensko pesem. »Slovenska pesem me prevzame, tako ljudska kot umetna; manj mi sicer leži sodobna zborovska literatura, toda z oktetom smo peli večinoma narodne. Imeli smo pripravljen tudi koncert božičnih pesmi, ki smo ga prepevali med prazniki. Zelo mi ležijo tudi pesmi iz pravoslavne liturgije, ki se tudi prilegajo mojemu glasu.«
Na vprašanje, kaj ga je najbolj pritegnilo pri delu v oktetu, je Mariutti odgovoril: »Najbolj me je pritegnilo iskanje glasovne uglajenosti, iskanje ravnotežja, ki je pri oktetu bistveno.
Iz tega obdobja mi je ostalo nekaj lepih spominov, na primer, ko smo peli na otvoritvi novega parlamenta. Imeli smo sicer manj celovečernih koncertov, a veliko priložnostnih nastopov. Najmočnejši vtis pa ni neposredno vezan na kakšen nastop s Slovenskim oktetom, temveč z oktetom Vrtnica. Ko smo nekoč nastopili v Savoni (Italija), me je nekdo od poslušalcev prepoznal kot pevca, ki je pel s Slovenskim oktetom na nekem koncertu tam v bližini. To mi je bilo seveda v veliko zadoščenje; pomeni, da sem bil upoštevanja vreden, da sem zapustil dober vtis kot markanten glas. To daje človeku prijeten občutek.
Leto s Slovenskim oktetom je šlo res zelo hitro mimo, vendar je pustilo v meni ponosno zavest, da sem bil član Slovenskega okteta. To je za pevca največ, kar lahko doseže in je dano samo izbranim.«
Nova Gorica, 27. junija 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«
bas
Tomaž Zadnikar
V Slovenskem oktetu: 2001–2002
Tomaž Zadnikar se je rodil 19. junija 1978 v Ljubljani. V Slovenskem oktetu je pel bas. Po izobrazbi je umetnostni zgodovinar, opravil je nižjo glasbeno šolo iz klavirja, solopevske osnove pa sta mu dala prof. Karlo Jerič in prof. Marjan Trček.
Zaposlen je v SNG Opera in balet v Ljubljani kot član opernega zbora.
Tomaž Zadnikar je pel pri Komornem zboru Ave in pri APZ Tone Tomšič. Pri Slovenskem oktetu je opravil avdicijo decembra 2000, pel pa je v sezoni 2001/2002, torej ravno v času, ko je Slovenski oktet proslavljal svoj polstoletni jubilej.
Kot zanimivost naj zapišemo, da je Tomaž nečak svetovno znane »Mojcej« Pavla Kernjaka, njegova mama Anica je namreč sestra Cilke Koncilja, poročene s skladateljevim sinom Mirom Kernjakom.
Tomaževi pogledi na zborovsko glasbo so nadvse zanimivi; ležijo mu moderne, disonančne skladbe (Kogoj), ker ima vtis, da iz človeka potegnejo več naboja, več duhovne vsebine in več pozornosti in natančnosti pri vadenju in izvajanju.
»Sodobni čas je zelo obremenjen z zvoki, zato potrebuješ več fizičnega napora, da prideš iz tišine v zvok. Pri sodobni glasbi moraš sopevca poslušati. Preprosta pesem – tako se mi zdi – gre bolj mimo tebe, ker imaš njene harmonije že v sebi. Pri moderni skladbi pa poslušalec čaka, da se v glasbi nekaj zgodi. Z majhno razliko – Slovenski oktet tudi preprosto skladbo zapoje tako kot nihče drug, in to sproži v poslušalcu razmišljanje.«
Na vprašanje, kateri programi so mu najbolj ustrezali, je Tomaž odgovoril: »Rad sem imel vsebinsko zaokrožene sporede, take, v katerih se vidi, kako se skozi pesem uresniči neka zgodba, ki se odvije lahko v obdobju enega dne ali v dobi enega letnega časa. Narodne pesmi so za takšno pripovedovanje bolj pripravne.
Sicer pa moram priznati, da mi je petje v Slovenskem oktetu spremenilo življenje. Prvič zato, ker sem se drugače soočil s pojmom, ki mu pravimo slovenska ljudska pesem; ob njej preprosto ne moreš ostati neprizadet in te naravnost sili v razmišljanje.
Drugič, ker sem pel ravno v jubilejni sezoni, ki je bila še petdeseta povrhu, torej številka z močnim simboličnim nabojem. Tega leta je bila tudi deseta obletnica osamosvojitve Slovenije in torej čas, ko je postalo spet pomembno govoriti o narodnosti. Ob taki pomembni obletnici z ozadjem odločilnega zgodovinskega dogajanja za narod in državo je prepevati pesmi z domoljubno vsebino močno obvezujoče, zahtevajo te pesmi največ od tebe. Jaz sem čutil globoko moralno dolžnost, da se znova poglobim v besedila in da pojem čim bolj angažirano.«
Tomaž Zadnikar, sin zamejske koroške Slovenke, je to svojo določenost dojemal zelo zavestno. »Poznam probleme zamejstva, z njimi se praktično soočam že od rojstva in včasih me kakšna pesem prav pretrese. Od vseh gostovanj z oktetom se mi je najmočneje vtisnil v spomin obisk v Dolini pri Trstu, ko smo peli ob razvitju občinskega prapora, nato pa še na celovečernem koncertu v župnijski cerkvi sredi vasi. Takrat sem se spomnil na neko pesem o Dolini, ki sem jo bil nekje slišal in sem ugotavljal, kako so razdalje med ljudmi na meji majhne, hkrati pa velike. Pesmi dobijo v zamejstvu čisto drugačen pomen in zdi se, da se v zamejstvu odpojejo najboljši koncerti, ker se tam ne dogaja samo glasba, temveč tudi zgodovinska zaznamovanost in čustva, ki privrejo na dan.«
Ko je Tomaž Zadnikar vstopil v oktetove vrste, mu je bilo komaj 23 let. Zanimivo je tudi, v čem vidi Tomaž prihodnost Slovenskega okteta. »Nekoliko drugače bi se oktet moral soočiti s sodobno glasbo in skoznjo pokazati, da obstaja glasbena vez med narodno pesmijo in sodobnim skladateljskim izražanjem. Zanimivo bi bilo, da bi oktet naročal sodobnim skladateljem nove skladbe na ljudska besedila. Sporočilnost teh besedil bi tako ujeli v sočasno glasbeno aktualnost. Drugič pa vidim v poslanstvu Slovenskega okteta neizmerni vrelec lepega, okrog katerega se vsi pomirjamo. Pesem in samo pesem nas združuje. Nisem še doživel, da bi se Slovenci kregali med sabo, če so peli. Na to bi morali večkrat pomisliti...«
(Ljubljana, 23. junija 2006)
- Iz knjige Borisa Pangerca »Slovenski oktet«